Jedro

Delodajalcu, ki ni izvršil sklepa o izvršbi na plače svojih delavcev zaradi prisilne izterjave njihovih davčnih obveznosti, se izda odločba, s katero se mu naloži, da te obveznosti plača iz svojih sredstev. Delodajalec si za izpolnitev izvršbe ne more sam zaračunati stroškov, temveč bi jih lahko kot stroške postopka uveljavljal v pritožbi zoper sklep o izvršbi.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 114/98-6 z dne 9.5.2000. 2. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.3.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Uprave za javne prihodke, Izpostava S.K. z dne 28.11.1994. S to odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da na davčni račun plača znesek 13.600 tolarjev, ki ga po prejetih sklepih o prisilni izterjavi neplačanih davkov od svojih zaposlenih ni nakazala na davčni račun. Z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je prvostopno sodišče združilo v skupno obravnavanje zadevi U 114/98 in U 94/99. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo prvostopno sodišče. Tudi po presoji prvostopnega sodišča namreč tožeča stranka kot izplačevalec plač za svoje delavce-zavezance ob izvršitvi sklepov o izvršbi zoper zavezance ni imela podlage, da si je vračunala manipulativne stroške v zvezi z izvedbo izvršilnega postopka v višini 13.600 tolarjev, ki jih je odtegnila od zneska, zarubljenega od plač zavezancev, namenjenega za plačilo neporavnanih davčnih obveznosti, ki so bile predmet izvršilnega postopka. Te podlage ni v 749. oziroma 763. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Izterjavo neplačanih davkov je namreč v času odločanja prvostopnega organa urejal Zakon o davkih občanov (ZDO, Uradni list SRS, št. 36/88, 8/89, 48/90), ki pa takšnega poplačila stroškov izvršilnega postopka ni dopuščal. Tožeča stranka vlaga pritožbo izpodbija sodbo in sklep v celoti, uveljavlja bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Meni, da je izrek odločbe nerazumljiv, saj ni razvidno, v katerem delu gre za sklep, in v katerem za sodbo. Vsebinsko nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju je izrek pod točko 2, ko sodišče določi, da se tožba zavrne. Če gre za negativno odločitev o tožbi, se namreč ta lahko le zavrže, ne pa zavrne. Neobrazložena je tudi 1. točka izreka, saj v razlogih sodbe ni pojasnjeno, kaj vsebinsko je predmet obravnave pod eno in drugo opravilno številko in se v razlogih sodbe ves čas navaja le ena izpodbijana odločba, ni pa jasno, ali gre kljub temu za dve odločbi. Kršeno je bilo tudi načelo ustnosti, javnosti in neposrednosti obravnavanja, saj je sodišče odločalo na nejavni seji in ni opravilo glavne obravnave. Tako tožnik ni imel možnosti, da se na obravnavi ustno izjavi o dokazih, ki jih je kasneje tudi povsem tajno in v nasprotju z že opisanimi temeljnimi načeli postopka izvedlo sodišče. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker bi sodišče moralo zahtevku tožeče stranke ugoditi in ji priznati stroške, ki jih je imela z izvedbo izvršbe na plače zavezancev. Če materialno pravo tega ne ureja, bi ga bilo treba razlagati v korist zavezancev. Storitev pa mora plačati tisti, ki jo je naročil,torej državni organ, lahko pa jo potem z regresnim zahtevkom izterja od končnega dolžnika, kot to določata 749. in 763. člena ZOR. Odločitev sodišča, da tožeča stranka nima pravice do povrnitve stroškov v zvezi z izvršbo, je tudi procesnopravno napačna. Davčna zakonodaja in predpisi o upravnem postopku imajo določbe o povračilu stroškov postopka (pričam, izvedencem, izvršiteljem). Tožeča stranka je te stroške terjala in uveljavljala njihovo povrnitev v samem upravnem izvršilnem postopku tako, da si jih je tudi fizično zadržala.

Stališče sodišča je napačno, saj izhaja iz napačne predpostavke, da so privatno-pravni subjekti storitve državi dolžni opravljati zastonj. Tožeča stranka zahteva tudi povračilo nadaljnjih stroškov postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopne odločbe dalje pa do plačila. Predlaga razveljavitev sodbe prvostopnega sodišča. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe iz razlogov, ki jih je navedla v svoji odločbi.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot sta pravilno navedla že tožena stranka in prvostopno sodišče, bi lahko tožeča stranka v skladu z 229. členom ZDO vložila pritožbe zoper sklepe o prisilni izterjavi na osebne prejemke zavezancev za plačilo davka in v njih ugovarjala, ker v njih ni bilo odločeno o stroških, ki jih je v zvezi z izvršbo imela tožeča stranka. Ker torej tožeča stranka tem sklepom ni ugovarjala, so postali pravnomočni, v njih pa ni bilo podlage za to, da si je tožeča stranka za izračun in izplačilo dolgovanih davkov za svoje delavce obračunala svoje stroške postopka v višini 13.600 tolarjev. Ta znesek si je od zneska, ki bi ga morala odvesti na določen davčni račun, samovoljno pridržala. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča bil prvostopni davčni organ upravičen izdati odločbo ter znesek 13.600 tolarjev v skladu z 232. členom ZDO naložiti v plačilo tožeči stranki. Po določbi 232. člena ZDO se v primeru, če izplačevalec osebnega prejemka ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, dolg izterja od njega. Ker torej tožeča stranka ni izvršila sklepov o izvršbi na osebne prejemke njenih delavcev v celoti, je bilo treba preostala sredstva v skladu z 232. členom ZDO izterjati od nje.

V obravnavanem primeru ni bil napačno uporabljen niti Zakon o upravnem postopku (ZUP/86) niti ZDO. Po 113. členu ZUP/86 so posebni denarni izdatki organa, ki vodi postopek, tudi stroški za priče, izvedence tolmače, ogled, oglase in podobno. Ti stroški gredo praviloma v stroške tistega, ki je ves postopek povzročil. V 115. členu ZUP/86 je izrecno določeno, da stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec. Glede na navedene določbe bi bila tožeča stranka vsekakor upravičena uveljavljati stroške, ki so ji nastali z izvršitvijo sklepa o prisilni izterjavi na osebne prejemke njenih delavcev, vendar bi morala te stroške pravočasno priglasiti, to je takrat, ko so ji bili vročeni sklepi o prisilni izterjavi. Ker tega ni storila in se zoper te sklepe ni pritožila, je izgubila pravico do uveljavljanja teh stroškov v upravnem postopku (4. odstavek 114. člena ZUP/86). Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni imela ustrezne pravne podlage za obračun stroškov v višini 13.600 tolarjev v breme neporavnanih davčnih obveznosti.

Glede na to njene pritožbene navedbe v zvezi z upravičenostjo do poplačila teh stroškov niso utemeljene.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da iz izreka sodne odločbe ni razvidno, v katerem delu gre za sklep in v katerem delu gre za sodbo. O čem se odloča s sklepom in o čem s sodbo, je navedeno v ZUS in Zakonu o pravdnem postopku, ki se na podlagi 16. člena ZUS primerno uporablja v upravnem sporu za vprašanje postopka, ki z ZUS niso urejena. Glede na te določbe je jasno, da je s sklepom odločeno v 1. točki izreka in s sodbo v 2. točki izreka; v 2. točki izreka je tudi navedeno, da se tožba zavrne.

Nima prav tožeča stranka, ko meni, da tak izrek glede na veljavno zakonodajo sploh ni možen. V 1. odstavku 59. člena ZUS je namreč izrecno določeno, da sodišče s sodbo tožbo (in ne tožbeni zahtevek) kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva, ker da ni pojasnjeno, obravnava katerih zadev se združuje v 1. točki izreka. Tožeča stranka je, kar ji je dobro znano, namreč sama vložila dve tožbi zoper isto odločbo tožene stranke, in sicer tožbo dne 24.5.1999, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani prejelo 25.5.1999 in jo 31.5.1999 odstopilo v reševanje zunanjemu Oddelku v Celju, ki je zadevo vodil pod št. U 94/99; in tožbo z dne 11.6.1998, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani prejelo 12.6.1998, ta zadeva se vodi pod opr. št. U 114/98. Ker je šlo torej za dve tožbi zoper isti upravni akt in je sodišče odprlo dva sodna spisa, je ravnalo pravilno, ko je odločanje v obeh zadevah združilo v en postopek.

Po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS ne gre za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če je sodišče odločalo na seji in ne po opravljeni glavni obravnavi, če neizvedba glavne obravnave na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala. Po določbah 50. člena ZUS sicer prvostopno sodišče praviloma odloča po opravljeni glavni obravnavi. V obravnavanem primeru, ko tožeča stranka v tožbi niti ni predlagala oprave glavne obravnave, po presoji pritožbenega sodišča to, da prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, na pravilnost in zakonitost njegove odločitve ni vplivalo. V tem primeru je namreč sporno le vprašanje, ali si je bila tožeča stranka upravičena zaračunati stroške postopka izvršbe, ne da bi o tem imela ustrezen sklep pristojnega davčnega organa. Zato vprašanje, ali in kakšni stroški so v izvršilnem postopku tožeči stranki nastali, sploh ni predmet tega spora. Glede na to tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru za odločitev v tem primeru pomembno dejansko stanje niti ni sporno. Izvedba glavne obravnave z izvajanjem dokazov o potrebnosti in višini stroškov izvršbe ne bi vplivali na zakonitost in pravilnost odločitve, saj tožeči stranki obračunavanje stroškov postopka ni bilo dovoljeno z nobenim aktom organa, ki je odločal o izvršbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopno sodbo.

K 2. točki izreka: Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov pritožbenega postopka. Po 3. odstavku 23. člena ZUS namreč v primerih, kadar se v upravnem sporu presoja le zakonitost upravnega akta, kar je bilo tudi v tem primeru, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.