Jedro

Pri presoji, ali je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje, je treba ugotavljati različne elementarne okoliščine. Te različne okoliščine o poznavanju najbolj pomembnih podatkov o obeh zakoncih in njunih družinah, povezanih z vsakdanjim življenjem obeh zakoncev, po presoji sodišča niso bile v zadostni meri razčiščene, da bi bilo mogoče z zadostno stopnjo zanesljivosti zaključiti, da gre za zlorabo zakonske zveze.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Maribor št. 214-4902/2012-45 (9200) z dne 5. 7. 2013 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota (UE) Maribor zavrnila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, in sicer za A.A., državljana Tunizije. V svoji obrazložitvi navaja, da je B.B.-prosilka dne 15. 10. 2012 vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana za svojega zakonca, A.A., skladno z določbo 128. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Ugotovljeno je bilo, da tujec ni zabeležen v evidencah FIO. Policijska uprava Maribor pa je po zaprosilu o morebitnih varnostnih zadržkih sporočila, da pri tujcu obstajajo varnostni zadržki iz 6. alineje 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki izhajajo predvsem iz dveh dejstev in sicer zaradi 14-letne starostne razlike med zakoncema in zaradi čustvene labilnosti prosilke ob turističnem obisku v Tuniziji zaradi večletnega skupnega življenja z bivšim nasilnim partnerjem. Izveden je bil ugotovitveni postopek, v katerem so bili zaslišani tujec, prosilka in prosilkina starejša hčerka C.C. Ker pri njihovih zaslišanjih ni bilo ugotovljenih večjih razhajanj, je organ ponovno zaprosil policijo za morebitne nove dokaze. Policija je ponovno odgovorila, da varnostni zadržki iz 6. alineje 55. člena ZTuj-2 obstajajo. V nadaljevanju so bile zaslišane tudi navedene naključno izbrane priče, stanujoče na istem naslovu kot zakonca. Povedale so, da so tujca na navedenem naslovu videvale. Organ je o ugotovitvah ponovno seznanil policijo, ki je v odgovoru vztrajala, da pri tujcu že navedeni varnostni zadržki obstajajo. Nato je bila za dne 14. 6. 2013 razpisana ustna obravnava. Zakonca sta bila seznanjena z neskladji pri odgovorih na postavljena jima vprašanja in sicer je prišlo do neskladij pri vprašanjih v zvezi s skupnim otrokom, prepoznavnih znakih (na telesu), jeziku komuniciranja doma, nakupu zimske garderobe za prosilkinega moža, finančnih sredstvih, ki jih je le-ta prinesel iz Tunizije, praznovanju božičnih praznikov ter jemanju zdravil. Prosilka je v zvezi s temi neskladji tudi podala svojo obrazložitev, kar organ tudi opredeljuje. Po izvedenem ugotovitvenem postopku organ ugotavlja, da je bilo s strani policije ugotovljeno, da pri tujcu obstajajo varnostni zadržki iz druge alineje prvega odstavka 124. člena ZTuj-2. Razen tega je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila poroka tujca s slovensko državljanko sklenjena le iz razloga pridobitve dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji (šesta alineja prvega odstavka 128. člena ZTuj-2), zaradi česar A.A. ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Zato je bilo treba njegovo prošnjo zavrniti.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ v postopku pravilno ugotovil, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Tožnikoma je postavil kar 44 različnih vprašanj, pri čemer je iz primerjave odgovorov na ta vprašanja razvidno, da tožnika za ugotavljanje pristnosti zakonske zveze ne poznata pomembnih podatkov drug o drugem oziroma podatkov, povezanih z njunim vsakdanjem življenjem. Tako sta na vprašanja o skupnem otroku, prepoznavnih znakih, jeziku komuniciranja doma, jemanju zdravil, nakupu zimske garderobe za tožnika, finančnih sredstvih, ki jih je le-ta prinesel iz Tunizije in praznovanju božičnih praznikov, podala različne odgovore. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da ni izpolnjen pogoj iz šeste alineje prvega odstavka 128. člena ZTuj-2, kar je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje. Nepravilno pa je ugotovil, da pri tožniku obstajajo tudi razlogi za zavrnitev prošnje za izdajo dovoljenja na podlagi druge alineje prvega odstavka 124. člena ZTuj-2, saj to iz policijskih dopisov ne izhaja, tujec pa tudi ni evidentiran v evidencah FIO. Vendar pa navedena nepravilnost na odločitev v zadevi ni vplivala, saj je prvostopenjski organ prošnjo tožnika pravilno zavrnil že iz razloga, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožnika vlagata tožbo, ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačni sklep o dejanskem stanju in ker je bilo nezakonito poseženo v njune človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožnica je dne 15. 10. 2012, tj. 3 dni po prihodu svojega moža v Republiko Slovenijo, na UE Maribor vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje. Ugotovljeno je bilo, da mož ni zabeležen v evidencah FIO. Policija pa je navedla, da obstajajo varnostni zadržki iz 6. alineje 55. člena ZTuj-2. V postopku sta bila oba tudi zaslišana, prav tako je bila zaslišana njena polnoletna hči in nekaj sosedov. Ponovno je bilo vse posredovano policijski upravi, ki je kar naprej trdila, da se je njen mož z njo poročil zaradi pridobitve dovoljenja za bivanje, čeprav nje in njenega moža s policijske postaje niso niti enkrat obiskali ali opravili pogovor z njima, da bi ugotovili, kako dejansko živita. Ves čas trdijo le, da gre med njima za 14-letno starostno razliko, da je njeno čustveno stanje labilno, čeprav niso strokovno usposobljeni, da o tem odločajo. Prav tako ne morejo vedeti, kakšno je bilo njeno čustveno stanje tistega dne ob turističnem obisku v Tuniziji. Njun odnos temelji na ljubezni, razumevanju in spoštovanju in starostna razlika na njun odnos nikoli ni vplivala. Njeni hčeri sta ga sprejeli, saj je mož miroljuben in deloven človek, za razliko od očeta njenih dveh hčera, s katerim so v preteklosti preživljali pravi pekel. Namen poroke nikoli ni bil pridobitev dovoljenja, saj če bi si njen mož želel v Evropo, bi lahko šel v Francijo ali v Nemčijo. Štiri leta je delal v turizmu in imel stike s turisti z vsega sveta. Vprašanj za zaslišanje se nista učila in usklajevala, vsak je povedal kar je vedel in mislil, določene stvari pa se tudi lahko pozabijo ali drugače formulirajo. Predlagata, da se ugotovi, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v njune temeljne pravice in svoboščine s strani (navedenega) kriminalističnega inšpektorja, ki je organu posredoval dopise. Ne more ji pripisati nobene duševne bolezni, ker za to ni usposobljen. Upravna enota pa se je v glavnem opirala na njegove izjave in je bila zavedena pri odločitvi. Menita, da bi upravni akt brez tega imel drugačno vsebino. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj njene družine, njunih prijateljev in znancev ni nihče zaslišal, kako gledajo na njuno zvezo. V celotnem postopku sta imela tudi izdatke, ki so nastali zaradi prevodov, komercialnih zavarovanj za tožnika, stroške pritožb, fotokopij, poštnih storitev, stroške goriva. Predlagata, da se izpodbijani upravni akt odpravi in odpravijo posledice dejanja ter da se tožniku dovoli prebivati v zakonski zvezi s tožnico v RS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah, podanih v odločbi z dne 4. 11. 2013 in sodišču predlaga, da tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana, ki ni državljan EU. Navedeno dovoljenje se tujcu lahko izda, če izpolnjuje pogoje iz 128. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Namen te zakonske določbe je omogočiti združevanje družine.

V obravnavani zadevi ni sporno, da sta tožnika sklenila zakonsko zvezo, sporno pa je, ali sta sklenila zakonsko zvezo izključno zaradi tega, da bi tožnik pridobil dovoljenje za prebivanje v RS. Eden izmed negativnih pogojev iz 128. člena ZTuj-2 je namreč, da se ne ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena oziroma partnerska skupnost registrirana izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje. Namen navedene določbe je preprečiti zlorabo instituta zakonske zveze.

Zakonska zveza je ustavna kategorija (53. člen Ustave RS). Urejanje zakonske zveze je prepuščeno zakonu (drugi odstavek 53. člena Ustave RS). Zakon, ki ureja zakonsko zvezo, je Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Po določbi 3. člena ZZZDR je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine, po določbi 13. člena ZZZDR pa zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Če se ugotovi, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje, se dovoljenje za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana ne izda (šesta alineja prvega odstavka 128. člena ZTuj-2). Na navedeni določbi tudi temelji odločitev organa.

Okoliščine za ugotovitev, ali je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom, da bi tožnik pridobil dovoljenje za prebivanje v RS, morajo biti celovito ugotovljene, in to z zadostno mero zanesljivosti in ne arbitrarno. Prvostopenjski organ je okoliščine, ki bi izkazovale takšen izključni namen, ugotavljal z zaslišanjem obeh tožnikov, tožničine polnoletne hčerke in z zaslišanjem naključno izbranih prič, stanujočih na istem naslovu kot tožnika. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je v zvezi s tem ugotovljeno, da so priče tožnika videvale, da pa so bila pri tožnici in njenem možu na zaslišanjih ugotovljena neskladja pri odgovorih na ista vprašanja, pri čemer gre za neskladja v izjavah pri odgovorih na vprašanja o skupnem otroku, prepoznavnih znakih (na telesu), jeziku komuniciranja doma, jemanju zdravil, nakupu zimske garderobe za tožničinega moža, o tem koliko finančnih sredstev je tožnik mož prinesel iz Tunizije ter o praznovanju božičnih praznikov. Za ugotovitev zgoraj navedenega namena je prvostopenjski organ ugotavljal tudi okoliščine po drugi alineji prvega odstavka 124. člena ZTuj-2 in pri tem ugotovil, da varnostni zadržki po navedeni zakonski določbi obstajajo, kar je utemeljil s sklicevanjem na mnenje policije. Nasprotno je drugostopenjski organ ugotovil, da varnostni zadržki po drugi alineji prvega odstavka 124. člena ZTuj-2 niso podani, ker to iz dopisov policije ne izhaja, da pa je utemeljen zaključek prvostopnega organa o obstoju zadržka iz šeste alineje prvega odstavka 128. člena ZTuj-2. Glede na gornje ugotovitve sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena tožene stranke o tem, da sta tožnika sklenila zakonsko zvezo izključno iz razloga, da bi tožnik pridobil dovoljenje za prebivanje v RS, preuranjena. Po mnenju sodišča v upravnem postopku ugotovljena razhajanja v izjavah tožnice in tožnika o njunem pomanjkljivem medsebojnem poznavanju glede navedenih lastnosti ne kažejo z zadostno mero zanesljivosti na to, da bi bilo mogoče šteti, da je bila zakonska zveza tožnikov sklenjena izključno z namenom, da bi tožnik pridobil dovoljenje za prebivanje v RS. Ob tem se upravna organa tudi nista opredelila do tožničinih pojasnil glede njenih odgovorov. Sodišče tudi meni, da v postopku ni bilo ugotovljenih dovolj tehtnih okoliščin o njunem medsebojnem poznavanju in poznavanju njunih družin z vidika namena in smisla sklenitve zakonske zveze iz 3. in 13. člena ZZZDR. Pri ugotavljanju ali je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje, je namreč treba ugotavljati različne elementarne okoliščine. Te različne okoliščine o poznavanju najbolj pomembnih podatkov o obeh zakoncih in njunih družin, povezanih z vsakdanjim življenjem obeh zakoncev, po presoji sodišča do sedaj niso bile v zadostni meri razčiščene, da bi bilo mogoče z zadostno stopnjo zanesljivosti zaključiti, da gre za zlorabo zakonske zveze.

Sodišče se zato strinja s tožnikoma, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ dopolniti postopek z ugotavljanjem še drugih relevantnih okoliščin, pomembnih za sklenitev zakonske zveze, izhajajoč iz namena sklenitve zakonske zveze v smislu zgoraj navedenih določb ZZZDR. Šele potem bo lahko ponovno odločil o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana v RS.

Ker je tožeča stranka smiselno zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da ji mora tožena stranka, v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/13, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo pavšalni znesek v višini 15,00 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji in tožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca. V zvezi s priglašenimi stroški sodišče še pojasnjuje, da sodišče v upravnem sporu odloča samo o stroških sodnega postopka, ne pa tudi o stroških upravnega postopka, o katerih odloča upravni organ.