Jedro

Pri presoji tožbenega zahtevka za plačilo premalo izplačanega zneska odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je treba upoštevati tudi delovno dobo, dopolnjeno pri pravnih prednikih tožene stranke (družbi, ki je bila pripojena k toženi stranki), četudi je do statusne spremembe (pripojitve) prišlo v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova razlike v odpravnini izplača znesek 7.417,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2010 dalje in da mu je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.077,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožena stranka pravni naslednik nekdanjih podjetij I.V.L. p.o. in G.V., T.V.O. p.o.. Izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu sploh nima razlogov. Sodišče prve stopnje je navedlo, da naj bi pravno nasledstvo izhajalo iz vpogleda v sodni register, vendar v sodbi ni precizirano, kaj je sodišče ugotovilo z vpogledom v sodni register. Tožena stranka je mnenja, da bi se delovno pravno nasledstvo moralo dokazovati z izpiski iz sodnega registra, iz katere bi izhajala določena statusna sprememba. Sodišče prve stopnje v sodbi komentira določbe ZDR o spremembi delodajalca, čeprav je v času, ko je prišlo do sprememb delodajalca, ZDR ni veljal in ga ni bilo dopustno uporabiti. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožene strank, s katerimi je prerekala tožbeni zahtevek po višini. Z izpodbijano sodbo so bile toženi stranki kršene ustavno zajamčene pravice in svoboščine iz 2. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja, kakor tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu ali jih sodišče ni enostavno prezrlo. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo več, kot je predpisano v 4. odstavku 109. člena ZDR. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločilnega dejstva, to je glede vprašanja ali je tožena stranka pravni naslednik podjetij, v katerih je bil zaposlen tožnik, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba niti v izreku niti v obrazložitvi nima takšnih pomanjkljivosti. Neutemeljenost uveljavljanja tega pritožbenega razloga je razvidna že iz dejstva, da tožena stranka po eni strani sodišču prve stopnje očita, da o tem vprašanju nima razlogov, hkrati pa uveljavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka pravni naslednik nekdanjih podjetij G.V.. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede tega vprašanja, vendar pa navedeno ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic, kakor je določena v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Izpodbijana odločitev ni arbitrarna oziroma očitno napačna in tudi ni brez razumnih pravnih argumentov. Povsem pavšalna je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo 2. člen Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih zaposlen od 1. 2. 1975 do 17. 12. 2010, s prekinitvijo od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991, tako da ima skupno več kot 35 let delovne dobe pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih; - tožnik je bil v času od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in je prejemal nadomestilo kot nezaposlena oseba, vendar se je s 7. 5. 1991 zaposlil pri toženi stranki (takrat M.L. d.o.o.); - tožniku je bila ob prenehanju delovnega razmerja odpravnina izplačana le ob upoštevanju delovne dobe za čas od 7. 5. 1991 do 17. 12. 2010. Tožena stranka je pravna naslednica nekdanjih družb I.V.L. p.o. in G.V., T.V.O. d.o.o., pri katerih je tožnik delal od 1. 2. 1975 do 6. 2. 1991. Tožena stranka je tožniku ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izplačala odpravnino le ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku M.L. d.o.o. v času od 7. 5. 1991 do 17. 12. 2010, medtem ko mu delovne dobe, dosežene pri prejšnjih delodajalcih, ni upoštevala. Zmotno je stališče tožene stranke, da tega ni bila dolžna storiti zaradi tega, ker tožnik 21. 10. 1991, ko je bila v sodni register vpisana pripojitev podjetja G.V., T.V.O. d.o.o. k toženi stranki, ni bil več zaposlen pri družbi G.V., T.V.O. d.o.o., ker se je že 7. 5. 1991 zaposlil pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku družbi M.L. d.o.o.. V zadevi ne gre za vprašanje prenosa pravic zaposlenih delavcev ob pripojitvi, temveč za vprašanje ali je podjetje G.V., T.V.O. p.o. pravni prednik tožene stranke in ali se v zvezi s tem delovna doba tožnika pri tem podjetju šteje za delovno dobo pri toženi stranki. Glede na to, da je bilo podjetje G.V., T.V.O. d.o.o. pripojeno k družbi M.L. d.o.o., ki je pravni prednik tožene stranke, je prav gotovo, da gre pri odnosu med obema družbama za pravno nasledstvo. Izbris podjetja v družbeni lastnini G.V., T.V.O. p.o. iz sodnega registra zaradi ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo G.V., T.V.O. d.o.o., je razviden iz 18. točke zgodovinskega izpiska iz sodnega registra.

Iz podatkov v spisu izhaja tako pravno nasledstvo med G.V. d.o.o. toženo stranko (pripojitev družbe v stečajnem postopku), pa tudi pravno nasledstvo med G.V., I.M. p.o., pri kateri se je tožnik zaposlil 1. 2. 1975 in delovno organizacijo G.V., T.V.O. p.o., ki je nastala s preoblikovanjem TOZD T.V.O. n.sol.o. v enovito delovno organizacijo. Nasledstvo je nedvomno razvidno tudi iz podatkov v tožnikovi delovni knjižici, iz katere izhaja, da se je tožnik v podjetju G.V., I.M. zaposlil 1. 2. 1975 in je bil potem do 30. 6. 1988 zaposlen pri pravnih naslednikih tega podjetja. Iz delovne knjižice je nadalje razvidno, da se je tožnik s 1. 7. 1988(torej brez prekinitve) zaposlil pri G.V., T.V.O. p.o., ki je nastala s preoblikovanjem TOZD, T.V.O. n.sol.o. ..., ki je tožniku s 30. 6. 1988 tudi zaključila vpis v delovno knjižico. Pravno nasledstvo je razvidno tudi z zaključkom vpisa delovne dobe pri G.V., T.V.O. p.o. s 6. 2. 1991, ki ga je izvršila družba G.V., T.V.O. d.o.o., saj je bil dne 1. 10. 1990 v sodni register vpisan izbris podjetja G.V., T.V.O. p.o. zaradi ustanovitve družbe G.V., T.V.O. d.o.o. ....

Nobenega dvoma torej ni o tem, da je tožena stranka pravna naslednica družbe G.V., T.V.O. d.o.o. ... zaradi pripojitve te družbe. Po določbah tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ št. 77/88 in nasl. - ZP) je podjetje prenehalo med drugim tudi s pripojitvijo drugemu podjetju (4. točka prvega odstavka 188. člena ZP), ob taki statusni spremembi pa je, ne glede na to, da je bila izvedena v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku, podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, postalo njegov pravni naslednik. To izhaja določbe 14. člena ZP, ki določa, da je podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, odgovorno za obveznosti podjetja, ki je s tem prenehalo.

Stališče tožene stranke, da bi se pravno nasledstvo med družbo G.V., T.V.O. d.o.o. in toženo stranko lahko upoštevalo le, če bi bil tožnik v času pripojitve tega podjetja k toženi stranki (s pripojitvijo v letu 1991 se je zaključil stečajni postopek nad G.V. d.o.o.) zaposlen pri družbi G.V., T.V.O. d.o.o., je zmotno, saj iz tretjega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, ZDR) kaj takšnega ne izhaja. Iz te določbe pa tudi ne izhaja, da se upošteva le neprekinjena delovna doba, dosežena pri pravnih prednikih delodajalca. Tretji odstavek 109. člena ZDR določa le, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so prejšnji delodajalci tožnika v času od 1. 2. 1975 pravni predniki tožene stranke. Tožniku je pri prejšnjem delodajalcu G.V. d.o.o. ... sicer res prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, vendar ta družba ni prenehala zaradi stečaja, ampak zaradi pripojitve k toženi stranki, ki je zato njen pravni naslednik. Po zakonski ureditvi, ki je veljala v letu 1991, to je po Zakonu o prisilni poravnavi in stečaju (Ur. l. SFRJ, št. 84/89 – ZPPSL), je namreč z dnem uvedbe stečajnega postopka delavcem že na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje, zato v podjetju v stečaju, ki je bilo pripojeno k toženi stranki, na dan pripojitve (praviloma) ni bilo delavcev (razen delavcev, ki so nadaljevali z delom v stečajnem postopku). ZPPSL je v 93. členu določal, da z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev in da sme stečajni senat, dokler traja stečajni postopek, obdržati na delu potrebno število dolžnikovih delavcev za dokončanje že začetih del ali zaradi izvedbe stečajnega postopka. 94. člen istega zakona pa je določal, da imajo delavci, ki so ostali na delu, dokler traja stečajni postopek, pravico do osebnega dohodka, katerega višino določi na predlog stečajnega upravitelja stečajni senat. V 152. členu tega zakona pa je bilo določeno, da v primeru prisilne poravnave v stečaju oz. v primeru, ko se stečajni postopek ustavi zaradi potrditve prisilne poravnave, prenehajo pravne posledice začetka stečajnega postopka, v veljavi pa ostanejo odločbe o prenehanju delovnega razmerja delavcev (prvi odstavek 93. člena).

Tožnik je bil od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 sicer res prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, vendar se je potem vrnil na isto delovno mesto ravno zaradi tega, da bi se v okviru aktivne politike zaposlovanja nadaljnja zaposlitev delavcev financirala iz javnih sredstev. Zaradi navedenega je tožnikovo zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke potrebno upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR in šteti, da tožnik zaposlitve ni spremenil. Vmesna prijava delavcev na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje je bila potrebna zaradi zagotovitve financiranja njihove zaposlitve pri toženi stranki potem, ko jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja. Čeprav se je tožnik pri toženi stranki zaposlil s 7. 5. 1991, torej pred pripojitvijo G.V. d.o.o. ... - v stečaju k toženi stranki, je tožnikovo zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke potrebno upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR. Upoštevati je potrebno, da tretji odstavek 109. člena ZDR ne vsebuje nobenih omejitev oz. pogojev, da mora biti zaposlitev pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih neprekinjena, niti ni mogoče upoštevati določbe 73. člena ZDR (sprememba delodajalca) za nazaj za obdobje, ko ZDR sploh še ni veljal in ko so se prehodi delavcev (neodvisno od njihove volje) izvajali po tedaj veljavnih predpisih (v letu 1991 po ZDR/90 oz. ZTPDR). V obravnavani zadevi je dokazano pravno nasledstvo med toženo stranko in tožnikovimi prejšnjimi delodajalci, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do razlike v odpravnini ob upoštevanju celotne delovne dobe tožnika pri pravnih prednikih tožene stranke od 1. 2. 1975 (s prekinitvijo, ki je razvidna iz delovne knjižice) dalje.

Pritožba sicer pravilno opozarja, da v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati določbe 73. člena ZDR za nazaj za obdobje, ko ZDR sploh še ni veljal, vendar dejstvo, da se je sodišče sklicevalo na novi ZDR in na sodno prakso sodišča Evropske skupnosti, na pravilnost odločitve ne vpliva.

Uveljavljena sodna praksa je, da se za obdobje pred uveljavitvijo ZDR upošteva kontinuiteta delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi ni pravnega nasledstva, gre pa za zaposlitev delavca pri različnih delodajalcih v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Ta je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajali prehodi (razporeditve) delavcev k drugemu delodajalcu (neodvisno od njihove volje), institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, to je kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavce drug od drugega (čeprav med njimi ni pravnega nasledstva, praviloma pa je šlo za povezanost delodajalcev zaradi različnih oblik statusnih sprememb po uveljavitvi ZP in nato ZGD). Takšno stališče je v številnih odločbah zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (npr. odločbe opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008). Sodna praksa priznava kontinuiteto delovnega razmerja celo v nekaterih primerih, ko je bil delavec zaposlen v podjetju, ki je prenehalo zaradi stečaja in je bil nato prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot brezposelna oseba, če je delavce, ki jim je iz tega razloga prenehalo delovno razmerje, prevzelo drugo podjetje, ki je (v okviru stečajnega postopka) prevzelo proizvodnjo na podlagi najemnih pogodb, prevzem delavcev pa je bil subvencioniran v okviru aktivne politike zaposlovanja.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožene stranke glede višine zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo podatke o višini povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot izhajajo iz potrdila tožene stranke o višini plač z dne 17. 12. 2010 (priloga A 4

). Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo več, kot je določeno v 109. členu ZDR. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (KPKI, Ur. l. RS, št. 108/2005 in naslednji) določa v 56. členu, da višino odpravnine, ki pripada delavcu po ZDR v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko presega 10-kratnik osnove iz ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.