Jedro

Obvestilo o neizbiri ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 v zvezi s prvim stavkom prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Zoper obvestilo o neizbiri sodno varstvo v upravnem sporu tudi ni izrecno določeno v ZSS, da bi lahko bilo predmet presoje v upravnem sporu na podlagi drugega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Učinkovito sodno varstvo je neizbranemu kandidatu zagotovljeno preko tožbe zoper odločitev o izbiri izbranega kandidata.

Zakonska zahteva po obrazloženosti obvestila o neizbiri, ki je odraz transparentnosti celotnega postopka, ne more spremeniti dejstva, da s tem obvestilom ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi prijavljenega, a neizbranega kandidata, temveč je odločitev, s katero se posega v pravice oziroma pravne koristi teh kandidatov, vsebovana v predlogu za imenovanje oziroma izvolitev, torej v odločitvi o izbiri. Neizbrani kandidati imajo namreč v postopku izbire na razpisano sodniško mesto pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi potegujejo za zasedbo tega položaja, nimajo pa pravice biti nanj izbrani.

V primeru, ko Sodni svet izbere drugega kandidata, oba akta, tako odločitev o izbiri kot obvestilo o neizbiri, dejansko vsebinsko pomenita celoto, saj je z izbiro posameznega kandidata po naravi stvari vedno odločeno tudi o neizbiri ostalih kandidatov.

Z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva za neizbrane kandidate je ključno, da jim je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev o izbiri, iz katere mora izhajati, da predlagani kandidat izpolnjuje vse zakonske pogoje in kriterije za opravljanje sodniške funkcije, razvidni pa morajo biti tudi vsebinski razlogi, ki utemeljujejo izbiro tega kandidata.

Posebnost ureditve institucije Sodnega sveta, avtonomnost njegovega položaja in funkcija, ki jo ima v sistemu državne oblasti, opredeljujejo obliko njegovega odločanja (določeno polje lastne presoje) in ožji obseg obrazložitve odločitev, njegova sestava (sodniki in drugi pravniki) ter način odločanja (odločitev o izbiri se sprejme z dvotretjinsko večino vseh članov), pa bistveno prispevata k objektivnosti in prepričljivosti njegovih odločitev. Le na podlagi takšnega načina odločanja in standarda obrazložitve lahko Sodni svet učinkovito udejanja svojo vlogo v sistemu organizacije državne oblasti in prevzema svoj del odgovornosti za kvaliteto sodstva. Delovanje takšnega sistema pa nujno predpostavlja tudi zaupanje v institucijo Sodnega sveta in posledično v njegove odločitve, da z vidika varstva javnega interesa izbere najprimernejše kandidate za sodniška mesta.

Bistvo odločitve o izbiri ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita in argumentirana predstavitev kandidata, ki se ga predlaga v imenovanje in ki je bila v obravnavanem primeru ustrezno opravljena v skladu s kriteriji iz 29. člena ZSS.

Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka (tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi) izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki jo brez tega ne bi mogel doseči. Revident nima pravnega interesa, če se njegov pravni položaj, tudi če z revizijo uspe, ne more izboljšati.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Revizija se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje obvestila Sodnega sveta, št. 3/15-428/2 z dne 28. 4. 2015, s katerim je bil tožnik seznanjen, da ga Sodni svet ni izbral na razpisani mesti vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču RS (v nadaljevanju obvestilo o neizbiri).

2. Z izpodbijano sodbo (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje predloga za imenovanje, št. 1/15-4 z dne 9. 4. 2015, in predloga za imenovanje, št. 1/15-5 z dne 9. 4. 2015 (v nadaljevanju odločitev o izbiri), s katerima je Sodni svet Državnemu zboru predlagal, da na razpisani prosti sodniški mesti vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču RS, s predvideno razporeditvijo na upravno področje, imenuje druga dva kandidata (stranki z interesom v tem upravnem sporu).

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da obvestilo o neizbiri ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, Zakon o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) pa tudi ne določa, da bi bilo zoper tovrstno obvestilo dopustno sprožiti upravni spor (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1), prav tako pa zoper navedeno obvestilo ni dopustno subisidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic, saj je v obravnavani zadevi tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo prek tožbe zoper odločitev o izbiri drugih dveh kandidatov.

4. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je sodno varstvo v upravnem sporu zoper izpodbijana akta izrecno določeno v 21.a členu ZSS (gre za drugi akt po 2. členu ZUS-1). Odločitev o tem, kateri kandidat bo predlagan Državnemu zboru v imenovanje, je akt o izbiri, ki temelji na z zakonskimi okviri določeni diskreciji Sodnega sveta. Odločitev je stvar njegove presoje, ta pa mora biti sprejeta po postopku, določenem z zakonom, in na podlagi z zakonom določenih kriterijev iz 28. in 29. člena ZSS, pri tem pa ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov (ne sme biti diskriminatorna in arbitrarna). Sodišče pa je v okviru sodne presoje skladno s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Glede na to, da je naloga Sodnega sveta predlagati v imenovanje kandidata, ki ga je izbral kot najprimernejšega, to pomeni, da je vsebino tega akta treba zapolniti z oceno o kandidatovi primernosti glede na predpisane kriterije, ki so v obravnavani zadevi razvidni iz obrazložitve predlogov za imenovanje. Bistvo izpodbijanih aktov ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita in argumentirana predstavitev kandidata, ki se predlaga v imenovanje. Če bi morala obrazložitev predlogov za imenovanje vsebovati ključne razloge za neizbiro vseh prijavljenih in zavrnjenih kandidatov, predlog za imenovanje ne bi bil več akt o izbiri, temelječ na zakonsko določeni diskreciji Sodnega sveta, ampak bi šlo za upravni akt z vsebino določeno v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je ocena ustreznosti kandidatov, ki jo je podal predsednik Vrhovnega sodišča, dovolj obrazložena. Opredelilo se je tudi do stališča, ki ga je Ustavno sodišče v zvezi z obrazloženostjo odločitve o izbiri sprejelo v odločbi Up-134/95 z dne 14. 3. 1996, in do stališča upravnega sodišča v zadevi IV U 88/2014 z dne 18. 6. 2014. 5. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik pritožbo, zoper sodbo pa revizijo.

6. V pritožbi zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje za zagotovitev pravice do učinkovitega sodnega varstva moralo dopustiti tožbo tako zoper predlog za imenovanje kot tudi zoper obvestilo o neizbiri, ki bi moralo vsebovati razloge za neizbiro. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določilo 21.a člena ZSS.

7. Revizijo vlaga iz obeh revizijskih razlogov, njeno dovoljenost pa utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Tožena stranka in stranki z interesom na revizijo niso odgovorile.

K I. točki izreka:

9. Pritožba ni utemeljena.

10. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da obvestilo o neizbiri ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 v zvezi s prvim stavkom prvega odstavka 2. člena ZUS-1, pa tudi stališču, da zoper obvestilo o neizbiri sodno varstvo v upravnem sporu ni izrecno določeno v ZSS, da bi lahko bilo predmet presoje v upravnem sporu na podlagi drugega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Pravilno je tudi stališče, da je učinkovito sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno prek tožbe zoper odločitev o izbiri izbranih kandidatov na razpisani sodniški mesti.

11. Iz ZSS izhaja, da mora Sodni svet, kadar v postopku izvolitve oziroma imenovanja opravi izbiro, predlog za imenovanje vročiti vsem prijavljenim kandidatom (21.a člen ZSS). Neizbranim kandidatom Sodni svet pošlje še obvestilo o neizbiri. V obravnavanem primeru ni sporno, da je revident prejel oba (oziroma vse) akta(e).

12. V zvezi z glavnim pritožbenim ugovorom, da bi bilo učinkovito sodno varstvo neizbranim kandidatom, ki ga zagotavlja 23. člen Ustave v zvezi s tretjim odstavkom 49. člena Ustave, lahko zagotovljeno le v primeru, če bi bila tožba mogoča zoper obvestilo o neizbiri, ki mora biti obrazloženo tako, da so v njem navedeni razlogi za neizbiro (šesti odstavek 18. člena ZSS), Vrhovno sodišče poudarja, da zakonska zahteva po obrazloženosti obvestila o neizbiri, ki je odraz transparentnosti celotnega postopka, sama zase še ne pomeni, da imajo neizbrani kandidati zoper to obvestilo učinkovito sodno varstvo zagotovljeno s tožbo v upravnem sporu, saj je treba pri tem upoštevati tudi druge relevantne določbe ZSS.

13. Zahtevana obrazloženost obvestila o neizbiri namreč ne more spremeniti dejstva, da s tem obvestilom ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi prijavljenega, a neizbranega kandidata, temveč je odločitev, s katero se posega v pravice oziroma pravne koristi teh kandidatov, vsebovana v predlogu za imenovanje oziroma izvolitev, torej v odločitvi o izbiri. Neizbrani kandidati imajo namreč v postopku izbire na razpisano sodniško mesto pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi potegujejo za zasedbo tega položaja, nimajo pa pravice biti nanj izbrani. Navedena pravica neizbranih kandidatov je izraz ustavne pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave do dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji (1). Do posega vanjo bi lahko prišlo, če bi bil kandidat na določeno razpisano sodniško mesto izbran po postopku, izvedenem v nasprotju s pravili postopka, ali ob neupoštevanju zakonskih pogojev in kriterijev za zasedbo tega mesta. To pa pomeni, da lahko neizbrani kandidati svojo pravico učinkovito varujejo le v okviru sodnega varstva zoper odločitev Sodnega sveta o izbiri.

14. Takšen zaključek izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-198/03 z dne 14. 4. 2005, s katero je ugotovilo neustavnost takratnega ZSS, ki je s tem, ko Sodnemu svetu ni nalagal, da mora neizbranim kandidatom poleg obvestila o neizbiri vročiti tudi predlog za imenovanje oziroma izvolitev (odločitev o izbiri), posegal v njihovo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je torej štelo, da je predlog za imenovanje oziroma izvolitev akt, zoper katerega lahko neizbrani kandidati v upravnem sporu dosežejo učinkovito sodno varstvo.

15. Kot posledica navedene odločbe Ustavnega sodišča je bil v ZSS dodan 21.a člen, v katerem je bilo sprva določeno le, da Sodni svet vroči predlog za izvolitev iz 19. člena tega zakona oziroma odločbo o imenovanju iz 21. člena tega zakona vsem kandidatom, ki so se prijavili na prosto sodniško mesto, če njihove prijave niso bile zavržene oziroma zavrnjene po četrtem odstavku 15. člena oziroma prvem odstavku 18. člena ZSS. Z novelo ZSS-H (Ur. l. RS, št. 57/2007) pa je bil besedilu 21.a člena dodan še zadnji stavek, ki določa, da mora v primeru, če je sprožen upravni spor, pristojno sodišče odločiti najpozneje v tridesetih dneh. S to spremembo je po presoji Vrhovnega sodišča zakon implicitno določil, da sodišče o zakonitosti predloga za imenovanje oziroma izvolitev odloča v upravnem sporu (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1). To pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je učinkovito sodno varstvo neizbranim kandidatom zagotovljeno s tožbo zoper odločitev Sodnega sveta o izbiri.

16. Vrhovno sodišče se namreč ne strinja s pritožnikom, da je sodno varstvo neizbranih kandidatov učinkovito le v primeru, če izpodbijani akt vsebuje razloge za neizbiro, ti razlogi pa morajo biti za posameznega kandidata eksplicitno navedeni. V primeru, kot je obravnavani, ko je Sodni svet izbral drug(eg)a kandidata, oba akta, tako odločitev o izbiri kot obvestilo o neizbiri, dejansko vsebinsko pomenita celoto, saj je z izbiro posameznega kandidata po naravi stvari vedno odločeno tudi o neizbiri ostalih kandidatov. Zato pritožba izhaja iz napačne predpostavke, da razlogi za izbiro enega ne morejo pomeniti razlogov za neizbiro drugega kandidata. Nasprotno, ravno razlogi za izbiro so po naravi takega postopka vedno antipod razlogom za neizbiro. S tega zornega kota razlogi za neizbiro, ki bi se nanašali na posameznega neizbranega kandidata, niso bistveni, temveč je z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva za neizbrane kandidate ključno, da jim je zagotovljeno sodno varstvo zoper odločitev o izbiri, iz katere mora izhajati, da predlagani kandidat izpolnjuje vse zakonske pogoje in kriterije za opravljanje sodniške funkcije, razvidni pa morajo biti tudi vsebinski razlogi, ki utemeljujejo izbiro tega kandidata. Presoja primernosti obsega oziroma zadostnosti zakonsko zahtevane obrazložitve obvestila o neizbiri je stvar presoje vsakega posameznega primera.

17. Ob navedeni vsebinski povezanosti odločitve o izbiri določenega kandidata in o neizbiri ostalih kandidatov je obseg sodne presoje v obravnavani zadevi pogojen s pravno naravo odločanja Sodnega sveta o izbiri kandidata na razpisano sodniško mesto in s tem povezanim vprašanjem obsega obrazložitve, ki se od Sodnega sveta pričakuje pri utemeljitvi njegove odločitve. Bistveni okoliščini, ki determinirata standard obrazložitve, sta položaj odločujočega organa in »diskrecijska« narava odločanja, ob upoštevanju dejstva, da kandidati v postopku nimajo pravice do izbire, temveč le pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi potegujejo za zasedbo tega položaja.

18. Z vidika organa, ki odločitev sprejema, je treba poudariti, da Sodnega sveta ni mogoče enačiti s „klasičnim“ državnim upravnim organom (5. člen ZUP), ki v okviru svojih pooblastil izvaja upravno funkcijo. Ustavno sodišče ga je opredelilo kot organ sui generis (2), ki ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od treh vej oblasti, opravlja pa posebno vlogo pri oblikovanju sodne veje oblasti. Njegova naloga je na eni strani varovati neodvisnost posameznih sodnikov in sodstva kot celote, na drugi strani pa spodbujati odgovornost, učinkovitost in kakovost sodstva. Ob upoštevanju takšnega položaja znotraj organizacije državne oblasti vloga Sodnega sveta pri izbiri in predlaganju sodnikov v izvolitev oziroma imenovanje ni politična, izvršilna in ne sodna. Glede na njegov ustavnopravni položaj, način oblikovanja in strukturo članov (3) ter glede na zakonsko opredeljene funkcije (4), opravlja vlogo poroka sodniške neodvisnosti. Njegova sestava (sodniki in drugi pravniki) preprečuje izbiro sodniškega kadra po političnih kriterijih in favoriziranje kandidatov iz sodniških vrst. Zato je postopek za imenovanje oziroma izvolitev urejen na način, da je Sodnemu svetu v celoti prepuščena izbira med prijavljenimi kandidati. Ta avtonomnost odločanja se kaže v določbah četrtega in petega odstavka 18. člena ZSS, po katerih Sodni svet ni dolžan izbrati kandidata, ki sicer izpolnjuje vse formalne pogoje za razpisano sodniško mesto, pri svoji odločitvi pa tudi ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata iz 16. člena ZSS, kot je to ustrezno poudarilo že sodišče prve stopnje.

19. Zgoraj navedene relevantne materialnopravne podlage, iz katerih izhaja posebnost ureditve institucije Sodnega sveta, avtonomnost njegovega položaja in funkcija, ki jo ima v sistemu državne oblasti, opredeljujejo obliko njegovega odločanja (določeno polje lastne presoje) in ožji obseg obrazložitve odločitev, njegova sestava (sodniki in drugi pravniki) ter način odločanja (odločitev o izbiri se sprejme z dvotretjinsko večino vseh članov) (5), pa bistveno prispevata k objektivnosti in prepričljivosti njegovih odločitev. Le na podlagi takšnega načina odločanja in standarda obrazložitve lahko Sodni svet učinkovito udejanja svojo vlogo v sistemu organizacije državne oblasti in prevzema svoj del odgovornosti za kvaliteto sodstva. Delovanje takšnega sistema pa nujno predpostavlja tudi zaupanje v institucijo Sodnega sveta in posledično v njegove odločitve, da z vidika varstva javnega interesa izbere najprimernejše kandidate za sodniška mesta.

20. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča iz Ustave izhajajoča pristojnost Sodnega sveta, da Državnemu zboru predlaga v imenovanje oziroma izvolitev kandidata, ki ga je izbral za najprimernejšega, pomeni, da je vsebino odločitve treba zapolniti z oceno o kandidatovi primernosti glede na predpisane kriterije. Bistvo odločitve o izbiri ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita in argumentirana predstavitev kandidata, ki ga Sodni svet predlaga v imenovanje in ki je bila v obravnavanem primeru ustrezno opravljena v skladu s kriteriji iz 29. člena ZSS.

21. Pri vplivu pravne narave odločanja na standard obrazložitve odločitve o izbiri je treba poudariti, da ta odločitev ni odločitev o upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih s področja upravnega prava (2. člen ZUP), temveč gre za posamični akt oblastne narave, ki ima značaj javnopravne stvari, v zvezi s katero se ZUP uporablja le smiselno (4. člen ZUP) (6). Smiselna uporaba ZUP pomeni okoliščinam konkretnega primera prilagojeno, „primerno“ uporabo teh določb na način, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja (7). Smiselno, torej v skladu z naravo in namenom postopka, in ne neposredno, se uporablja tudi 214. člen ZUP, ki določa obseg obrazložitve upravne odločbe.

22. Po presoji Vrhovnega sodišča pojasnjeni izhodišči (poseben položaj organa, ki odloča o izbiri in specifična narava odločanja) vodita do zaključka, da mora obrazložitev Sodnega sveta o izbiri, da zadosti tudi standardu obrazložene odločbe z vidika varstva pravic neizbranih kandidatov iz 22. in 23. člena Ustave v zvezi s tretjim odstavkom 49. člena Ustave, vsebovati navedbe o ugotovljenem dejanskem stanju, na podlagi katerega je Sodni svet ugotovil, da izbrani kandidat izpolnjuje pogoje za zasedbo razpisanega sodniškega mesta, iz obrazložitve pa mora biti jasno razvidno tudi, da so bili pri njegovi izbiri upoštevani zakonski kriteriji iz 28. oziroma 29. člena ZSS. Upoštevaje navedena izhodišča zato način, na katerega so bili ti kriteriji uporabljeni oziroma ovrednoteni, torej del odločitve, ki sodi v polje lastne presoje Sodnega sveta, ni del obrazložitve o izbiri. To pomeni, da mora Sodni svet obrazložiti odločitev o tem, zakaj je izbrani kandidat po njegovem mnenju najprimernejši, vendar ta obrazložitev zaradi specifičnega načina odločanja ne zajema tudi primerjave z neizbranim kandidatom. Neizbrani kandidat s tožbo v upravnem sporu ne more doseči, da bi bil sam izbran kot najprimernejši kandidat na razpisano sodniško mesto in predlagan v izvolitev oziroma imenovanje, kljub temu pa mora biti obrazložitev odločitve o izbiri vsebinsko toliko „polna“, da bo neizbrani kandidat lahko preveril potek postopka in izpolnjevanje pogojev, kriterijev oziroma kvalifikacije izbranega kandidata. Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da odsotnost vsebinske utemeljitve odločitve Sodnega sveta pri uporabi kriterijev za izbiro – ob pojasnjenem načinu odločanja – ne pomeni njegove arbitrarnosti oziroma samovolje, temveč le to, da Sodnemu svetu lastnega vrednotenja zakonsko relevantnih ugotovitev, ki so ga pripeljale do odločitve, zakaj je izbrani kandidat najprimernejši za razpisano sodniško mesto, ni treba zapisati v obrazložitev predloga za imenovanje oziroma izvolitev. Pri odločitvi o izbiri tudi ne gre za akt odločanja o sporih med kandidati, zato argumentacija odločitve ne more temeljiti na primerjavi njihovih lastnosti oziroma kvalifikacij. Prijavljeni kandidati se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto. Cilj Sodnega sveta pa je izbrati po njegovi oceni najustreznejšega kandidata. Posameznikove lastne značilnosti so glede na zakonsko določene kriterije tiste, ki prepričajo Sodni svet, da ga izbere, zato je argumentacija njegove odločitve o izbiri namenjena izpostavljanju (pravno) relevantnih karakteristik izbranega, in ne neizbranega kandidata. Obrazložitev odločitve o izbiri ni namenjena primerjavi med posameznimi kandidati, temveč utemeljitvi, zakaj je posameznik izbran, zato se že po naravi stvari ta odločitev lahko nanaša le na izbranega kandidata in podatki o ostalih kandidatih vanjo ne sodijo.

23. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je treba uporabo tretjega odstavka 40. člena ZUS-1, ki obseg sodne presoje navezuje na pooblastilo organa, da odloča po prostem preudarku, v obravnavanem primeru prilagoditi v prejšnjih točkah obrazložitve tega sklepa pojasnjenemu specifičnemu načinu odločanja Sodnega sveta in z njim neločljivo povezanemu obsegu obrazložitve odločitve o izbiri. Presoja zakonitosti te odločitve je zato nujno omejena le na presojo zatrjevanih kršitev pravil postopka, nepravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, neizpolnjevanja pogojev za sodniško službo in neuporabo kriterijev iz 28. oziroma 29. člena ZSS (8). Sodna presoja pa ne more posegati v tisti del odločitve, ki sodi v polje lastne presoje Sodnega sveta, pri čemer odločitev seveda ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov, torej ne sme biti diskriminatorna ali arbitrarna (9).

24. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

25. Revizija ni dovoljena.

26. Po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. Za njeno dovoljenost morajo biti izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji (drugi odstavek 83. člena ZUS-1). Tudi v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pa revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa (četrti odstavek 83. člena ZUS-1).

27. Obstoj pravnega interesa je torej ena izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi revizijsko sodišče v revizijskem postopku. Pravni interes za revizijo mora biti jasen, določen in neposreden, kar pomeni, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ves čas postopka (tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi) izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki jo brez tega ne bi mogel doseči. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Revident tako nima pravnega interesa, če se njegov pravni položaj, tudi če z revizijo uspe, ne more izboljšati.

28. Revident v reviziji izrecno navaja, da „ne more iztožiti, da bi ga Sodni svet predlagal v izvolitev, četudi izpolnjuje zakonske kriterije“ in da „ne iztožuje pravice do zasedbe delovnega mesta, ker do tega neizbrani kandidat ni upravičen“. Pravni interes zatrjuje le skozi pravico neizbranega kandidata do obrazložene negativne odločitve.

29. V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila o izbiri dveh drugih kandidatov na razpisani mesti vrhovnih sodnikov na Vrhovnem sodišču, Državni zbor je (sicer po vložitvi revizije) predlagana kandidata izvolil in oba sta nastopila sodniško službo. Revident ni zatrjeval, da bi bila kršena pravila postopka ali da izbrana kandidata ne bi izpolnjevala pogojev oziroma kriterijev za izvolitev na razpisani sodniški mesti. Glede na tako stanje stvari si svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati niti v primeru, če bi Vrhovno sodišče reviziji ugodilo. Revident tudi ne navaja, katere konkretne pravne koristi bi z razveljavitvijo izpodbijane sodbe dosegel. Čeprav je s tožbo zahteval odpravo obeh odločitev o izbiri in obvestila o neizbiri ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek, pa kljub takemu formalnemu tožbenemu predlogu v resnici vsebinsko izpodbija le njihovo obrazložitev oziroma neobrazložitev. Zato po presoji revizijskega sodišča ne izkazuje pravno varovanega interesa kot ene izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije.

30. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K III. točki izreka:

31. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

(1) Tako Ustavno sodišče v zadevah Up-134/95 z dne 14. 3. 1996 in U-I-198/03 z dne 14. 4. 2005. (2) Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-224/96, tč. 11. (3) V Sodnem svetu je enajst članov. Šest članov izmed sebe izvolijo sodniki, pet članov pa na predlog predsednika republike izvoli Državni zbor izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov (131. člen Ustave). Državni zbor lahko izvoli za člane Sodnega sveta samo kandidate, ki jih predlaga predsednik republike. Ustavna funkcija Sodnega sveta je opredeljena v 130. členu in drugem odstavku 132. člena Ustave.

(4) Po določbi 28. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) Sodni svet poleg ustavno določene funkcije predlaganja kandidatov Državnemu zboru za izvolitev v sodniško funkcijo, med drugim imenuje in razrešuje predsednike sodišč (razen predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije), odloča o napredovanju sodnika, o nezdružljivosti sodniške funkcije, daje mnenje k predlogu proračuna za sodišča in mnenje Državnemu zboru o zakonih, ki urejajo položaj, pravice in dolžnosti sodnikov ter osebja sodišč, sprejme kodeks sodniške etike, sprejme merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe itd. (5) Drugi odstavek 28. člena ZS.

(6) Podobno že Vrhovno sodišče v zadevah I Up 36/2010 z dne 5. 5. 2010, U 35/1999 z dne 14. 6. 2000, U 467/1997 z dne 31. 5. 2000, I Uv 26/1996 z dne 3. 4. 1997. (7) J. Breznik in B. Grafenauer, Upravno pravo; procesni del: upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 146. (8) Poudariti je treba, da je Ustavno sodišče v že citirani odločbi U-I-198/03 omejilo obseg sodne presoje s tem, ko je (izrecno tudi za sodnike) ugotovilo, da kandidat, ki ni bil imenovan oziroma predlagan v imenovanje, ne more izpodbijati imenovanja ali predloga za imenovanje tistega, ki izpolnjuje z zakonom določene pogoje za zasedbo položaja, lahko pa ju izpodbija, če gre za osebo, ki ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev, ali če so bile kršene določbe postopka predlaganja ali imenovanja.

(9) V zadevi Tsanova-Gecheva proti Bolgariji je ESČP z vidika varstva pravic iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pritrdilo omejenemu obsegu sodne kontrole pri presoji odločitve Sodnega sveta, ki (o izbiri predsednika sodišča) odloča na podlagi „pravice do lastne presoje“. Iz sodbe izhaja, da mora biti postopek transparenten, pravičen in mora upoštevati profesionalne odlike kandidatov, pri tem pa diskrecija ne sme biti zlorabljena.