Jedro

Kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep, št. 2142‑55/2026/8 (1221-03) z dne 24. 3. 2026, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve zavrglo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi Uredbe Dublin III1 odgovorna za njeno obravnavanje, in določil rok za izvršitev predaje. S sklepom pa je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je izvršitev izpodbijanega sklepa zadržalo do pravnomočne odločitve o glavni stvari (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški ni upoštevnih ovir ne z vidika morebitnih sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu (o tem tudi ni relevantnih poročil pristojnih organov EU, ESČP, UNHCR) ne v povezavi s tožnikovi osebnimi okoliščinami, zaradi katerih bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej lahko izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. To ne izhaja niti iz tožnikovih navedb glede stanja preteklih izkušenj s kratkotrajnim bivanjem v azilnem domu na Hrvaškem, v katerem so bili tožniku zagotovljeni osnovni bivalni pogoji (omogočeni sta mu bili prehrana in zdravniška oskrba). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi stališče, da bi morala tožena stranka od Republike Hrvaške pridobiti posebno zagotovilo, da zaradi predaje ne bo prišlo do kršitve tožnikovih pravic iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izpodbijane sodbe in sklepa vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, odloči pa naj tudi o priglašenih stroških pritožbenega postopka.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Nosilno stališče v izpodbijani sodbi je, da s predajo pritožnika Republiki Hrvaški ne bo kršena določba drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III, po kateri prosilec za mednarodno zaščito ne sme biti predan v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, če se utemeljeno domneva, da bi lahko bil zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v tej državi članici izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

7.Bistveni očitek pritožbe je, da sodišče prve stopnje naj ne bi konkretno preverilo stanja v Republiki Hrvaški in da zato pritožniku še vedno grozi poniževalno ravnanje, na katero je opozarjal ves čas postopka. Prav tako naj ne bi upoštevalo zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti v navedeni državi v zvezi z azilnim postopkom. Navaja, da se v Republiko Hrvaško ne želi več vrniti, saj so ga tam policisti ali uradniki, zadolženi za migracije prijeli, ga pretepli in nagnali nazaj v bosanski gozd, obenem pa mu s palico uničili mobilni telefon. Vztraja, da je bilo ravnanje Republike Hrvaške v nasprotju z "Evropsko uredbo in s pravili v zvezi z ravnanjem prosilcev za azil".

8.Navedeni očitki so neutemeljeni. Tako je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno navedlo (pritožba temu ne oporeka), da kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja. Nato pa se je v obrazložitvi (od 23. točke dalje), konkretno opredelilo do vseh okoliščin, ki jih je pritožnik zatrjeval v zvezi s svojim bivanjem prosilca za azil v azilnem domu v Republiki Hrvaški in v zvezi s postopkom odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ter njihovega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Po presoji pritožbenega sodišča je o tem navedlo razumne razloge in pravilno presodilo, da iz teh pritožnikovih navedb ne izhaja, da bi bile te razmere kontinuirane oziroma daljšega trajanja in zadostne intenzivnosti, ko sta standard in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah. Na podlagi te presoje in upoštevaje, da pritožnik tudi ni navajal osebnih okoliščin, zaradi katerih bi obstajalo tveganje, da bo ob predaji Republiki Hrvaški ali po njej izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo tudi sklep, da tožena stranka za izključitev navedenega tveganja ni bila dolžna pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve pravic iz 4. člena Listine.

9.Pritožnik navedenega ne more izpodbiti le s ponavljanjem navedb, ki jih je izpostavil v tožbi in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ter s posplošenim očitkom, da je bil na Hrvaškem obravnavan v nasprotju z "Evropsko uredbo ter pravili v zvezi z ravnanjem s prosilci za azil", in da sodišče prve stopnje ni konkretno preverilo stanja v Republiki Hrvaški. Ker pri slednjem ni razvidno, na kaj določno se trditev nanaša, se Vrhovno sodišče do ugovora niti ne more opredeliti (preko tega, kar je navedlo v prejšnji točki obrazložitve).

10.Pritožnik tudi z ostalimi navedbami v pritožbi izraža le pavšalno nestrinjanje z razlogi za odločitev sodišča prve stopnje, ne navede pa konkretno, zakaj naj bi bila stališča in ugotovitve napačna. Niti v zvezi s tem ne predlaga izvedbe dokazov. Slednje tako onemogoča pritožbenemu sodišču, da bi jih preverilo in posledično ugotovilo bodisi zmotno ugotovljeno dejansko stanje bodisi nepravilno uporabo materialnega prava.

11.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo (76. člen Zakona o upravnem sporu). V zvezi s stroškovnikom pritožnikove pooblaščenke (svetovalke za begunce) dodaja le, da o plačilu nagrade za opravljeno delo in o povračilu stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki na upravnem in vrhovnem sodišču odloča pristojno ministrstvo v skladu z določbami 11. člena Zakona o mednarodni zaščiti.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščite, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).