Jedro

Denacionalizacija pomeni vrnitev premoženja (2. člen ZDen), ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v zakonu o denacionalizaciji (1. člen ZDen). Upravičenec do denacionalizacije to je vrnitve podržavljenega premoženja pa je tudi fizična oseba, katere premoženje je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da je zahtevek predlagatelja V. G. zaradi vrnitve nepremičnin po določbah 5. člena zakona o denacionalizaciji, po podlagi utemeljen.

Zoper navedeni vmesni sklep se je pritožil tretji udeleženec S. d.d. L., sodišče druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo tretji nasprotni udeleženec S. d.d. L. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se reviziji ugodi. V reviziji poudarja, da je v pritožbi uveljavljal napačno presojo izvedenih dokazov ter da te zadeve ni istovetiti z ostalimi primeri na področju k.o... Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je država s kupno pogodbo z dne 13.6.1961 prevzela tudi preživninske obveznosti do bivših lastnikov. Iz dokumentacije ne izhajajo nesporni dokazi, da je bila G. domačija požgana z namenom prisile k sklenitvi pogodbe. Tudi ni jasno, zakaj je sodišče dalo temu večji pomen kot pa prezadolženosti G. ali drugim razlogom osebne narave.

Na revizijo predlagatelj ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revident je v reviziji uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka formalno ni opredelil. V obrazložitvi revizije, ki obravnava predvsem dejanske okolnosti zadeve in le delno materialnopravne probleme, pa ni navedel nobenih razlogov, ki bi po vsebini kazali na kakšne procesne kršitve. Zato je revizijsko sodišče opravilo procesnopravni preizkus sklepov sodišč druge in prve stopnje le v uradoma odrejenem okviru (386. člen ZPP), pri čemer pa je ugotovilo, da v tem primeru ni bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Materialnopravni preizkus pobijanih odločitev je moglo revizijsko sodišče opraviti na podlagi dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Namreč po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga revizijsko sodišče ni moglo upoštevati revizijskih izvajanj, ki pobijajo ugotovitve o okoliščinah, v katerih je bila sklenjena sporna pogodba z dne 13.6.1961 (pri čemer okoliščine vzroka požara domačije G. niti niso odločilne), ki prinašajo nove trditve o prevzemu preživninskih obveznosti (ki so očitno protispisne - točka III pogodbe in podatki izpiska iz ZK) in izvajanj o dokazni presoji nižjih sodišč. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da pri pokojnih starših predlagatelja M. in N. G. ni obstajala prava volja skleniti kupoprodajno pogodbo, ker so nanju pritiskali in jima grozili predstavniki zadruge, ki so bili le podaljšana roka političnih organizacij in oblastnih organov, ker sta bila ta dva tako kot ostali kmetje s področja Č. postavljena pred dejstvo, da zemljo prodasta, ker jo bodo sicer odvzeli z arondacijo in da na prave okoliščine sklenitve pogodbe to je prisilo ter grožnjo kaže tudi izrazito nizka kupnina, ki je znašala le dobrih 21% od stvarne vrednosti. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da sta predlagateljeva starša sklenila sporno pogodbo, katere predmet je bila kmetija G., zaradi groženj in pritiskov predstavnikov kmetijske zadruge in politikov Občine S., torej v okoliščinah 5. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), zaradi česar sta odločili, da je predlagateljev zahtevek za vrnitev nepremičnin po podlagi utemeljen.

Revizijsko sodišče zaključuje, da sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravno pravilno odločili. Namreč denacionalizacija pomeni vrnitev premoženja (2. člen ZDen), ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v zakonu o denacionalizaciji (1. člen ZDen). Upravičenec do denacionalizacije to je vrnitve podržavljenega premoženja pa je tudi fizična oseba, katere premoženje je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen). Ker je bilo ugotovljeno, da sta predlagateljeva starša to je prednika prodala sporne nepremičnine zaradi pritiskov oziroma groženj s strani predstavnikov občine in zadruge, sta pravilno zaključili, da je predlagateljev zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja utemeljen. Zato po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V celoti neutemeljeno revizijo je moralo zato revizijsko sodišče zavrniti (393. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP in 37. členom ZNP).