Jedro

Ob ugotovitvi upravnega organa, da oseba, za katero se je ugotavljalo državljanstvo, ni bila domovinsko pristojna v eni od bivših jugoslovanskih republik in da torej ni bila državljan Kraljevine Jugoslavije, je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev organa, da oseba ni štela za jugoslovanskega državljana v smislu določb Zakona o državljanstvu FLRJ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor ugotovila, da se A.A., roj. … v Mariboru, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil A.A. rojen … v Mariboru kot sin B.B. in C.C., kar izhaja iz rojstne matične knjige Maribor in da je bilo iz matične knjige umrlih Maribor, letnik X., pod zaporedno številko Y., ugotovljeno, da je umrl dne … neznano kje. Iz prijavne kartoteke Mestne občine Maribor je bilo ugotovljeno, da je bil imenovani domovinsko pristojen v bivšo Občino Graz (Avstrija) in da je v Mariboru prebival na podlagi dovoljenja za prebivanje. V rubriki o državljanstvu je vpisan podatek, da je bil imenovani državljan Avstrije. Zadnja sprememba prebivališča, vpisana v prijavnem kartonu A.A., je 21. 20. 1941 (pravilno : 21. 10. 1941). Nadalje je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je bilo v fondu AS 1749, v Poročilu Anketne komisije za ugotavljanje zločina preseljevanja Slovencev, v seznamu Kulturbundovcev zasledeno ime A.A. trg. delikates, št. prijave …, kar izhaja iz sekundarnega gradiva Arhiva Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno tudi, da je bil imenovani vpisan v seznam Mitgliederverzeichnis Stand z dne 31. 12. 1940 pod številko …, s podatki A.A., Maribor in da je v letu 1940 prispeval 300 DIN prispevka oziroma članarine in se imenovani seznam nahaja v fondu Švabsko-nemške kulturne zveze, kar izhaja iz originalnega dokumenta oziroma primarnega arhivskega gradiva Muzeja narodne osvoboditve Maribor. V matični knjigi umrlih Maribor se nahaja tudi sklep Okrajnega sodišča I v Mariboru z dne 20. 10. 1953, s katerim je bil A.A., roj. …, razglašen za mrtvega. Kot dan, ki ga ni preživel, je bil določen 1. 8. 1945. V obrazložitvi tega sklepa je navedeno tudi, da je bil imenovani v letu 1943 obsojen pred okupatorjevim sodiščem v Mariboru na dolgo zaporno kazen in da je bil odpeljan v kazensko taborišče Brandenburg pri Berlinu, od koder se je po osvoboditvi leta 1945 sicer podal na pot domov, vendar je na poti, zaradi težke bolezni, verjetno neznano kje umrl. Glede na navedeno Upravna enota ugotavlja, da A.A. na dan 6. 4. 1941 ni bil domovinsko pristojen na območju takratne Jugoslavije in ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije ter je umrl pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu FLRJ in pred 28. 8. 1945, to je pred datumom, ki je bil z navedenim zakonom določen kot dan pridobitve državljanstva povojne Jugoslavije, zaradi česar je bilo zaključiti, da pred 2. svetovano vojno kot tudi na dan, ki je bil določen kot dan njegove smrti, ni bil jugoslovanski državljan.

Ministrstvo za notranje zadeve je pritožbo tožnice zavrnilo. Ugotovilo je, da je (pri)tožbeni ugovor, da tožnica ni bila seznanjena z vsemi ugotovitvami prvostopenjskega organa v zvezi z ugotavljanjem državljanstva njenega pravnega prednika, neutemeljen. V zvezi s tem pojasnjuje, da je Upravna enota tožnico seznanila z vsemi svojimi ugotovitvami (v vabilu z dne 21. 4. 2011, ki ji je bilo vročeno dne 21. 5. 2011) in ji tudi dala možnost, da se do 21. 6. 2011 o njih izjavi ter predloži morebitne nasprotne dokaze. Tožnica do postavljenega roka ni predložila svoje izjave, niti ne nobenih nasprotnih dokazov, temveč je dne 17. 6. 2011 na organ zgolj naslovila elektronsko sporočilo, da je od 20. 6. 2011 na rednem letnem dopustu in zato prosi za določitev novega termina.

Tožnica vlaga tožbo, v kateri navaja, da ji upravna enota ni vročila vseh listin oziroma dopisov, s katerimi je pri raznih ustanovah zahtevala različne podatke o gospodu A.A. Odgovorov teh ustanov ji ni vročila, niti v originalu, niti v fotokopijah. Zanjo pa je pomembno, da bi vedela, kakšna vprašanja je upravna enota postavljala tem ustanovam, kdaj je poslala dopis, zaporedje dopisov, odgovore, ki jih je prejela in iz kakšnih virov so bili le-ti pridobljeni. Vse to ji ni bilo vročeno in se o tem ni mogla izjasniti, niti pisno, kaj šele na zaslišanju. Res je sicer, da je bila vabljena na zaslišanje, vendar je prosila za preložitev naroka, zaradi letnega dopusta. Preložitev naroka ji ni bila ugodena. Poudarja, da je bil gospod A.A. rojen v Mariboru, da je vse svoje življenje do tedaj, ko ga je nemški okupator obsodil za kaznivo dejanje in je bil zaprt v Brandenburgu, živel v Mariboru na teritoriju takratne Jugoslavije in je bil na podlagi zakona leta 1953 pred Okrajnim sodiščem Maribor razglašen za mrtvega. Po zakonu, na podlagi katerega je bil razglašen za mrtvega, pa so bili lahko razglašeni za mrtve samo jugoslovanski državljani, torej je bil gospod A.A. jugoslovanski državljan. Glede na navedeno tožnica meni, da upravni organ ni ravnal po pravilih postopka in je to vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri zavrnilnih odločbah in ocenjuje, da sta le-ti pravilni in zakoniti glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopenjskega organa pred njo, pravilna in zakonita. Za svojo odločitev je prvostopenjski organ navedel tudi pravilne razloge, s katerimi se sodišče v celoti strinja in se zato, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva osebe, ki ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu, kot predhodnega vprašanja denacionalizacije po tretjem odstavku 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po določbi prvega odstavka 35. člena ZDrž so se, kot pravilno navaja tožena stranka, z dnem uveljavitve tega zakona (28. 8. 1945) šteli za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. V upravnem postopku je bilo dejansko stanje ugotovljeno na podlagi podatkov iz prijavne kartoteke Mestne Občine Maribor, iz katere je razvidno, da je imel A.A. domovinsko pristojnost v občini Graz v Avstriji in da je v Mariboru bival na podlagi dovoljenja za bivanje za določen čas, po zadnji zabeležki do 21. 10. 1941. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja torej ne izhaja, da je bil imenovani na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v eni od bivših jugoslovanskih občin. Ob pravilni ugotovitvi tožene stranke, da imenovani ni bil domovinsko pristojen v eno od bivših jugoslovanskih republik in da torej ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev tožene stranke, da se A.A. ni štel za jugoslovanskega državljana v smislu določb Zakona o državljanstvu FLRJ.

S sklepom Okrajnega sodišča I Maribor z dne 20. 10. 1953 je bil A.A. res razglašen za mrtvega, vendar pa je Okrajno sodišče I v Mariboru vodilo postopek zgolj zaradi razglasitve pogrešanega za mrtvega in ne zaradi ugotovitve državljanstva imenovanega. Postopek državljanstva se vodi po posebnih predpisih o državljanstvu, ki so veljali v času od rojstva do smrti osebe, katere državljanstvo se ugotavlja oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Glede na navedeno državljanstva imenovanega ne dokazuje sklep Okrajnega sodišča I v Mariboru, s katerim je le-to imenovanega razglasilo za mrtvega. Tožbeni ugovor, da naj bi jugoslovansko državljanstvo imenovanega dokazoval sklep o razglasitvi za mrtvega, torej ni utemeljen. Tožnica v tožbi tudi ponavlja pritožbeni ugovor, da ni bila seznanjena z ugotovitvami prvostopenjskega organa, vendar je tožena stranka na ta ugovor že odgovorila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja in jih zato ne bo ponavljalo (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.