Jedro

V obravnavanem primeru gre za enostanovanjsko stavbo, zato je šteti, da gre za stavbo, ki ima le en del (skladno z opredelitvijo pojma stavbe in dela stavbe), kar pomeni, da balkona ni mogoče opredeliti za posamezni del stavbe, ki bi se ga lahko samostojno pravno urejalo. Ob takšnem stanju stvari, ko posamezni prostor stavbe nima narave dela stavbe, ki bi se lahko samostojno pravno urejal, pa ni mogoče govoriti o spremembi namembnosti dela objekta.

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Tožba se zavrne.

III. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Izola je kot prvostopenjski organ z izpodbijanim aktom, št. 351-148/2018-19 z dne 5. 2. 2019, na zahtevo investitorke A. A. izdala dovoljenje za objekt daljšega obstoja za enostanovanjsko stavbo na zemljišču s parc. št. 216 k.o. ..., s klasifikacijo po CC-SI: 11100 - enostanovanjska stavba in bruto tlorisne površine 172,65 m² (I. točka izreka). Iz nadaljevanja izreka izpodbijanega akta izhaja: da dovoljenje za objekt daljšega obstoja velja pogojno in ga pristojni upravni organ za gradbene zadeve lahko razveljavi na zahtevo vlade ali občine brez odškodninske odgovornosti, če je to potrebno zaradi zavarovanja javnega interesa, po predpisih veljavnih v času gradnje objekta, in sicer ob neposredni ogroženosti zdravja in življenja ljudi ter delov okolja v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja; da razveljavitev ni mogoča, če je ogroženost mogoče odpraviti z drugimi milejšimi sredstvi (II. točka izreka); da se zaznamba pogojne veljavnosti dovoljenja za objekt daljšega obstoja po njegovi pravnomočnosti po uradni dolžnosti na predlog prvostopenjskega organa vpiše v zemljiški kataster (III. točka izreka); da lastnik objekta ni upravičen od občine zahtevati gradnje manjkajoče komunalne opreme, če je objekt zunaj določenega območja komunalnega opremljanja (IV. točka izreka); in da se za objekt daljšega obstoja šteje, da ni nelegalen ali neskladen in da ima v času veljavnosti dovoljenja uporabno dovoljenje (V. točka izreka). Pod VI. točko izreka je prvostopenjski organ odločil še, da stroškov postopka ni bilo.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je investitorka A. A. (v nadaljevanju: investitorka) pri prvostopenjskemu organu na podlagi določb 117. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ) vložila zahtevo za legalizacijo objekta daljšega obstoja (v nadaljevanju: zahteva), in sicer za enostanovanjsko stavbo etažnosti P + 2, bruto tlorisne površine 172,65 m², ki stoji na zemljišču s parc. št. 216 k.o. ... V zahtevi je navajala, da je objekt, ki predstavlja nelegalno gradnjo, priključen na komunalno infrastrukturo in je bil zgrajen pred 1. 1. 1998 ter od tega datuma stoji na istem mestu v enakem obsegu in bistveno enaki namembnosti. Po tem, ko prvostopenjski organ navede listine, priložene zahtevi, najprej citira za zadevo relevantne določbe 117. člena GZ, nato pa pojasni, da je z vpogledom v zemljiško knjigo ugotovil, da je investitorka lastnica obravnavane stavbe, pri čemer iz evidence zemljiškega katastra in katastra stavb Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: GURS) izhaja, da gre za stavbo št. 54, z naslovom ..., ki ima katastrski vpis. Kot v nadaljevanju ugotavlja prvostopenjski organ, je tako obstoj stavbe pred letom 1998 kot dejstvo, da je stavba od tega datuma na istem mestu in enakega obsega, dokazan z aerofoto posnetkom Geodetskega inštituta Slovenije (v nadaljevanju: GIS) iz leta 1992. Ta posnetek je namreč prvostopenjski organ primerjal z današnjim stanjem na podlagi posnetka, ki ga je pridobil iz Prostorskega informacijskega sistema občin (v nadaljevanju: PISO), in tako ugotovil, da je stanje stavbe na obeh posnetkih enako. Bistveno enaka namembnost objekta pa je izkazana s podatki iz katastra stavb, v katerem je navedeno, da gre v primeru obravnavane stavbe za vmesno vrstno hišo. Kot še pripominja prvostopenjski organ, je enako namembnost imela tudi prejšnja na tem mestu stoječa stavba, ki je bila leta 1990 porušena. Nato prvostopenjski organ ugotovi še, da je investitorka plačala komunalni prispevek ter nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

3. Iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je prvostopenjski organ v postopek v skladu z določbami 36., 37., 38. in 39. člena GZ pisno povabil osebe, ki bi lahko priglasile udeležbo v postopku kot stranski udeleženci, pri čemer lahko te osebe po določbi petega odstavka 117. člena GZ v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja nasprotujejo le obstoju dejstev iz prvega, drugega in tretjega odstavka 117. člena GZ. Vabilu se je odzvala tožnica, ki je v upravnem postopku navajala, da investitorka ni odpravila dogovorjenih pomanjkljivosti (odstranitev balkonov in sprememba garaže v klet) ter ostalih navedb v zvezi z gradnjo in inšpekcijskimi pregledi leta 1990 in 1991. Iz projekta za legalizacijo objekta, ki ga je maja 2018 izdelala B. B., s.p. (v nadaljevanju: projekt za legalizacijo), in s katerim se je tožnica seznanila šele v upravnem postopku, pa je razvidno tudi, da tam opisani objekt ni skladen z dejanskim stanjem, saj v projektu za legalizacijo objekt vsebuje elemente, ki jih dejansko ni (ograje balkonov, garaža, ki bi morala biti klet, tloris nadstropja je dejansko drugačen, manjka del zidu). Glede na navedeno je tožnica legalizaciji nasprotovala. Po pozivu prvostopenjskega organa, naj za svoje trditve predloži dokaze, se je odzvala z dopisom z dne 28. 12. 2018, v katerem je svoje ugotovitve strnila v tri točke. V A. točki navaja ugotovitve oziroma neskladja, ki se navezujejo na podatke iz lokacijskega dovoljenja, št. 351-204/90-1/L-91/5 z dne 8. 3. 1991 (v nadaljevanju: lokacijsko dovoljenje), katerih pa prvostopenjski organ, kot pojasni, ne more upoštevati, ker ne gre za nasprotovanja v skladu s petim odstavkom 117. člena GZ. Iz istega razloga se ne morejo upoštevati tudi ugotovitve iz B. točke, ki se sklicujejo na dopis z dne 27. 3. 1991. Glede navedb iz C. točke, ki se nanašajo na projekt za legalizacijo, pa prvostopenjski organ ugotavlja, da so v tem projektu na balkonih vrisane ograje, ki jih v času izdelave projekta dejansko ni bilo, saj je iz tožničinega dopisa in temu priloženih prilog (pet barvnih fotografij z dne 24. 1. 2019) razvidno, da so bile ograje nameščene 19. 1. 2019. Po drugi strani v projektu za legalizacijo ni vrisan požarni zid na dvoriščni strani objekta, čeprav dejansko obstaja (kar je razvidno iz barvnih fotografij z dne 11. 3. 2018), vendar gre po presoji prvostopenjskega organa v obeh primerih za dejstva, zaradi katerih se objektu bistveno ne spremenita velikost ali namembnost oziroma to ne vpliva na izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja. V nadaljevanju prvostopenjski organ pojasni še, da zahteve sosedov, inšpekcijskih služb in upravnega organa, ki so bile dane v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, v tem postopku niso relevantne. Neutemeljene so tudi tožničine navedbe glede garaže, saj iz vpogleda v kataster stavb izhaja, da ima stanovanjska hiša garažo, slednje pa je razvidno tudi iz priloge (tloris pritličja v merilu 1:50), in navedbe glede neenakosti tlorisa, saj sta tlorisa prvega oziroma drugega nadstropja v projektu za legalizacijo enaka tlorisoma v dejanskem stanju. V nadaljevanju izpodbijanega akta je še pojasnjeno, zakaj obravnavani objekt ne predstavlja nevarnega objekta iz 21. točke prvega odstavka 3. člena GZ, kot je v nadaljevanju upravnega postopka navajala tožnica. Tožnica je ugovarjala tudi ugotovitvi o bistveno enaki namembnosti objekta, in sicer v zvezi s teraso v prvi etaži, balkonoma v drugi etaži na SV fasadi objekta in balkoni na zadnji strani objekta. Terasa oziroma balkoni naj bi do 19. 1. 2019 služili le kot površine za cvetlična korita, saj do takrat niso imeli zaščitne ograje. Prvostopenjski organ v zvezi s tem navaja, da gre za dejstva, zaradi katerih se objektu bistveno ne spremeni namembnost oziroma ne vplivajo na izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja. Ker po povedanem vsi navedeni tožničini ugovori ne vplivajo na izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po 117. členu GZ, na osnovi zahteve investitorke s priloženimi listinami in dokazili ter na podlagi podatkov iz uradnih evidenc pa je bilo ugotovljeno, da so za enostanovanjsko stavbo na zemljišču s parc. št. 216 k.o. ... izpolnjeni pogoji iz 117. člena GZ, je prvostopenjski organ za obravnavani objekt izdal dovoljenje za objekt daljšega obstoja.

4. Tožničino pritožbo zoper izpodbijani akt je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) s svojo odločbo, št. 35108-78/2019/2 z dne 11. 6. 2019, zavrnilo. Po tem, ko povzame pritožbene navedbe, drugostopenjski organ pojasni, da je investitorka zahtevi priložila dokumentacijo za legalizacijo, iz katere izhaja, da je investitorka leta 1990 začela z izvajanjem gradnje nadomestnega objekta na poziv gradbene inšpekcije zaradi slabega stanja prejšnjega, sicer na tem mestu stoječega objekta. Iz dokumentacije (ortofoto posnetek GIS iz leta 1992 in posnetek PISO) je razvidno, da je bil obravnavani objekt zgrajen pred 1. 1. 1998 in od navedenega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se je obseg objekta spremenil z namestitvijo balkonskih ograj. Balkoni so bili zgrajeni v času, ko je bil zgrajen celoten objekt, namestitev ograj pa predstavlja zgolj zagotovitev potrebne varnosti. Tožnica bi po določbi petega odstavka 117. člena GZ lahko v postopku uspela le, kolikor bi izkazala, da objekt ni bil zgrajen pred 1. 1. 1998 oziroma, da ni enakega obsega ali bistveno enake namembnosti. Česa takšnega pa ni izkazala, zato drugostopenjski organ zaključi, da je pritožba neutemeljena. Sklepno obrazloži še odločitev o stroških postopka.

5. Tožnica se z izpodbijanim aktom ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu, in sicer, kot navaja, toži iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi ter o zadevi odloči samo oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka.

6. V tožbi navaja, da je po določbah 117. člena GZ zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja med drugim treba priložiti posnetek obstoječega stanja in dokazilo o daljšem obstoju objekta, primerjava teh dveh pa daje upravnemu organu možnost ugotovitve, ali je zahteva utemeljena. Investitorka je obstoj objekta dokazovala z ortofotoma posnetkoma parcele iz leta 1954 in 1992, ki ju je izdal GIS 22. 8. 2018, obstoječe stanje pa je dokazovala s projektom za legalizacijo iz maja 2018 in barvnimi fotografijami z dne 11. 3. 2018. Tožnica v zvezi s tem navaja, da sta ortofoto posnetka GIS približna dokaza o obstoju objekta, saj nista dovolj jasna, da bi lahko z natančnostjo definirali lego samega objekta in točen obseg le-tega ter njegove namembnosti. Gre namreč za letalska posnetka, ki sta posneta z velike oddaljenosti in zato meglena ter se posledično ne moreta uporabiti kot dokaz. Investitorka bi kot dokaz morala predložiti drugo listinsko dokumentacijo, kot so fotografije, geodetski posnetki dejanskega stanja ali projekt izvedenih del. Glede na navedeno investitorka ni uspela dokazati, da gre za objekt daljšega obstoja, ki je od 1. 1. 1998 enakega obsega in bistveno enake namembnosti na istem mestu. V nadaljevanju tožbe tožnica opozarja, da je zaradi poznejše postavitve ograj, ki so v projektu za legalizacijo sicer vrisane kot obstoječe, prvostopenjski organ pa je ugotovil, da so bile izvedene naknadno, prišlo do situacije, ko ni več mogoče govoriti o bistveno enaki namembnosti objekta, saj so betonske konzolne plošče do postavitve ograj služile kot površine za cvetlična korita, z namestitvijo ograj pa so te plošče postale po svoji funkciji balkon, torej ograjena površina, na kateri se je mogoče zadrževati in jo uporabljati za namen preživljanja prostega časa zunaj zaprtih prostorov, s čimer se spremeni uporabnost in namembnost te površine, povečajo pa se tudi uporabni in bivanjski prostori stavbe. Prvostopenjski organ ni obrazložil, zakaj se s postavitvijo balkonskih ograj objektu ne spreminjata velikost in namembnost, razlog, da so se ograje postavile zaradi varne uporabe, pa ne more biti utemeljen razlog za izpodbijano odločitev. Poleg tega je tožnica dejstvo, da gre za objekt daljšega obstoja dokazovala z zavajajočim projektom o legalizaciji. V dokazne namene tožnica predlaga izpodbijani akt, ortofoto posnetka GIS iz leta 1954 in 1992 ter projekt za legalizacijo.

7. Tožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

8. Tožba je bila v nadaljnjem postopku vročena tudi investitorki A. A. kot stranki z interesom, ki v odgovoru na tožbo navaja, da so ortofoto posnetki GIS dovolj jasni. V obravnavani zadevi gre za povsem običajen objekt v vrsti oziroma nizu obstoječih objektov, ki se od leta 1991 v gabaritih ni spreminjal. V zadevi je pomembno predvsem, da je investitorka objekt zgradila leta 1991 in takrat zadostila vsem zakonskim pogojem, gradbenega dovoljenja zanj pa ni dobila, ker je tožničin pravni prednik gradnji zaradi balkonov nasprotoval. Tožničine navedbe, da iz ortofoto posnetkov GIS ni razvidno, za kakšen objekt gre, so torej nerelevantne. Tožnica prav tako neutemeljeno navaja, da so v projektu za legalizacijo vrisane takrat neobstoječe ograje. Prav dejstvo, da je tožničin pravni prednik balkonom nasprotoval, kaže, da sta bila balkona od vsega začetka zgrajena. Četudi temu ne bi bilo tako, pa sta upravna organa ugotovila, da gre v primeru postavitve ograj za dejstvo, zaradi katerega se objektu ne spreminja namembnost. Prav tako ne drži, da se je zaradi ograj objektu povečala uporabna površina, saj balkonska ograja kot montažni element v ničemer ne posega v obseg in namembnost hiše. Sklepno stranka z interesom predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne, zahteva tudi, da ji tožnica povrne stroške tega postopka.

**K I. točki izreka:**

9. Sodišče je s sklepom, št. III U 187/2019-22 z dne 6. 1. 2023, sklenilo, da se postopek v tem upravnem sporu prekine do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi Upravnega sodišča RS za oceno ustavnosti 117. člena GZ, pri Ustavnem sodišču vodeni pod št. U-I-228/22. Navedena določba GZ je namreč pomenila pravno podlago tudi za sprejem v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve. Ustavno sodišče RS je, zaradi umika zahteve, ustavilo postopek za oceno ustavnosti 117. člena GZ1, zato so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka v tem upravnem sporu.

**K II. točki izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je akt organa, izdan na podlagi 117. člena GZ, s katerim je bilo izdano dovoljenje za objekt daljšega obstoja za enostanovanjsko stavbo na zemljišču s parc. št. 216 k.o. ... s klasifikacijo po CC-SI: 11100 - enostanovanjska stavba in bruto tlorisne površine 172,65 m².

12. Po presoji sodišča je izpodbijani akt zakonit. Kolikor iz nadaljevanja te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi razlogom, s katerimi sta izpodbijano odločitev utemeljila že upravna organa, in se nanje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklicuje, glede na tožbene ugovore pa še pojasnjuje:

13. Na podlagi prvega odstavka 117. člena GZ se dovoljenje za objekt daljšega obstoja izda na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice za objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, ali če gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, v katastru gospodarske javne infrastrukture. Zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja se priložijo: dokazilo iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, če v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini; posnetek obstoječega stanja (tloris, prerez in dimenzije objekta, pri stavbah tudi pogled in tlorise vseh etaž z osnovnimi merami prostorov ter seznamom prostorov s površinami), dokazilo o plačanem komunalnem prispevku oziroma o tem, da so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka in dokazilo o daljšem obstoju objekta (drugi odstavek 117. člena GZ). V postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja se preverjajo dejstva iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena. Za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja je treba plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo v skladu z 92. členom tega zakona ali prvi obrok nadomestila, če je odobreno obročno odplačevanje (četrti odstavek 117. člena GZ). Stranski udeleženci iz drugega odstavka 36. člena tega zakona lahko v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja nasprotujejo le obstoju dejstev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena (peti odstavek 117. člena GZ). Citirana določba v nadaljevanju časovno ter vsebinsko določa pogoje za izdajo tovrstnega dovoljenja ter še, da se za objekte daljšega obstoja, za katere je bilo izdano dovoljenje iz tega člena, šteje, da niso nelegalen ali neskladen objekt in da imajo v času veljavnosti dovoljenja oziroma odločbe iz prejšnjega odstavka uporabno dovoljenje (šesti, sedmi, osmi in deveti odstavek 117. člena GZ).

14. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da morajo biti pogoji iz prvega odstavka 117. člena GZ izpolnjeni kumulativno. To pomeni, da v primeru, če eden izmed pogojev ni izpolnjen, organ dovoljenja za objekt daljšega obstoja ne more izdati. V obravnavani zadevi je sporno predvsem, ali je pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da objekt od 1. 1. 1998 obstaja na istem mestu v enakem obsegu in bistveno enaki namembnosti.

15. Dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev je na strani investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice. Našteti morajo svoji zahtevi (med drugim) priložiti dokazilo o daljšem obstoju objekta (4. alineja drugega odstavka 117. člena GZ). Zakon izrecno ne navaja, kaj se lahko predloži kot dokazilo, kar pomeni, da ima vlagatelj zahteve prosto presojo, katera dokazila bo uporabil oziroma predložil (aerofoto posnetke, ki se jih dobi na GIS, izjave prič, dokumente, stare položnice, fotografije). Iz izpodbijanega akta je razvidno, da je investitorka izpolnjevanje tega pogoja dokazovala z dvema ortofoto posnetkoma GIS iz leta 1954 in 1992. Prvostopenjski organ je mlajši posnetek iz leta 1992 primerjal s posnetkom sedanjega stanja, ki ga je pridobil iz PISO, ter na podlagi te primerjave ugotovil, da je stanje stavbe na obeh posnetkih enako oziroma se od 1. 1. 1998 do dne izdaje izpodbijanega akta ni spreminjalo. Tožnica v pritožbi in tožbi ugovarja, da sta ortofoto posnetka GIS zgolj približna dokaza, ker gre za nekoliko zamegljena letalska posnetka, posneta z večje razdalje, ki ne omogočata, da bi se lahko natančno definirala lega objekta in točen obseg le-tega. Drugostopenjski organ je sledil dokazni oceni prvostopenjskega organa, saj v zvezi s tem navaja, da je iz predložene listinske dokumentacije (primerjave ortofoto posnetka iz leta 1992 in posnetka PISO), razvidno, da je bil predmetni objekt zgrajen pred 1. 1. 1998 in da od navedenega datuma obstaja v enakem obsegu in je bistveno enake namembnosti na istem mestu, s čimer je tudi drugostopenjski organ na podlagi primerjave posnetkov ocenil, da je kljub nekoliko slabši kvaliteti posnetka obstoj objekta razviden.

16. Sodišče ugotavlja, da je dokazilo o obstoju objekta, kot je razvidno iz zakona, element popolne vloge, pri čemer zakon, kot že navedeno, ne predpisuje, kakšno dokazilo se sme oziroma mora uporabiti. Stranski udeleženec, ki se tega postopka udeležuje, pa lahko nasprotuje obstoju tega dejstva (peti odstavek 117. GZ), vendar se v takem primeru trditveno breme povezuje z dokaznim (prvi in drugi odstavek 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP),2 kar pomeni, da mora stranka za svoje trditve predložiti oziroma predlagati tudi dokaze. Tožnica je navedbe o slabi kakovosti ortofoto posnetkov GIS, s katerimi nasprotuje njihovi uporabi, torej navedbe, s katerimi smiselno prereka ugotovitev, da objekt obstaja (najmanj) od 1. 1. 1998 dalje, uveljavljala šele s pritožbo, pri čemer za svoje trditve ni ponudila nobenih dokazov, v upravnem postopku pred prvostopenjskim organom pa tega dejstva niti ni prerekala. Iz upravnega spisa zadeve je namreč razvidno, da je tožnica (tudi) sama (po)trdila, da gre za objekt daljšega obstoja in za to celo predložila dokaze. Tako je svoji vlogi z dne 27. 12. 2018, ki jo je podala po pooblaščenki kot odgovor na zahtevo za razjasnitev dejstev in se nahaja v upravnem spisu zadeve, (med drugim) priložila lokacijsko dovoljenje z dne 8. 3. 1991, s katerim je bila investitorki dovoljena gradnja nadomestne stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 216 k.o. ..., in dopis C. C. (takrat živečega na naslovu ...) z dne 27. 3. 1991, ki ga je ta naslovil na Skupščino občine Izola, Sekretariat za občo upravo, v njem pa navedel, da je prejel investitorki izdano lokacijsko dovoljenje z dne 8. 3. 1991 za gradnjo objekta na ..., v zvezi s katerim želi opozoriti, da je objekt že zgrajen. Tudi v vlogi z dne 1. 2. 2019, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve in jo je tožnica prav tako predložila v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, je tožnica izrecno navedla, da " ... konkretni objekt res da sicer obstaja od 1. 1. 1998 v enakem obsegu, ne pa tudi v bistveno enaki namembnosti ..." Za tožnico so bile tako v postopku pred organom prve stopnje, kot izhaja tudi iz izpodbijanega akta, sporne predvsem naknadno izvedene balkonske ograje, zaradi katerih so po njenem prepričanju betonske površine iz prejšnjih površin za cvetlična korita postale terase oziroma balkoni, s tem pa se je spremenila namembnost objekta. Obstoju objekta pa tožnica ni ugovarjala. Po povedanem so po presoji sodišča neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na obstoj objekta, saj sta oba upravna organa zadostno utemeljila oziroma obrazložila, zakaj štejeta, da je to dejstvo dokazano, tožnica pa dokaznega bremena za drugačne trditve ni zmogla, zato so njene navedbe ostale na ravni golih trditev, ki se tudi ne skladajo s tistim, kar je zatrjevala v postopku pred izdajo izpodbijanega akta.

17. V nadaljevanju postopka je po povedanem moralo sodišče presoditi še, ali sta se objektu po 1. 1. 1998 spremenila obseg in namembnost. 18. Iz izpodbijanega akta izhaja in med strankami ni sporno, da so bile v projektu za legalizacijo vrisane balkonske ograje, ki jih v času izdelave tega projekta, kot je razvidno iz s strani investitorke predloženih barvnih fotografij ulične fasade z dne 11. 3. 2018, in fotografij z dne 24. 1. 2019, ki jih je predložila tožnica, ni bilo, temveč so bile te ograje nameščene 19. 1. 2019. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je investitorka obstoječe stanje dokazovala z zavajajočim projektom, sodišče ugotavlja, da navedena okoliščina ni vplivala na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, saj prvostopenjski organ (v tem delu) ni sledil (le) projektu za legalizacijo, temveč je dejansko stanje, glede na tožničine navedbe, raziskal in s primerjavo barvnih fotografij z dne 24. 1. 2019 in fotografij, ki so bile predložene v projektu za legalizacijo, ugotovil, da so bile te ograje izvedene naknadno. Po tej ugotovitvi pa je zaključil, da to na namembnost objekta ni vplivalo. Do enakega zaključka je prišel drugostopenjski organ, ki je tožnici pojasnil, da so bili balkoni zgrajeni skupaj z objektom, naknadna namestitev ograj pa predstavlja zgolj zagotovitev potrebne varnosti. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja, kar utemeljuje s prepričanjem, da izvedba balkonskih ograj pomeni bistveno spremembo namembnosti.

19. Iz četrtega odstavka 3. člena GZ izhaja, da se objekti glede na namen uporabe razvrščajo v klasifikaciji vrst objektov CC-SI, ki jo predpiše vlada. Vprašanje namena uporabe objekta je torej vprašanje iz področja gradbene zakonodaje, pri čemer se namen uporabe objekta določi z gradbenim dovoljenjem. Sprememba namembnosti je v 36. točki prvega odstavka 3. člena GZ opredeljena kot sprememba namena objekta ali njegovega dela, ki se izvede samostojno ali hkrati z vzdrževanjem, rekonstrukcijo ali prizidavo. Za spremembo namembnosti se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja uvedbo in uporabo enotne klasifikacije objektov.

20. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi pridobljenih in predloženih dokazov ugotovil in med strankami ni sporno, da gre za enostanovanjsko stavbo. Da bi se spreminjala stanovanjska namembnost stavbe, torej namembnost objekta kot celote, tožnica ne zatrjuje, zatrjuje pa, da se je spremenila namembnost njegovega dela.

21. V času izdaje izpodbijanega akta veljavni Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN), je določal, da ima stavba lahko več delov, pri čemer je posamezni del stavbe definiran kot prostor oziroma skupina prostorov v stavbi, ki se lahko samostojno pravno ureja (drugi in tretji odstavek 71. člena). Po določbi prvega odstavka 79. člena ZEN se v katastru stavb vodijo podatki o dejanski rabi dela stavbe in vrsti prostorov, ki pripadajo delu stavbe, pri čemer ima po tretjem odstavku tega člena lahko del stavbe le eno dejansko rabo. V obravnavanem primeru, kot že navedeno, gre za enostanovanjsko stavbo, zato je šteti, da gre za stavbo, ki ima le en del (skladno z opredelitvijo pojma stavbe in dela stavbe), kar pomeni, da balkona ni mogoče opredeliti za posamezni del stavbe, ki bi se ga lahko samostojno pravno urejalo. Ob takšnem stanju stvari, ko posamezni prostor stavbe nima narave dela stavbe, ki bi se lahko samostojno pravno urejal, pa ni mogoče govoriti o spremembi namembnosti dela objekta. Kako je investitorka obstoječe betonske ploščadi uporabljala pred izvedbo ograj, torej ali jih je dejansko uporabljala za namene preživljanja časa na prostem ali zgolj za postavitev cvetličnih korit, je bila njena odločitev, ki na samo (stanovanjsko) namembnost objekta ni vplivala, zato sodišče soglaša z odločitvijo, da se zaradi postavitve ograj objektu namembnost ni bistveno spremenila. Prav tako sodišče zavrača tožbene navedbe, da so se s postavitvijo ograj povečali uporabni in bivanjski prostori stavbe, s tem pa, da se je spremenil njen obseg. Površina stavbe in površina dela stavbe sta bili v času izdaje izpodbijanega akta določeni kot neto tlorisna površina, ki se določi v skladu z veljavnim standardom za izračunavanje površin stavb (prvi odstavek 78. člena ZEN). Sprememba površine dela stavbe je tako že po jezikovni razlagi lahko le sprememba, s katero se poveča površina tega dela stavbe, kar se odraža v spremembi (povečanju ali zmanjšanju) kvadrature. Za koliko in katerim prostorom naj bi se spremenila, to je povečala, obstoječa uporabna površina, tožnica ni navajala, po presoji sodišča pa zgolj s postavitvijo montažnih ograj ni prišlo do sprememb tlorisne površine stavbe, saj so bili balkoni oziroma betonske ploščadi, na katere se je sporna ograja nameščala, zgrajeni že prej. Po povedanem sodišče zaključuje, da se neto tlorisna površina objekta zaradi namestitve balkonskih ograj ni spreminjala. Prav tako se po oceni sodišča zaradi postavitve ograj niso spremenili obstoječi gabariti objekta, saj iz izpodbijanega akta izhaja in med strankami ni sporno, da so se ograje namestile na obstoječih betonskih ploščah, torej znotraj gabarita obstoječega objekta, kar pomeni, da se v konkretni zadevi ni spremenil niti njegov obseg.

22. Po vsem navedenem je sodišče tožbo zoper izpodbijani akt kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 23. Sodišče lahko s soglasjem strank v sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranke glavni obravnavi pisno odpovejo (glej prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in prvim odstavkom 25. člena novele ZUS-1C). Iz listin v sodnem spisu je razvidno, da je sodišče stranke opozorilo na možnost, da lahko podajo pisno odpoved glavni obravnavi, ki so jo stranke tudi izrabile. Ker je sodišče torej imelo pisno privolitev vseh strank, je v zadevi odločilo brez naroka za glavno obravnavo.

**K III. točki izreka:**

24. Odločitev o stroških tožeče stranke (tožena stranka stroškov ni uveljavljala) temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Glede odločitve o stroških postopka, sprejete za stranko z interesom, pa sodišče pojasnjuje, da imajo po določbah 19. člena ZUS-1 tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka, ni pa v ZUS-1 urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ustaljeno sodno prakso je treba zato glede tega vprašanja uporabiti določbe ZPP. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Ker po presoji sodišča stranka z interesom z odgovorom na tožbo ni pripomogla k odločitvi, saj gre za ponavljanje že v upravnem postopku podanih navedb, je sodišče presodilo, da mora stroške postopka kriti sama (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-267/22-5 z dne 17. 11. 2022. 2 Dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, mora stranka navesti natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke se ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 180. členu tega zakona niso dolžni izdajati.