Jedro

Kljub temu, da v izvršilnem naslovu ni naveden bruto ali neto znesek upnikove plače, od katere mora dolžnik plačati prispevke, se je v delovnem sporu, iz katerega izvira izvršilni naslov, odločalo le o nedenarni obveznosti dolžnika, sam obstoj delovnega razmerja in višina upnikove plače pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bili sporni. Tako je dolžniku višina bruto plače upnika poznana, posledično pa je terjatev iz naslova odmere in plačila prispevkov od te bruto plače v ustrezen pokojninski sklad določljiva in ima dolžnik na razpolago vse parametre, ki omogočajo izpolnitev njegove nedenarne obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo. Ugotovilo je, da v konkretni zadevi teče izvršba na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanjega oddelka v Kranju, IV Pd 102/2020 z dne 23. 3. 2023 v zvezi s sodbo Višjega Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 461/2023 z dne 21. 12. 2023, in sicer za izterjavo nedenarne terjatve. Ugovorni razlog dolžnika, da izvršilni naslov ni primeren za izvršbo, ker obveznost ni določena oziroma ni določljiva, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

2.Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Izpostavlja, da izpodbijani sklep ni obrazložen. Sodišče se ne opredeli do dolžnikovih navedb o nedoločnosti oziroma nedoločljivosti izvršilnega naslova, temveč le na kratko zaključi, da je plača upnika dolžniku kot njegovemu delodajalcu poznana, ter da so ostale obveznosti določene. Ne opredeli se do vseh preostalih navedb, ki jih je dolžnik podal, in sicer, da je obveznost določljiva, če je izračunljiva, pri čemer se ne sme terjati od izvršilnega sodišča dodatnega vsebinskega odločanja. V konkretnem primeru pa obveznosti ni mogoče izračunati, ker znesek bruto plače ni naveden. Sicer pa je sklep tudi nepravilen, saj izvršilni naslov ni primeren za dovolitev izvršbe. Obveznost ni določena niti določljiva. Določljivost pomeni, da morajo vsi podatki, na podlagi katerih je obveznost mogoče določiti, že izhajati iz samega izreka sodne odločbe in izvršilno sodišče ne sme samo določati obveznosti. Predvsem pri nedenarnih obveznostih je zato pomembno, da so te jasno določene in ne puščajo dvomov o tem, kaj je treba storiti. V konkretnem primeru v samem izreku izvršilnega naslova ni omenjena višina niti bruto niti neto plače, od katere bi dolžnik moral obračunati prispevke. Pomanjkanje te informacije pa tudi upnik ne more nadomestiti, saj je sodišče vezano na vsebino izreka. Tega pa ne more spremeniti stališče sodišča, da mora biti plača upniku znana. Navedeno ne drži, saj ne gre za splošno znano dejstvo. Takšno stališče bi lahko pomenilo zlorabo in izigravanje načela vezanosti na izvršilni naslov. Argumentaciji sodišča pa nasprotuje tudi sodna taksa (VSM I Ip 431/2015) ter VSC I Ip 323/2014). Predmet obveznosti je določljiv, kadar izvršilni naslov vsebuje podatke, na podlagi katerih je mogoče višino denarne obveznosti določiti oziroma je obveznost določljiva, če je izračun izračunljiva (VSL II Ip 4053/2013 in II Ip 983/2018). Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3.Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev dolžnikove pritožbe. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, številka 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Uradni list s številka 51/98 s spremembami).

6.V konkretnem primeru teče izvršilni postopek zaradi izterjave nedenarne obveznosti dolžnika po izvršilnem naslovu, dolžnik pa je v pravočasnem ugovoru uveljavljal, da je izvršilni naslov glede nedenarne terjatve neprimeren za izvršbo, ker obveznost ni niti določena niti določljiva. Izhajal je iz stališča, ki ga zasleduje tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep, da izrek izvršilnega naslova ne vsebuje višine bruto ali neto plače, od katere bi dolžnik moral obračunati prispevke, pomanjkanja te informacije pa ni mogoče nadomestiti z upnikovimi trditvami, saj je sodišče zaradi načela stroge formalne legalitete vezano na vsebino izreka in ga ne sme v izvršilnem postopku niti dopolnjevati niti spreminjati. Pri tem se je skliceval na sodno prakso (VSM I Ip 431/2015, VSC I Ip 323/2014 in VSL II Ip 4053/2013 in II Ip 983/2018).

7.Po prvem odstavku 21. člena ZIZ je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Pri tem mora biti obveznost mogoča, dopustna, določena oziroma določljiva (prim. 34. člen Obligacijskega zakonika). Sodišče mora zato presoditi, ali izvršilni naslov vsebuje ustrezno opredelitev terjatve, ki naj se izvrši. Terjatev mora biti zato določena subjektivno, to je z natančno opredelitvijo strank, ki jim pripada pravica ali jih bremeni obveznost in objektivno, to je z natančno opredelitvijo obveznosti z navedbo predmeta, vrste, obsega in časa izpolnitve obveznosti. Gre za materialnopravno predpostavko za dovolitev izvršbe, zato mora sodišče pred dovolitvijo izvršbe preizkusiti, ali je terjatev, ki je v izvršilnem naslovu vsebovana, takšna, da jo bo mogoče izvršiti. Izrek izvršilnega naslova mora zato biti vsaj določljiv, saj je neprimeren za izvršbo le tisti izvršilni naslov, kadar ne vsebuje dovolj določno opredeljene terjatve in bi puščal dvom v vsebino naložene obveznosti. Terjatev mora zato biti v skladu z načelom stroge formalne legalitete definirana v subjektivnem, objektivnem in časovnem smislu.

8.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da predloženi izvršilni naslov vse te pogoje iz 21. člena ZIZ izpolnjuje. Dolžniku je bilo z izvršilnim naslovom naloženo, da mora upnika prijaviti v poklicno zavarovanje v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za nazaj, s Kapitalsko družbo Pokojninskega in invalidskega zavarovanja (KAD) d. d., pa mora skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za nazaj in prispevke za nazaj plačati na dolžnikov osebni račun, ki ga bo imel odprtega pri KAD. Zato je natančno določeno, v kakšno zavarovanje mora dolžnik prijaviti upnika, določen je čas prijave, kakšno pogodbo in s kom mora skleniti ter kam mora plačati prispevke, za katere so tudi predpisane prispevne stopnje od bruto plače dolžnika.

9.Takšen način obveznosti je določljiv in je opisan dovolj natančno, da omogoča opredelitev oziroma določitev upnikove terjatve in tudi dolžnikove obveznosti. Kljub temu, da v izvršilnem naslovu ni naveden bruto ali neto znesek upnikove plače, od katere mora dolžnik plačati prispevke, pa se je v delovnem sporu, iz katerega izvira izvršilni naslov, odločalo le o nedenarni obveznosti dolžnika, sam obstoj delovnega razmerja in višina upnikove plače pa v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bili sporni. Tako je dolžniku višina bruto plače upnika poznana, posledično pa je terjatev iz naslova odmere in plačila prispevkov od te bruto plače v ustrezen pokojninski sklad določljiva in ima dolžnik na razpolago vse parametre, ki omogočajo izpolnitev njegove nedenarne obveznosti. Pritrditi je sicer dolžniku, da višina upnikove plače ni splošno znano dejstvo, ki bi bilo znano širšemu nedoločenemu krogu ljudi, je pa dejstvo, ki je dolžniku kot upnikovemu delodajalcu, znano. Kot že pojasnjeno, višina upnikove plače ni bila predmet postopka, iz katerega izvira izvršilni naslov in tako med strankama ni spora o višini plače upnika.

10.Stališče dolžnika, da bi bil izvršilni naslov primeren za izvršbo le, kolikor bi v izreku vseboval navedbo bruto zneska upnikove plače, je zato neutemeljen. Navedeni znesek bruto plače mora biti v izreku izvršilnega naslova naveden le v primeru izterjave denarne terjatve, torej v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi sodbe delovnega sodišča, pred katerim je tekel spor o višini upnikove plače, razlike plače, regresa in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Zato se izkaže kot neutemeljeno pritožbeno vztrajanje pri navedbah o neprimernosti izvršilnega naslova za izvršbo in posledično o kršitvi načela stroge formalne legalitete. Sodna praksa, na katero se sklicuje dolžnik, pa za ta konkreten primer ni primerljiva. V zadevi VSM I Ip 431/2015 je šlo za vprašanje strukturiranosti upnikove denarne terjatve na podlagi obveznosti iz potrošniškega hipotekarnega kredita, upnik pa svoje terjatve ni strukturil po sklopih (glavnica, obresti, stroški,...) tako, da bi bil mogoč preizkus skladnosti upnikovega zahtevka z izvršilnim naslovom. Ostale odločbe (VSC I Ip 323/2014, VSL II Ip 4053/2013 in II Ip 983/2018) pa v primerih izterjave denarnih terjatev na podlagi sodb delovnih sodišč - izterjava neto plač, razlike neto plač in regresa podajo odgovor na vprašanje, ali upnik lahko v predlogu za izvršbo izterjuje znesek neto plače, ker sam izračuna višino davčnih odtegljajev in prispevkov. Nenazadnje pa ni mogoče prezreti, da se vsi davki in prispevki obračunavajo po prispevnih stopnjah na dan izplačila plače, ker šele tedaj zapadejo v plačilo.

11.Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da sklep sodišča prve stopnje ni obrazložen in posledično ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče se je jasno in izrecno opredelilo do vseh ugovornih navedb glede primernosti izvršilnega naslova in tudi navedlo popolne in obširne razloge, zakaj šteje, da je obveznost določljiva in zato ni mogoče slediti dolžnikovim navedbam, da je opredelitev do teh navedb izostala.

12.Po povedanem je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, dolžnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Svoje stroške odgovora na pritožbo sam krije tudi upnik, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Dika 2007, stran 234 do 235.

2Primerjaj VSK I Ip 268/2022 in VSL I Ip 629/2024.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 21

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.