Jedro

Posestno varstvo je varstvo posestnikovega ekonomskega interesa, ki ga ima od stvari.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I (1+2) spremeni tako, da se zahtevek zavrne. Pritožba tožeče stranke se zavrne ter sklep v II. točki potrdi. Izrek v III. točki se spremeni tako, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 198.689,00 SIT pravdnih stroškov in nadaljnjih 64.425,00 SIT pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v posesti služnostne pravice prostega prehoda po dvorišču tožene stranke, s tem da sta na zahodni strani hiše na tlakovanem delu dvorišča ob zidu proti zahodu med 1. in 5.6.1995 postavila železno pregrado iz kotnega kvadratnega železa - konstrukcijo, ki je pritrjena na tleh in vsidrana pod balkonom hiše tožene stranke v širini 80 cm in višini 2 m, ta konstrukcija pa povezana po sredini z nosilci za rože, s čimer preprečuje in onemogoča prosti prehod tožniku iz njegovega dela hiše na njegovo dvorišče, sadovnjak in vrt ter garažo in drvarnico. Tožencema je sodišče naložilo, naj vzpostavita prejšnje stanje, obenem pa jima je prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji motiti tožnikovo posest. S točko II izreka pa je prvo sodišče zavrnilo zahtevek, po katerem bi se ugotovilo, da sta toženca motila tožnika v njegovi posesti služnostne pravice vožnje iz Š ulice po dvorišču do njegove drvarnice, s tem da je toženka zaprla vrata in ni dovolila dovoza, toženca pa bi bila po tožbenem zahtevku dolžna vnovič omogočiti posest ter je v nadalje več ne motiti. Prvo sodišče je tožencema naložilo, naj tožniku povrneta 18.097,00 SIT pravdnih stroškov, vse v 15-ih dneh pod pretnjo izvršbe. Proti zavrnilnemu delu sodbe (pravilno: sklepa) se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa, spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa, naj ga v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da so o posesti služnostne poti v tem postopku izpovedovale le pravdne stranke. Sodišče je, nadaljuje pritožnik, torej verjelo tožencema, kar pa je po mnenju pritožnika neutemeljeno, saj so med izpovedbami obeh tožencev neskladja. Napačna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vozil skrivoma. Pritožnik opozarja, da naj takšna ugotovitev ne bi imela nikakršnega temelja v nobeni od navedb tožeče stranke, dejstvo, da toženca tožnika nista videla voziti pa tudi ne ponuja takšnega dejanskega zaključka, meni pritožnik. Zoper ugoditveni del sklepa pa se pritožuje tožena stranka, uveljavljajoč pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sklep spremeni ter zahtevek v celoti zavrne, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Pritožnika navajata, da iz zapisnika o glavni obravnavi na kraju samem izhaja, da vzporedno z mrežno konstrukcijo stoji betonsko korito, nosilcev za rože, vpetih v železno konstrukcijo pa že dlje časa ni več. Ob upoštevanju ekonomskega interesa pa železna konstrukcija ne pomeni motenja posesti. Pritožnika v zvezi s tem navajata oziroma pojasnjujeta, da z odstranitvijo železne konstrukcije tako motilni element sploh ne bi bil odstranjen. Ne glede na to pa pritožnika opozarjata, da lahko tožnik še vedno hodi po poti mimo hiše, res pa je, da ne more iti ves čas pod nadstreškom. Toženi stranki za konec še pripominjata, da zahtevki v posestnih sporih ne smejo preiti v šikano. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča, ki navaja, da jih moti konstrukcija že sama po sebi ter da je resnica v tem, da tožena stranka s postavljanjem novih in novih ovir šikanira tožečo stranko. Predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba tožene stranke je, tožeče pa ni utemeljena. O pritožbi tožeče stranke: Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo prvega sodišča in sprejema njegove razloge. Dejansko stanje glede zahtevka pod točko II je namreč popolno in pravilno ugotovljeno, nanj pa je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Odločilnega pomena za odločitev o obravnavanem zahtevku je, da tožnik v postopku, ki mora biti hiter, ni uspel dokazati, da bi imel pred zatrjevanim motilnim dejanjem v posesti služnostno pravico vožnje iz Š ulice po dvorišču parc. št. 242/6 k.o. do svoje drvarnice, ki stoji na parc. št. 242/7 iste k.o. Ni sicer sporno, da ima tožnik samo pravico, namreč služnostno pravico vožnje, vendar pa se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (441. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo potrebno upoštevaje določbo 498. člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi). V nadaljevanju citiranega določila pa je izrecno prepovedano, da bi se v posestnih sporih sodišče ukvarjalo s pravico posesti, pravno podlago, poštenostjo ali nepoštenostjo posesti ter z odškodninskimi zahtevki. Razlog za takšno pravilo tiči v sami naravi postopka zaradi motenja posesti, ki je zaščita dejanske posesti. Te pa, kot že rečeno, tožnik ni uspel dokazati. Razloge prvega sodišča v zvezi s tem pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje, saj bi jih sicer po nepotrebnem ponavljalo. Pritožba tega prepričanja ne uspe omajati. Ko pritožnik navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedbo obeh tožencev, ki pa se ne ujemata, izpostavlja neskladja, ki niso bistvenega pomena in tudi ne zmanjšujejo verodostojnosti izpovedb. Obema je namreč skupno to, da tožnik po sporni poti ni vozil, kar pa je za zadevo edino pomembno. Ugibanja in predvidevanja, ali je tožnik (v čemer se izpovedbi obeh tožencev resda povsem ne ujemata), pa so predvsem logična posledica tega, da v tem delu stranki nista govorili o dejstvih objektivnega sveta, ki bi jih sami zaznavali, marveč o subjektivnih predstavah nečesa, kar jima ni poznano. Takšni deli izpovedbe pa so za dokazni postopek neuporabni in v razlogih odvečni. Vendar pa navedeno izpodbijani odločbi glede pravilnosti in zakonitosti ničesar ne odvzame. Za konec je v odgovoru na pritožbene navedbe potrebno reči le še to, da nikakor ni dokazano, da bi tožnik vozil na skrivaj in v tem se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, a vendar takšnega dejstva ni ugotovilo niti prvo sodišče, marveč je zgolj sestavni del dejanskega stanja ter ga očitno tudi pritožnik ne šteje za takšnega. Ker je pritožba neutemeljena ter niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v II. točki izreka potrdilo (2. točka 380. člena ZPP/77). O pritožbi tožene stranke: Tožena stranka smiselno zatrjuje, da ob upoštevanju ekonomskega interesa sporna železna konstrukcija ne predstavlja motenja posesti, iz česar izhaja, da sodišče tožniku tudi v tem delu ne bi smelo nuditi sodnega varstva. Pritožbeno sodišče se s pritožnikovim pravnim naziranjemstrinja. Posestno varstvo je namreč bolj varstvo ekonomskega interesa posestnika kot pa njegovega pravnega interesa. Varstvo posesti mora biti torej v prvi vrsti ekonomsko upravičeno. To pomeni, da sodišče posestniku nudi pravno varstvo takrat, kadar je zaradi samovoljnega ravnanja motilca onemogočen v pridobivanju ekonomske koristi (pojem "ekonomsko" je potrebno razumeti predvsem v smislurazločka do pravice, ki ni predmet posestnih sporov). Iz sicer pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je tožnikov ekonomski interes v tem, da lahko mimo hiše tožencev pride peš do svoje drvarnice. Dejanje, za katerega tožnik trdi, da je motilno, in ga je ugotovilo tudi sodišče, pa mu takšne koristi ne krati oziroma mu jo krati v tako minimalnem obsegu, da vanjovsebinsko ne posega, torej: ne posega v njegov ekonomski interes. Vse kar je zaradi sporne konstrukcije drugače kot je bilo pred njeno postavitvijo je to, da jo mora sedaj tožnik, kadar gre mimo, obiti. Njena širina je 80 cm, kar pomeni dva povprečna človeška koraka. Takšna sprememba pa nedvomno ne pomeni kratenja njegovih koristi, čeravno mora za ta minimalen obid tožnik spod nadstreška. K temu pritožbeno sodišče dodaja še to, da bi tudi v primeru odstranitve sporne konstrukcije, tožnik še vedno ne mogel po poti, ki naj bi jo imel pred tem v posesti (kot zatrjuje sam), saj iz dejanskega stanja izhaja, da je preko nje položeno kamnito korito za rože, katerega odstranitve pa tožnik ne zahteva. Iz tega razloga (napačna uporaba materialnega prava - 75. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerji - ZTLR) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v točki I, 1 spremenilo tako, da se zahtevek na ugotovitev motenja tudi v tem delu zavrne, iz česar posledično izhaja, da je neutemeljen tudi zahtevek na odstranitev sporne konstrukcije. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče spremenilo izrek tudi v točki I,2 ter zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (3. točka 380. člena ZPP/77). Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremenilo, je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka (točka III izpodbijanega sklepa). Po spremenjeni odločitvi je tožnik v pravdi v celoti propadel ter mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v celoti (154. člen ZPP/77). Sodišče je upoštevalo tiste stroške, ki jih je priznalo že prvo sodišče (brez medsebojnega pobotanja) v znesku 198.689,00 SIT. V izreku pa je sodišče upoštevalo tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih je toženi stranki priznalo v skladu z 166/2 čl. ZPP v znesku 64.425,00 SIT.