Jedro

Sodišče lahko v kazenskem postopku ugotavlja posamezne osebnostne lastnosti obdolženca, od izvedenca psihiatra oziroma psihologa pa ni mogoče pričakovati odgovora, ali je obsojenec na splošno po svoji osebnostni strukturi sposoben oziroma absolutno nesposoben storiti kaznivo dejanje, ki se mu očita.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 14234/2013 z dne 2. 10. 2014 obsojenega R. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen eno leto zapora. Sodišče je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 14234/2013 z dne 15. 4. 2015 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 19. 6. 2015 vložila obsojenčeva zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, ter zaradi kršitve ustavnih pravic iz 22., 25., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe ter ustavne pravice iz 22., 23. in 29. člena Ustave, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra oziroma kliničnega psihologa, ki bi pregledal obsojenca ter dokazni predlog za postavitev kliničnega psihologa oziroma novega izvedenca psihiatrične stroke za oškodovanko, da je bila zaradi neobrazloženosti sodbe pritožbenega sodišča obsojencu kršena pravica iz 25. člena Ustave, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče v nasprotju s podatki spisa ugotavlja, da je oškodovanka ves čas izpovedovala enako, ter da bi bilo v obravnavanem primeru primerneje uporabiti določbo četrtega odstavka 173. člena KZ-1, saj intenzivnost obsojenčevega ravnanja proti oškodovanki ni takšna, da bi opravičevala uporabo prvega odstavka 173. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne „drugemu sodniku na prvi stopnji“ v ponovno sojenje oziroma, da zahtevi ugodi in sodbo spremeni.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 7. 7. 2015, predlagala zavrnitev zahteve. Meni, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, da je netočno zatrjevanje zahteve, da vzroki za zavrnitev dokaznih predlogov v obrazložitvi sodbe niso navedeni, da se sodba sodišča prve stopnje posebej ne ukvarja z dvema časovnima okviroma storitve kaznivega dejanja, vendar pa je pritožbeno sodišče obsežno obrazložilo, zakaj oškodovankino izpoved šteje za verodostojno ter da je obsojenec ravnanje zagotovo izvršil iz spolnih pobud, zato so v njegovem ravnanju podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. 4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obsojenec dne 15. 7. 2015, njegova zagovornica pa dne 19. 7. 2015, seznanjena. O odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva se je izjavila obsojenčeva zagovornica z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 20. 7. 2015. V njej navaja, da je odgovor Vrhovne državne tožilke neobrazložen ter „nesklepčen“, da bi o seksualnem segmentu obsojenčeve osebnosti lahko podal mnenje samo ustrezni izvedenec, da sodišče v obravnavanem primeru ni ugotovilo bistvenega elementa obsojencu očitanega kaznivega dejanja, to je zadovoljevanja spolnega nagona, da obsojenec takšnega kaznivega dejanja sploh ni sposoben storiti, da je sodišče v celoti sledilo izpovedbi oškodovanke, za katero je izvedenka izdelala povsem kratko izvedeniško mnenje, ne da bi k svojemu delu pritegnila izvedenca klinične psihologije, ter da je sodišče obsojencu kršilo pravico do enakopravnega položaja v postopku in objektivnega sojenja.

B.

5. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe ter številne ustavne pravice, ker ni ugodilo predlogu njegove zagovornice za postavitev izvedenca psihiatra oziroma kliničnega psihologa za obsojenca, prav tako pa ni sledilo predlogu njegove obrambe za postavitev izvedenca kliničnega psihologa, ki bi pregledal oškodovanko. Nujnost postavitve izvedenca psihiatra oziroma kliničnega psihologa, ki bi pregledal obsojenca, utemeljuje z naravo očitanega kaznivega dejanja, pri katerem dokazi izhajajo zgolj iz dveh virov, to je iz sfere obsojenca in sfere oškodovanke ter nadaljuje, da je v obravnavani zadevi jasno, da ne gre za običajno zadovoljevanje spolnega nagona, zato bi izvedenec, če bi obsojenec res storil očitano kaznivo dejanje, moral pri njem ugotoviti obstoj spolno deviantnega vedenja. Meni, da je v obravnavanem primeru ključno, kako obsojenec dojema spolnost, zato bi bila postavitev ustreznega izvedenca nujna za odgovor na vprašanje, ali je obsojenec vsaj potencialno lahko storilec očitanega kaznivega dejanja. Kršitev določbe 22. člena Ustave vložnica zahteve vidi v okoliščini, da se v enakih oziroma podobnih primerih, izvede dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične ali psihološke stroke za obdolženca.

6. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obsojenčeva obramba na predobravnavnem naroku dne 24. 4. 2014 med drugim predlagala, da se za obsojenca postavi izvedenec, ki naj oceni njegove osebnostne lastnosti, zlasti v zvezi z njegovim spolnim življenjem in morebitnimi nagnjenji, kot mu jih očita obtožba. Sodišče je odločilo, da bo o dokaznih predlogih obrambe odločalo po izvedbi v obtožbi predlaganih dokazov. Obsojenčeva obramba je dokazni predlog ponovila na glavni obravnavi dne 2. 9. 2014, z obrazložitvijo, da se obdolžencu očita hudo kaznivo dejanje, ki ga je močno zaznamovalo, zato je nujno analizirati njegovo osebnost, saj se mu očita, da je dejanje storil zaradi zadovoljevanja spolne sle. Sodišče je dokazni predlog obsojenčeve zagovornice zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna in bi le zavlekla kazenski postopek. Navedlo je, da za obravnavano zadevo ni bistveno, kakšna osebnost je obdolženec, zato ni potrebna postavitev izvedenca, ki bi ocenil njegove osebnostne lastnosti. Obdolženčeva nagnjenja je namreč mogoče ugotoviti na podlagi dokazov, ki se nahajajo v spisu.

7. Vrhovno sodišče je v več odločbah (sodbi I Ips 166/2001 z dne 14. 11. 2002, I Ips 211/2006 z dne 15. 2. 2007 in številne druge) presodilo, da pravno jamstvo v kazenskem postopku iz tretje alineje 29. člena Ustave zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti, tudi pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Jamstva iz 29. člena Ustave, skupaj z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave tvorijo širši pojem poštenega postopka(1). Navedeni pravici do izvajanja dokazov v lastno korist stoji na drugi strani nasproti dolžnost substanciranja dokaznih predlogov. Obramba je namreč dolžna s konkretnimi navedbami vsaj z določeno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi predlagani dokaz lahko ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva(2). Predlagani dokazi morajo biti glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, biti morajo torej materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi).

8. Opisana merila glede dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, veljajo tudi za dokaz izvedenstva. V skladu z določbo 248. člena ZKP se izvedenstvo odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva treba pridobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Izvedenstvo lahko sodišče v skladu s tako imenovano instrukcijo maksimo odredi po uradni dolžnosti ali na podlagi ustrezno substanciranega dokaznega predloga strank. Kadar predlagajo izvedenstvo stranke, morajo jasno konkretizirati odločilna dejstva, glede ugotavljanja katerih je potrebno strokovno znanje izvedenca, in utemeljiti, zakaj bi predlagani dokaz lahko vplival na presojo sodišča o obstoju odločilnega dejstva.

9. Psihiatrični pregled obdolženca se v kazenskem postopku praviloma odredi, če nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja obdolženec ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne ali hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka (prvi odstavek 265. člena ZKP) in pa zaradi ocene tveganja ponovitve kaznivega dejanja (violence risk assessment). V obravnavanem primeru obsojenčeva zagovornica dvoma v obsojenčevo prištevnost ni zatrjevala, temveč je s predlogom za postavitev „ustreznega izvedenca“, ki bi pregledal obsojenca, želela dokazati, da glede na svoje osebnostne lastnosti, niti potencialno ne more biti storilec očitanega kaznivega dejanja. Zagovornica je dokazni predlog dodatno utemeljevala z zelo splošnim sklicevanjem, da gre v obravnavanem primeru za hudo kaznivo dejanje, ki je obdolženca že zaznamovalo in ga bo zaznamovalo v domačem in širšem okolju tudi v prihodnje. Na takšen način oblikovan in nesubstanciran dokazni predlog je po presoji Vrhovnega sodišča očitno neprimeren za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi) - da obsojenec je/ni storil dejanje, ki se mu očita in je/ni zanj kriv. Temelji namreč na podmeni, da bo „ustrezen izvedenec“ (najverjetneje psihiater oziroma klinični psiholog) na ravni gotovosti izključil možnost, da je obsojenec storilec kaznivega dejanja, ki pa nima podlage v dosedanjih ugotovitvah psihiatrične oziroma psihološke forenzične stroke, saj ta lahko takšne zaključke, na podlagi analize obsojenčeve osebnosti, napravi kvečjemu na ravni verjetnosti. Tak dokazni predlog meji na takoimenovano „ribolovno odpravo (fishing expedition)“, ko predlagatelj „na slepo“, ne da bi navedel konkretne okoliščine, ki utemeljujejo materialnopravno relevantnost in primernost dokaznega predloga, zahteva izvedbo določenega dokaza v upanju, da bo z njim ugotovljeno nekaj relevantnega oziroma zanj koristnega. Sodišče lahko v kazenskem postopku ugotavlja posamezne osebnostne lastnosti obdolženca, od izvedenca psihiatra oziroma psihologa pa, kot rečeno, ni mogoče pričakovati odgovora, ali je obsojenec na splošno po svoji osebnostni strukturi sposoben oziroma absolutno nesposoben storiti kaznivo dejanje, ki se mu očita. Sodišče je zato utemeljeno zavrnilo tak dokazni predlog na podlagi katerega bi izvedenec ugotavljal „normalnost“ obdolženca.

10. Sodišče prav tako ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe, ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca kliničnega psihologa za oškodovanko oziroma postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke, ki bi k izdelavi izvedeniškega mnenja pritegnil tudi izvedenca kliničnega psihologa. Ta bi po predlogu obrambe ugotovil morebitne posledice očitanega kaznivega dejanja na osebnost oškodovanke oziroma njeno manipulativnost. V obravnavanem primeru je sodišče odredilo izvedenstvo psihiatrične stroke za oškodovanko. Psihiatrično izvedensko mnenje o duševnem stanju oškodovanke je izdelala prof. dr. M. T., dr. med., ki je bila v navzočnosti obsojenca in njegove zagovornice tudi zaslišana na glavni obravnavi dne 2. 9. 2014. Sodišče je njeno izvedensko mnenje ocenilo kot popolno in podprto z drugimi dokazi (prvi odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje, 7. točka na 4. strani pritožbenega sodišča), poleg tega pa je ugotovilo, da je izvedenka tehtno pojasnila zakaj meni, da v oškodovankino izpovedbo ne gre dvomiti ter zakaj k svojem delu ni pritegnila strokovnjaka s področja klinične psihologije. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v obravnavanem primeru utemeljeno presodilo, da zgolj nestrinjanje obrambe z izvedenskim mnenjem ne predstavlja podlage za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke oziroma izvedenca psihologa.

11. Neutemeljena je trditev zahteve, da sodišče ni navedlo ustreznih razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca psihiatra za oškodovanko, ki bi k izdelavi izvedenskega mnenja pritegnil tudi izvedenca kliničnega psihologa oziroma, da je pri zavrnitvi tega dokaznega predloga uporabilo „argument moči in ne moč argumenta“ v smislu, da sodišče ni pristojno ocenjevati pravilnosti in popolnosti izvedenskega mnenja. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 6/2004 z dne 10. 3. 2005 presodilo, da je mnenje izvedenca dokaz, za katerega velja, kot za vse ostale dokaze, načelo proste presoje (18. člen ZKP), zato sme sodišče, kljub temu da nima strokovnega znanja, tudi izvid in mnenje izvedenca presojati v smislu njegove popolnosti, logičnosti in prepričljivosti.

12. Obsojenčeva zagovornica z obsežnimi navedbami, s katerimi utemeljuje zatrjevano kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, da vlagatelj očitanega kaznivega dejanja ni storil, da pri njem ne obstoji spolno deviantno ravnanje, da svoje nedolžnosti ne more dokazati drugače, kot z ustreznim izvedencem, ki bi ugotovil, ali je obsojenec potencialno lahko storilec očitanega kaznivega dejanja, da se obsojenec po izpovedbi oškodovanke pri očitanih mu ravnanjih niti enkrat ni skušal sleči, da od oškodovanke ni zahteval, da se ga dotika, ter da obsojenec, če bi res storil očitano mu kaznivo dejanje, ne bi podal dokaznega predloga, da se zanj postavi izvedenec psihiater oziroma klinični psiholog, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč skuša vnesti dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

13. Vložnica zahteve uveljavlja kršitev 25. člena Ustave z navedbo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do argumentiranih pritožbenih navedb pritožnika oziroma se je do njih opredelilo zgolj navidezno. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je pritožbeno sodišče napačno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič S. in R. K. ter V. O. oziroma, da se ni opredelilo do pritožbenih trditev, da bi izvedba teh dokazov lahko privedla do drugačne odločitve sodišča. 14. Obsojenčeva zagovornica s temi navedbami ne uveljavlja kršitve obsojenčeve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, temveč po vsebini uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki ni podana. Pritožbeno sodišče je v 6. točki na 3. strani odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje navedenih prič ter presodilo, da storilci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki so močno zavržna in deležna hude moralne obsodbe okolja, v katerih so storjena, svoja nagnjenja praviloma skrivajo, zato zaslišanje teh prič, ki naj bi izpovedale, da obdolženec do mladoletnih oseb ni izkazoval nenavadnega vedenja, ne bi imelo posebne teže, upoštevaje druge dokaze, s katerimi je razpolagalo sodišče prve stopnje in dokazujejo, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Nasprotovanje takšnim razlogom pritožbenega sodišča ter navajanje, da je nenavadno, da je edino oškodovanka hodila na vaje orkestra predčasno, da je imel orkester 45 članov, od katerih jih je 20 redno vadilo skupaj, zato da ni jasno, zakaj se je zgolj oškodovanka morala predhodno uigrati ter da ob tem vsekakor ni bila sama, da je odgovor pritožbenega sodišča v 13. točki razlogov izpodbijane sodbe povsem „nerazumski“, ter da bi se oškodovanka zagotovo izogibala priložnosti, ko bi bila lahko z obdolžencem sama, ne uveljavlja kršitve zakona temveč ponovno, na nedovoljen način, izpodbija z izpodbijano pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

15. Obsojenčeva zagovornica trdi, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče v razlogih sodbe navedlo, da je oškodovanka izpovedovala ves čas enako, ob tem pa je spregledalo, da je oškodovanka pred sodiščem izpovedovala, da je do inkriminiranih dogodkov prišlo v osmem in devetem razredu osnovne šole, v razgovoru s sodno izvedenko prof. dr. M. T., dr. med. pa je navedla, da je do obravnavanih dogodkov prišlo v šestem in sedmem razredu.

16. Uveljavljana kršitev ni podana. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je oškodovanka o vseh odločilnih dejstvih obsojencu očitanega inkriminiranega ravnanja ves čas kazenskega postopka pred sodiščem izpovedovala enako. Okoliščina, da je v izvedenskem mnenju izvedenke psihiatrične stroke (list. št. 55 spisa) navedeno, da je do obravnavanih dogodkov prišlo, ko je bila v šestem oziroma sedmem razredu osnovne šole, ni bistvena. Sodišče je sprejelo izpovedbo oškodovanke, ki jo je skladno podala v preiskavi in na glavni obravnavi, da je do obsojencu očitanih ravnanj prišlo, ko je obiskovala osmi oziroma deveti razred osnovne šole, kar je posredno potrdila tudi oškodovankina mati, ki je, zaslišana kot priča izpovedala, da je oškodovanka zadnji dve leti osnovne šole imela odpor do obiskovanja glasbene šole. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da za obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja ni bistveno, ali je do inkriminiranega dogodka prišlo v času, ko je bila oškodovanka v šestem in sedmem razredu, ali pa v osmem in devetem razredu osnovne šole, ker je bila v obeh primerih stara manj kot 15 let. 17. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da intenzivnost posega obsojenca v spolno integriteto oškodovanke ni takšna, da bi opravičevala uporabo prvega v zvezi s tretjim odstavkom 173. člena KZ-1, temveč da bi bilo treba obsojencu očitano ravnanje opredeliti po četrtem odstavku 173. člena KZ-1. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1, ki ga med drugimi stori učitelj, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let in mu je zaupana v učenje. V obravnavanem primeru se je obsojencu, ki je rojen leta 1965, očitalo, da je kot učitelj, ki mu je bila oškodovanka zaupana v učenje, zlorabil svoj položaj ter še ne 15 letno oškodovanko prijel za pas, jo potegnil k sebi, nato pa jo začel otipavati po stegnih in zadnjici, prav tako pa jo je na različnih krajih, ko sta bila sama, še večkrat otipaval po stegnu, zadnjici in prsih, pri tem pa ji je govoril, da mu je všeč in da ga „rajca“, v enem primeru pa jo je hotel poljubiti, vendar se mu je oškodovanka odmaknila, s tem pa je zadovoljeval svoj spolni nagon. Takšno dotikanje oziroma otipavanje oškodovankinega telesa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni spolno dejanje, to je dejanje, katerega cilj je bi spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona obsojenca, kar nenazadnje izhaja iz tega, da je obsojenec oškodovanki govoril, da mu je všeč in da ga „rajca“, torej spolno vzburja.

C.

18. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornica obsojenega R. V., zahteva pa je bila v pretežni meri vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

19. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka in obsojenčevih premoženjskih razmer.

(1) Podrobneje o tem odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-729/2003 z dne 8. 7. 2014. (2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 344/2007 z dne 22. 11. 2007.