Jedro

V konkretnem primeru tožeča stranka na podlagi uveljavljene ničnosti pogodbe o zaposlitvi uveljavlja vračilo stroškov zdraviliškega zdravljenja. Po 2. alineji 5. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zavarovanim osebam iz obveznega zavarovanja zagotovljeno plačilo za zdraviliško zdravljenje, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja največ do 60 % vrednosti, s tem, da je skladno s 3. odstavkom 23. člena zakona za konkretizacijo odstotkovne vrednosti storitve pooblaščen toženec v soglasju z vlado. Po 78. členu ZZVZZ pravice iz zdravstvenega zavarovanja po tem zakonu lahko uveljavi oseba, ki ji je priznana lastnost zavarovane osebe. Lastnost zavarovane osebe ugotavlja pristojna služba zavoda na podlagi prijave v zavarovanje, ki jo vloži zavezanec za plačilo prispevkov najpozneje v 8 dneh od dneva začetka zavarovanja. To pomeni, da ničnost pogodbe o zaposlitvi, tudi če bi bila podana, ne daje neposredne podlage za vračilo vtoževanega zneska za opravljene storitve zdraviliškega zdravljenja v smislu 2. alineje 5. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in vračilo stroškov zdraviliškega zdravljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med prvotoženo stranko in toženo stranko za določen čas od 15. 10. 2009 do 30. 6. 2010, nična ter, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki znesek 1.109,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2010 do plačila in znesek 85,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 4. 2010 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka in da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v višini 249,37 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki teče od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. in 11. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Posledično je zmotna tudi odločitev o stroškovnem delu. Poudarja, da je sodišče izpodbijano sodbo izdalo v socialnem sporu med tožečo stranko in A. klubom kot prvotoženo stranko ter B.B. kot drugotoženo stranko, čeprav je socialni spor, ki se vodi na Delovnem in socialnem sodišču pod opr. št. III Ps 1465/2013 potekal le med Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot tožečo stranko in B.B. kot toženo stranko. Zadeva je bila s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju pod opr. št. Pd 47/2013 z dne 6. 3. 2013 v delu, ki se nanaša na A. klub, odstopljena v odločanje Okrajnemu sodišču v Kranju. V obrazložitvi sklepa opr. št. VIII R 19/2013 z dne 17. 12. 2013 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije poudarilo, da je okrajno sodišče pristojno odločati o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper prvotoženo stranko o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe in za vrnitev zneskov nadomestil plač za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe pri delu, ki jih je v breme tožeče stranke izplačala drugotoženi stranki, ker da v tem delu ne gre za delovni spor. Sodišče je tako v izpodbijani sodbi napačno odločilo, da socialni spor poteka med tožečo stranko in med A. Klubom ter B.B., kot prvo in drugo toženo stranko ter tako o predhodnem vprašanju, ali je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko, odločilo v nasprotju z 2. odstavkom 13. člena ZPP, to je ne samo z učinkom v pravdi, v kateri se vprašanje rešuje, pač pa tudi z učinkom za pravdo, ki poteka med tožečo stranko in A. klubom na Okrajnem sodišču v Kranju, čeprav je za njun spor stvarno pristojno sodišče druge vrste in je tako podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 339. člena ZPP. Meni, da je podana tudi kršitev iz 11. točke 339. člena ZPP, ker se podpredsednik A. društva pri vodenju postopka ni udeleževal kot stranka. Nadalje navaja, da je dokazna ocena napačna in v nasprotju z vsemi listinskimi dokazi, ki jih je v spis vložila tožeča stranka in ki jasno dokazujejo, da je bil namen sklenitve pogodbe o zaposlitvi zgolj v zagotovitvi socialne varnosti drugotožene stranke v času nezmožnosti izvajanja trenerskih nalog, ne pa v ureditvi delovnopravnega statusa drugotožene stranke. Navaja, da se prav tako niso v ničemer spremenile okoliščine, zaradi katerih A. Klub v preteklosti ni sklenil pogodbe o zaposlitvi z drugotoženo stranko, torej ni imel na voljo finančnih sredstev in če je bilo obema akterjema znano, da finančnih sredstev ni tudi v letu 2009, potem ni bilo soglasja volj glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi, pač pa je obstajalo soglasje glede vzpostavitve take pravne podlage, ki je omogočila vključitev v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja na taki zavarovalni podlagi, ki bi ji zagotovila socialno varnost v času zdravljenja. Takoj naslednji dan po zaključku bolniškega staleža, je A. klub drugotoženo stranko odjavil iz sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja iz zavarovalne podlage 01 - delovno razmerje. Zato je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, ker se dejanske okoliščine primera v bistvenem razlikujejo. Povsem jasno in preverljivo je, da sta izjavi priče in drugotožene stranke skladni, saj v tem postopku ne nastopata kot nasprotujoči si stranki. Sodišče je izpovedi drugotožene stranke in priče, pri čemer za svoje navedbe nista predložili nobenih dokazov, nekritično sledilo, med tem ko se do posameznih listinskih dokazov, ki dokazujejo pravi namen sporne pogodbe o zaposlitvi, sploh ni opredelilo. Tako se ni opredelilo do tega, da je A. klub drugotoženo stranko odjavil iz obveznega zdravstvenega zavarovanja točno z dnem po zaključku bolniškega staleža, do tega, da se je drugotožena stranka prijavila na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba šest dni pred dnem, od katerega dalje je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kar zagotovo ni pričakovano ravnanje zavarovanca, če se pred tem že nekaj mesecev pogovarja o tem, da bo sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tudi dejstvo, da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani s sklepom z dne 18. 2. 2015 zavrglo kazensko ovadbo, ne potrjuje v sodnem postopku izkazanega soglasja volj obeh pogodbenih strank in da namen sklenitve sporne pogodbe ni bil v zlorabi pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ne strinja se s sklicevanjem tožene stranke in sodišča na obstoj elementov delovnega razmerja. V konkretnem primeru je sporen večji obseg pravic, ki ni neposredno povezan s samimi zdravljenjem, torej nadomestilo plače in zdraviliško zdravljenje, ki ne sodi v obseg nujnega zdravljenja. Ker je bilo ravnanje drugotožena stranke in A. kluba v nasprotju z omenjenimi načeli, je taka pogodba na podlagi določb Obligacijskega zakonika, nična.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka vztraja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku prepričljivo in z verodostojno dokazno oceno zaključilo, da je med toženima strankama obstajala pristna volja po sklenitvi delovnega razmerja. Poudarja, da sta se toženi stranki že v letu 2007 dogovarjali o zaposlitvi drugotožene stranke pri prvotoženi stranki. Tudi ne drži, da se razmere v letu 2009 pri prvotoženi stranki niso v ničemer spremenile. Zavrača zaključek tožeče stranke, da je bilo delovno razmerje med toženima strankama sklenjeno zgolj z namenom pridobitve pravic iz socialnega zavarovanja, ki jih tožena stranka sicer kot zavarovanka na drugi podlagi ne bi imela. Vztraja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo obstoj elementov delovnega razmerja, povsem pravilno pa se sodišče sklicuje tudi na prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo, vendar iz drugih razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve po 1. odstavku 339. člena zaradi nepravilne uporabe 2. odstavka 13. člena ZPP oziroma do kršitve po 4. in 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

6. Tako iz izreka kot iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da se odločitev nanaša zgolj na drugotoženo stranko. Le v uvodu sodbe je kot prvotožena stranka naveden A. klub. Do tega je prišlo iz očitne pomote, saj tudi sodba ni bila vročena prvotoženi stranki, pač pa zgolj tožeči in drugotoženi stranki. Razen tega se med dokumentacijo nahaja sklep opr. št. Pd 47/13 z dne 6. 3. 2013, ki je dne 28. 3. 2013 postal pravnomočen. S tem sklepom se je Delovno in socialno sodišče, Zunanji oddelek v Kranju izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi ter sklenilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo zoper prvotoženo stranko odstopilo v nadaljnje sojenje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Kranju, zoper drugotoženo stranko pa v nadaljnje sojenje stvarno pristojnemu socialnemu sodišču, torej sodišču, ki je o zadevi tudi odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Ker gre za očitno pisno napako, to pa lahko predsednik senata kadarkoli popravi ter o popravi izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa, bo sodišče prve stopnje skladno z določbo 328. člena ZPP storjeno napako popravilo.

8. Sodišče prve stopnje je bilo v tej zadevi v skladu z 21. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) dolžno kot predhodno vprašanje rešiti vprašanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi bila rešitev tega vprašanja odvisna od odločitve sodišča, pristojni organ pa o tem ni odločil. Ta odločitev se nanaša na vračilo stroškov zdraviliškega zdravljenja, ki ga je v breme tožeče stranke opravila tožena stranka.

9. Pravna podlaga za odločanje o ničnosti pogodbe je podana v 1. odstavku 86. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju: OZ). Ta določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. V primeru, da je pogodba nična, je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe, če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Citirana določba 1. odstavka 87. člena OZ se glede vračila torej nanaša na pogodbene stranke.

10. V konkretnem primeru, ko tožeča stranka na podlagi uveljavljene ničnosti pogodbe o zaposlitvi uveljavlja vračilo stroškov zdraviliškega zdravljenja, pa tožeča stranka ne samo, da ni bila pogodbena stranka pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi sicer za vračilo stroškov zdraviliškega zdravljenja, ničnost pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja razlogov in podlage za vračilo vtoževane terjatve.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je v tem sporu sporno, ali je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške zdraviliškega zdravljenja, ki ga je koristila v letu 2010, ko je bila vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi 01 - delovno razmerje in kot trdi tožeča stranka, ker naj bi bila pogodba o zaposlitvi z dne 14. 10. 2009 nična.

12. Po določilu 1. odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) je delovno razmerje razmerje med delodajalcem in delavcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces. Delavec po tem zakonu je vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe (1. odstavek 5. člena ZDR).

13. Osebe, ki so v delovnem razmerju v Republiki Sloveniji, so zavarovanci (1. točka 1. odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ), zavarovanci pa so zavarovane osebe (14. člen ZZVZZ). Navedeno pomeni, da je delovno razmerje sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi, podlaga za zavarovanje oziroma podlaga za lastnost zavarovane osebe. V nasprotnem primeru, če oseba obvezno ni zavarovana, ne gre za zavarovano osebo in do plačila zdraviliškega zdravljenja ni upravičena.

14. Med eno izmed temeljnih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja sodi namreč tudi povračilo zdravstvenih storitev. V 2. odstavku 13. člena ZZVZZ je določeno, da se zavarovanim osebam z obveznim zavarovanjem v obdobju, ki ga določa ta zakon zagotavlja tudi plačilo zdravstvenih storitev. Skladno z 2. alinejo 5. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zavarovanim osebam iz obveznega zavarovanja zagotovljeno plačilo za zdraviliško zdravljenje, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja največ do 60 % vrednosti s tem, da je skladno s 3. odstavkom 23. člena zakona za konkretizacijo odstotkovne vrednosti storitve pooblaščen toženec v soglasju z vlado.

15. Po 78. členu ZZVZZ pravice iz zdravstvenega zavarovanja po tem zakonu lahko uveljavi oseba, ki ji je priznana lastnost zavarovane osebe. Lastnost zavarovane osebe ugotavlja pristojna služba zavoda na podlagi prijave v zavarovanje, ki jo vloži zavezanec za plačilo prispevkov najpozneje v 8 dneh od dneva začetka zavarovanja. Lastnost zavarovane osebe se dokazuje z listino, ki jo predpiše zavod. Zavod določi način prijave v zavarovanje in listine, potrebne pri uresničevanju zdravstvenega zavarovanja.

16. Vse obrazloženo pomeni, da ničnost pogodbe o zaposlitvi, tudi če bi bila podana, ne daje neposredne podlage za vračilo vtoževanega zneska za opravljene storitve v smislu 2. alineje 5. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ. Posledično je ugotavljanje in ugotovitev elementov, določenih v uvodoma citirani določbi OZ in ničnost pogodbe, za rešitev tega spora irelevantna. Na samo odločitev, ali drugačno odločitev zato tudi ne more vplivati dodatna dokazna ocena v zvezi z očitanimi pomanjkljivostmi, da se sodišče ni opredelilo do posameznih listinskih dokazov, ki dokazujejo pravi namen sporne pogodbe o zaposlitvi, kot npr., da je A. klub toženo stranko odjavil iz obveznega zdravstvenega zavarovanja točno z dnem po zaključku bolniškega staleža, da se je tožena stranka prijavila na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba šest dni pred dnem, od katerega dalje je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi in drugo. Ker pogodba o zaposlitvi, tudi v primeru, da bi bila ugotovljena njena ničnost, ne bi predstavljala podlage in temelja za vračilo vtoževanega zneska, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilno pa je na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka.

17. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni pripomogla k razrešitvi sporne zadeve, je na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.