Jedro

Konkurenčna klavzula, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, pride v poštev le, če pogodba o zaposlitvi preneha veljati po delavčevi volji ali krivdi še pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena, ne pa v primeru, če pogodba o zaposlitvi preneha veljati zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 5.000.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.2003 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka. Odločilo je še, da trpi tožeča stranka stroške tožene stranke v višini 157.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2004 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. 1. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je bistvena kršitev postopka v tem, ker je sodišče ugotovilo, da je tožencu prenehalo delovno razmerje zaradi poteka časa 31.12.2003, medtem ko mu je delovno razmerje dejansko prenehalo 9.1.2004, kot je bilo nesporno ugotovljeno med strankama na obravnavi. Gre za nasprotje med razlogi sodbe in zapisnikom o glavni obravnavi. Ne drži, da tožencu pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, ni prenehala po njegovi volji ali krivdi. Ne drži, da je zato, ker je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s potekom časa, brezpredmetno ugotavljati, po čigavi volji je prenehala. Sodišče bi moralo ugotavljati pravo voljo strank glede nadaljevanja zaposlitve. Sodišče je spregledalo, da je tožeča stranka tožencu ponudila v podpis novo pogodbo v smislu 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. 1. RS, št. 42/2002), ki pa je ni podpisal. Zato je pogodba prenehala po njegovi volji oz. krivdi. ZDR v 1. odstavku 38. člena ne določa razlike med pogodbo o zaposlitvi za določen čas ali nedoločen čas, torej se lahko v obeh pogodbah dogovori konkurenčna klavzula. V konkretnem primeru volje ene ali druge stranke ni mogoče tolmačiti enostransko, saj sta se ob sklenitvi pogodbe obe stranki strinjali, da delovno razmerje poteče po določenem času. Toženec se je skliceval, da konkurenčna klavzula ni bila dogovorjena, ker nova pogodba ni bila podpisana, vendar pa je pogodba dejansko bila realizirana, saj je imel toženec še do 9.1.2004 pravice iz delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje navedenih postopkovnih kršitev ni storilo, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT s pp zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule oprlo predvsem na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 3.1.2003, sklenjena za določen čas (1.1.2003 - 31.12.2003), ki je v 10. členu vsebovala konkurenčno klavzulo, prenehala veljati zaradi poteka časa, ne pa po volji toženca. V zvezi s takšno ugotovitvijo je pravilno uporabilo 2. odstavek 38. člena ZDR, ki določa, da se lahko konkurenčna klavzula (pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti) dogovori najdlje za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in le v primerih, ko delavcu preneha pogodba o zaposlitvi po njegovi volji ali krivdi. ZDR ne določa, kdaj pogodba o zaposlitvi preneha po volji ali krivdi delavca. Po oceni pritožbenega sodišča predstavlja prenehanje pogodbe o zaposlitvi po volji delavca npr. sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi ali redna odpoved s strani delavca, prenehanje pogodbe o zaposlitvi po krivdi delavca pa npr. redna odpoved po 3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR ali izredna odpoved 1. ali 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Zgolj zato, ker je tožnik pogodbo o zaposlitvi z dne 3.1.2003 sklenil za določen čas, še ni mogoče zaključiti, da mu je s potekom navedenega časa pogodba o zaposlitvi prenehala po njegovi volji. Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas namreč ni prepuščeno zgolj volji strank, ampak veže ZDR sklepanje takšnih pogodb (ki so izjema od splošnega pravila, da se pogodbe o zaposlitvi sklepajo za nedoločen čas) na točno določene zakonske razloge, naštete v 52. členu ZDR, katerih skupna lastnost je ravno njihova začasnost. V konkretnem primeru je bila sporna pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela. Že sam razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas predstavlja hkrati tudi razlog za prenehanje takšne pogodbe o zaposlitvi točno določenega dne.

Navedeno ne pomeni, da konkurenčna klavzula, ko je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sploh ne pride v poštev, kot to smiselno uveljavlja pritožba. V poštev pride, če pogodba o zaposlitvi preneha veljati po delavčevi volji ali krivdi še pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena. V konkretnem primeru do tega ni prišlo. Ker tožencu pogodba o zaposlitvi z dne 3.1.2003 ni prenehala veljati po njegovi volji ali krivdi, konkurenčna klavzula iz te pogodbe toženca ne zavezuje.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da je podana bistvena kršitev postopka po 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je je bilo na obravnavi kot nesporno med strankama ugotovljeno, da je tožencu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 9.1.2004, medtem ko je sodišče prve stopnje izpostavljalo predvsem datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 3.1.2003 (datum 31.12.2003). Bistveno vprašanje v tej zadevi namreč ni obstoj oz. trajanje delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki, ampak na kakšen način je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, ki je vsebovala konkurenčno klavzulo, oz. ali je podana podlaga za vtoževano odškodnino iz naslova konkurenčne klavzule. Kot je bilo že navedeno, ta ni podana po pogodbi o zaposlitvi z dne 3.1.2003, podlage za vtoževano odškodnino pa tudi ne predstavlja pogodba o zaposlitvi za določen čas (1.1.2004 - 9.1.2004), katere toženec sploh ni podpisal. Tudi ta ponujena pogodba o zaposlitvi je vsebovala konkurenčno klavzulo, ki pa že iz razloga, ker ni bila sklenjena v pisni obliki, ne more veljati. To, da je toženec dejansko bil v delovnem razmerju pri tožeči stranki še po 31.12.2003 - od 1.1.2004 do 9.1.2004, ne spremeni dejstva, da konkurenčna klavzula za ta čas ni bila dogovorjena v pisni obliki, zato toženca ne zavezuje.

Pritožba se v zvezi z nepodpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno sklicuje na 90. člen ZDR, saj v konkretnem primeru sploh ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, pač pa je tožeča stranka tožencu po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 3.1.2003 ponudila sklenitev še ene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zato tudi ni mogoč zaključek, da je tožencu pogodba o zaposlitvi z dne 3.1.2003 prenehala po njegovi volji zaradi nesprejema ponujene pogodbe o zaposlitvi.

Ker s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP povezavi s 1. odstavkom 154. členom ZPP sama svoje pritožbene stroške.