Jedro

Tožena stranka je ustrezno pojasnila, kako je ovrednotila vrednost izvedenega dela z napako, določnejšega pojasnila pa od nje ni mogoče zahtevati. Kot naročnik je namreč v zvezi s tem v spoznavni stiski, saj je laik in nima potrebnega strokovnega znanja, prav tako si ne more pomagati s podatki o tržnih cenah, saj se storitev izdelave projektne dokumentacije, obremenjene z napako, na trgu (logično) ne ponuja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 6.720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2018. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišče prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa (izpodbijano sodbo razveljavi in) zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj v vsakem primeru tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka toženi stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je v tej zadevi kot podjemnik od tožene stranke kot naročnika zahteval preostanek pogodbeno dogovorjenega plačila za opravljeno delo, tj. izdelavo projektne dokumentacije. Tožena stranka je zatrjevala obstoj stvarnih napak projektne dokumentacije in se zoper vtoževano terjatev branila z ugovorom znižanja plačila (drugi odstavek 635. člena Obligacijskega zakona (OZ) v zvezi s 640. členom OZ).

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, da sta bila vtoževana računa izdana brez pravnega in dejanskega temelja. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 6 in 20 razlogov izpodbijane sodbe ugotovilo, da je podlaga vtoževanih računov med strankama sklenjena podjemna pogodba, da je tožnik naročeno projektno dokumentacijo izročil, tožena stranka mu je za to delno plačala, razliko do dogovorjenega plačila pa tožnik zahteva v tej pravdi.

7. Pravica naročnika, da zahteva sorazmerno znižanje plačila za opravljen posel, je eden izmed jamčevalnih zahtevkov, ki so naročniku na voljo iz naslova odgovornosti podjemnika za stvarne napake (tretji odstavek 639. člena OZ). Namen jamčevalnega zahtevka za znižanje plačila je v varovanju načela enake vrednosti dajatev pogodbenih strank. Način znižanja plačila je določen v 640. členu OZ, v skladu s katerim se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega bremena v zvezi z načinom in višino znižanja plačila (640. člen OZ), ker ni konkretizirano pojasnila vrednosti izvršenega dela z napako; izostalo naj bi pojasnilo, zakaj tožena stranka šteje, da je vrednost izvršenega dela zaradi napake za določen znesek nižja v primerjavi s pogodbeno dogovorjeno vrednostjo dela brez napake ter na kakšni podlagi je prišla do takšnega zneska. S preostalimi predpostavkami, potrebnimi za uspeh ugovora znižanja plačila, se zato sodišče prve stopnje ni ukvarjalo.

9. Pritožnica takšni presoji sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje. Pravilno izpostavlja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je bila skupna pogodbena cena za izdelavo projektne dokumentacije 11.400,00 EUR, od česar je tožniku plačala 4.680,00 EUR, za razliko v znesku 6.720,00 EUR (kolikor v tej pravdi po računih št. 2018-11 in 2018-12, oba z dne 12. 9. 2018, vtožuje tožnik) pa je zaradi obstoja napak znižala plačilo.

10. Trdila je tudi, da je tožniku plačala vso izdelano projektno dokumentacijo, ki jo je lahko uporabila (4.680,00 EUR), vsega tistega, kar ni dosegalo minimalnih standardov in je bilo neuporabno, pa ne, kar je ovrednotila na 6.720,00 EUR. Idejna zasnova (IDZ) je bila v celoti uporabna, projekt za gradbeno dovoljenje (PGD) delno (kot je bil oddan 30. 10. 2017), projekt za izvedbo del (PZI) pa je bil v celoti neuporaben. Navedla je pomanjkljivosti oziroma napake projektne dokumentacije, pri čemer se je hkrati določno sklicevala tudi na obsežnejše Poročilo o pregledu projektne dokumentacije z dne 30. 10. 2017, poziv UE Kranj k dopolnitvi z dne 13. 9. 2017 in sklep UE Kranj z dne 6. 10. 2017 (priloge B2 do B4). Zatrjevala je, da je tožnik z vtoževanima računoma v skupnem znesku 6.720,00 EUR zaračunal tisti del projektne dokumentacije, ki je bil za toženo stranko neustrezen in neuporaben. Za dokazovanje višine znižanja plačila je predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke in zaslišanje prič.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da iz povzetih trditev izhaja, da je bila vrednost izdelave projektne dokumentacije ob sklenitvi pogodbe brez napake 11.400,00 EUR1, da tožena stranka zahteva znižanje plačila za 6.720,00 EUR, oziroma da vrednost, ki bi jo ob sklenitvi pogodbe imela izdelava projektne dokumentacije z napako, ocenjuje na 4.680,00 EUR. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je na podlagi navedenih trditev tožene stranke po metodologiji 640. člena OZ mogoč izračun razmerja med obema vrednostma (znižano plačilo).

12. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka ustrezno pojasnila, kako je ovrednotila vrednost izvedenega dela z napako. Navedla je, da sta bila od izdelane projektne dokumentacije uporabna in ustrezna IDZ in del PGD, kar je ocenila na 4.680,00 EUR in toliko tožniku tudi plačala (med strankama ni sporno, da je del plačila, ki je odpadel na IDZ, znašal 1.800,00 EUR). Nadalje je trdila, da sta bila neuporabna del PGD in PZI v celoti, kar je ovrednotila na 6.720,00 EUR, kolikor tožnik vtožuje v tej pravdi (po računih št. 2018-11 in št. 2018-12 (prilogi A2 in A3); iz rubrike "Opis storitve" je razvidno, da se računa nanašata na izdelavo PGD in PZI, ne pa tudi, kolikšen znesek odpade na kateri del).

13. Napake PGD in PZI, zaradi katerih sta bila projekta delno oziroma v celoti neuporabna oziroma brez vrednosti, je tožena stranka opredelila. Pojasnila je tudi, da je bil PZI neustrezen do te mere, da ga ni mogla uporabiti in je naročila njegovo ponovno izdelavo drugemu izvajalcu. PGD kljub tožnikovi dopolnitvi v oktobru 2017 ni bil sposoben pridobitve gradbenega dovoljenja, ampak je bilo gradbeno dovoljenje pridobljeno šele po drugi in tretji dopolnitvi, ki ju je za toženo stranko izdelal drug izvajalec; poleg tega je bilo zaradi neustreznega postopanja tožene stranke, ki ni pridobila okoljevarstvenega soglasja (kot pogoja za pridobitev gradbenega dovoljenja pri več kot 100 parkirnih mestih), treba spremeniti PGD in do pridobitve soglasja število parkirnih mest zmanjšati.

14. Določnejšega pojasnila, kako je opredelila vrednost izvršenega dela z napako (zakaj naj bi bila ta ravno za zatrjevani znesek nižja v primerjavi s pogodbeno dogovorjeno vrednostjo brez napake) od tožene stranke ni mogoče zahtevati. Terjanje pojasnitve, kako je zneskovno ovrednotila oziroma določila vrednost tistega dela PGD, ki je bi bil uporaben in ga je plačala in naj bi bil zajet s plačanimi računi v skupnem znesku 4.680,00 EUR, in vrednost drugega dela PGD, ki je bil neuporaben in brez vrednosti ter naj bi bil zajet v vtoževanih računih v skupnem znesku 6.720,00 EUR (za PZI je sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožene stranke, da je brez vrednosti, štelo, da se uveljavlja znižanje plačila na 0,00 EUR), za toženo stranko po presoji pritožbenega sodišča predstavlja prestrogo trditveno breme. Tožena stranka kot naročnik je namreč v zvezi s tem v spoznavni stiski, saj je laik in nima potrebnega strokovnega znanja, da bi določneje (zneskovno) opredelila vrednost izvedenega dela podjemnika z napako, prav tako si ne more pomagati s podatki o tržnih cenah, saj se storitev izdelave projektne dokumentacije, obremenjene z napako, na trgu (logično) ne ponuja. Zahteva sodišča prve stopnje bi tako za toženo stranko dejansko terjala pridobitev predpravdnega izvedenskega mnenja, na podlagi katerega bi se po strokovnih merilih določila (hipotetična) vrednosti izdelane projektne dokumentacije z napako za potrebe oblikovanja trditvene podlage ugovora znižanja plačila v tej pravdi, kar pa je, kot že rečeno, prestrogo stališče. 15. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je glede zatrjevanja vrednosti izvršenega dela tožnika z napakami zadostila svojemu trditvenemu bremenu, za dokazovanje svojih trditev pa je predlagala ustrezne dokaze (izvedenec gradbene stroke).

16. Sodišče prve stopnje se je sicer v zvezi z zahtevano trditveno podlago za ugovor znižanja plačila sklicevalo na ustaljeno sodno prakso višjih sodišč, pri čemer je navedlo sedem sodnih odločb višjih sodišč v Ljubljani, Kopru in Mariboru. Po njihovi podrobni proučitvi pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre z vidika količine in kvalitete trditvene (in dokazne) podlage za neprimerljive zadeve.

17. Nosilni argument v sodbi in sklepu VSL I Cpg 1062/2008 z dne 8. 7. 2009 je bil, da iz trditev tožene stranke ne izhaja, da bi imelo zanjo delo tožeče stranke sploh kakšno vrednost, kar je v nasprotju s smislom jamčevalnega zahtevka na znižanje plačila (na mestu bi bil odstop od pogodbe); v sodbi VSL I Cpg 1357/2011 z dne 25. 9. 2012, sodbi in sklepu VSL I Cpg 37/2021 z dne 6. 5. 2021 in sodbi VSM I Cpg 200/2019 z dne 6. 12. 2019 tožena stranka sploh ni podala nobenih navedb niti predlagala dokazov v zvezi z višino znižanja plačila (v drugo navedeni zadevi se je sklicevala le na dogovor, za katerega je sodišče prve stopnje presodilo, da ni bil sklenjen); podobna situacija je obravnavana v sodbah VSL III Cp 907/2015 z dne 13. 5. 2015 in VSL II Cpg 11/2017 z dne 24. 2. 2017, kjer tožena stranka ni postavila trditev, kolikšno vrednost je imelo izvršeno delo ob sklenitvi pogodbe brez napake in kolikšno vrednost je imelo v istem času to delo z napako (oziroma je v drugo navedeni zadevi zniževala plačilo za vsoto stroškov, potrebnih za odpravo napak, kar ni v skladu s 640. členom OZ). V sodbi VSK Cpg 143/2020 z dne 26. 1. 2021 pa je tožena stranka zatrjevala, da ima delo napake (ki jih je navedla), ter da napake ocenjuje na znesek 3.238,92 EUR, kar zajema manjvrednost pohištva kot tudi strošek popravila.

18. Ob napačnem izhodišču glede zadostitve trditvenemu bremenu tožene stranke v zvezi z višino znižanja plačila so v izpodbijani sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih, v posledici česar je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zadeve. Ob upoštevanju dejstva, da je ostal neugotovljen celoten sklop pravno odločilnih dejstev (zlasti obstoj zatrjevanih stvarnih napak projektne dokumentacije, pravočasnost njihovega grajanja in (ne)uspešnost pozivanja na odpravo napak), višje sodišče takega postopka ne more samo dopolniti na podlagi pritožbene obravnave, saj bi na ta način glede navedenega prvič samo odločalo, s tem pa bi bilo nesorazmerno poseženo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen URS).

19. Ob upoštevanju navedenega je bilo po oceni višjega sodišča potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. in 355. člena ZPP)

20. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo opraviti presojo sklepčnosti ugovora znižanja plačila, ki ga uveljavlja tožena stranka, in če bo presodilo, da je sklepčen, opraviti njegovo konkretno in vsebinsko obrazloženo presojo.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Kot vrednost izvršenega dela brez napake se praviloma upošteva pogodbena vrednost (cena), stranki pa nista zatrjevali razlikovanja pogodbene vrednosti izvršenega dela od njegove tržne vrednosti. Prim. sodbo VS RS II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013, ki se nanaša na primerljiv institut znižanja cene pri prodajni pogodbi.