Jedro

Če sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni dolžno posebej utemeljevati, zakaj ni odredilo milejših ukrepov.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu A.B. po vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ in kaznivega dejanja tatvine po 2. in 1. odstavku 211. člena KZ iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor. Pritožbo zagovornika obdolženca je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora (sklep sodišča prve stopnje in sklep sodišča druge stopnje) je vložil zagovornik obdolženca dne 24.10.2005 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter oba izpodbijana sklepa spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik sicer v zahtevi uveljavlja določene kršitve določb ZKP in Ustave RS, vendar pa, kot izhaja iz vsebine teh očitkov, uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Z očitki, da je bil obdolžencu pripor nezakonito podaljšan za 15 dni, pa obramba ne napada sklepa o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici, temveč sklep o podaljšanju pripora v fazi preiskave, zoper tako odločitev pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav zagovornik v zahtevi sodišču očita kršitev 20., 22. in 3. alinee 29. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, iz obrazložitve teh kršitev izhaja, da izpodbija le s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje, kot na to opozarja tudi vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo. Dvom v verodostojnost izpovedbe kot priče zaslišanega kriminalista N., oziroma navajanje, da bi, kolikor bi bila njegova izpovedba resnična, moral ta oškodovanca pri kaznivem dejanju ropa najprej odpeljati na zdravniški pregled, izraženi dvomi, da je bil udarec s strani obdolženca res tako močan, da je oškodovanec padel po tleh, saj bi po mnenju zagovornika v tem primeru moral ostareli in slabotni oškodovanec utrpeti poškodbe, ki pa jih ni bilo, ter navajanje, da je v konkretnem primeru prišlo le do nesoglasja pri plačilu spolnih uslug med istospolnima partnerjema, namreč ne pomenijo "grobih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin", temveč, kot rečeno, izražanje dvomov v presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi B. storil očitano mu kaznivo dejanje. Isto velja tudi za izražene dvome o verodostojnosti prič F.K. in N.S. ter opozarjanje na okoliščino, da so v stanovanje, kjer naj bi obd. B. storil kaznivo dejanje tatvine, prihajale tudi druge osebe. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Na podobne pritožbene navedbe je argumentirano odgovorilo tudi višje sodišče (četrti odstavek na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje), zaradi česar tudi ni kršilo obdolžencu pravice do obrambe, kot to navaja zagovornik v zahtevi.

Kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni mogoče pripora nadomestiti s katerim od milejših ukrepov. Tudi ti očitki niso utemeljeni. Sodišče je namreč natančno in argumentirano obrazložilo, zakaj sklepa, da je iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti potrebno zoper obdolženca podaljšati pripor, taka odločitev pa že sama po sebi ne zahteva presoje milejših ukrepov, ki jih za odvrnitev nevarnosti ponavljanja predvideva ZKP. Kadar namreč sodišče ugotovi, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni treba posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma potek postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov.

Ustrezno pa je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložen tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Okoliščine, da gre za specialnega povratnika oziroma za osebo, ki je bila že večkrat kaznovana zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, prav tako pa tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, so namreč takšne narave, da ob upoštevanju obravnavanih kaznivih dejanj ropa kažejo na obstoj realne nevarnosti, da bi obdolženec, če bi bil na prostosti, ponavljal tovrstna kazniva dejanja in si s tem pridobival sredstva za preživljanje, za odvrnitev te nevarnosti pa (predvsem ob upoštevanju okoliščine, da je bil kar osemkrat pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje in dvakrat zaradi kaznivih dejanj zoper telesno integriteto) je pripor tudi edini ustrezni ukrep za odvrnitev te nevarnosti. Izraženi pomisleki v obstoj pripornega razloga in neogibnost pripora z navedbami, da sodišče ni pribavilo zdravniškega spričevala, da ni bil odrejen zdravniški pregled oškodovanca, da ni bilo upoštevano, da je šlo za nesoglasja pri plačilu spolnih uslug med oškodovancem in obdolžencem, tako kot pri očitkih, ki se nanašajo na obstoj utemeljenega suma tudi v tem primeru pomenijo le izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

Zakonitosti in pravilnosti sklepa tudi ne morejo omajati nadaljnji očitki v zahtevi, in sicer, da obdolženec ni bil navzoč pri ogledu preiskovalnega sodnika na kraju, kjer naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje ropa in se ni mogel "neposredno soočiti s tam ugotovljenimi dejstvi, zlasti pa prikazom poteka dogodka organa pregona - kriminalista N." in da v preiskovalnem postopku niso bile zaslišane ključne priče, s katerimi sta bila tako obdolženec kot oškodovanec dlje časa v družbi v neposredni bližini kraja dogodka, saj gre za okoliščine, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje. Izvedbo dokazov bo lahko zagovornik oziroma obdolženec predlagal v postopku v fazi glavne obravnave. Sodišče je bilo namreč ob vložitvi obtožnice dolžno le preizkusiti, ali je še zmeraj podan utemeljen sum, ki je bil že sicer pravnomočno ugotovljen s sklepom o preiskavi in se je z izvedbo dokazov v preiskavi le še utrdil, saj je bila zoper njega vložena obtožnica. Ali je obdolženec dejanje storil ali ne, ni stvar presoje sodišča, ko odloča o priporu, temveč bo o tem odločal razpravljajoči senat po opravljeni glavni obravnavi.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da sodišči v izpodbijanih odločbah nista kršili določb materialnega ali procesnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).