Jedro

Sodišče prve stopnje mora opraviti vsa pravdna dejanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, s katerim je razveljavilo odločitev prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških dolžnikov za vložitev pritožbe se pridrži za končno odločbo, upnik pa mora sam nositi svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnikov zoper svoj sklep o izvršbi opr.štev. In 101/94 z dne 7.3.1994 ter dolžnikoma naložilo, da morata upniku povrniti 42.559,80 SIT stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1999 dalje do plačila, svoje stroške pa morata nositi sama. Dolžnikoma je še naložilo, da na račun št. 50100-697-45559 položita 44.163,31 SIT za odstranitev betonskih blokov na parceli štev. X k.o. Y. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila dolžnika iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ga pošlje sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi pritožbe dolžnika ponavljata v ugovoru navedene trditve, da sta betonske bloke s trase služnostne poti umaknila, res pa je, da jih nista umaknila s parcele št. X. Ta parcela je v naravi travnik v izmeri 2247 m2, gospodarsko poslopje in stanovanjska stavba, na njej so številni gospodarski objekti zaščitene kmetije in je cela parcela določena kot funkcionalno zemljišče k objektom kmetije. Če bi obveljalo stališče prvega sodišča, bi morala dolžnika betonske bloke, ki so potrebni za pridelavo zelja, odvaliti nekam daleč na njive, s čimer bi bloki zgubili ves gospodarski pomen. Zaradi njihovega namena pa so spravljeni pri gospodarskem poslopju prvega dolžnika. Začasne odredbe ni mogoče tolmačiti tako široko, saj bi to presegalo celo okvir pravnega varstva, ki gre upniku v pravdi, to pa je varstvo posesti pravice stvarne služnosti poti po parceli X. Tožbeni zahtevek v motenjski pravdi meri na to, da se odstranijo ovire s trase služnostne poti in ne s celotne parcele, torej tako, da bo imel tožnik prosto pot za hojo in vožnjo po tej parceli. Začasna odredba torej ne nalaga več, kot se zahteva v tožbi in jo izvršilno sodišče napačno razlaga. Sodišče je bilo ob ogledu dolžno presoditi, kot izhaja iz sklepa višjega sodišča, ali sta dolžnika odmaknila betonske bloke toliko, da se da po služnostni poti voziti, česar pa ni storilo. Betonski bloki ne ležijo na služnostni poti, temveč ob poti.

Ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokaz s preizkusom vožnje po tem delu trase služnostne poti, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato nepravilno odločilo o ugovoru dolžnikov glede tega, ali sta izpolnila obveznost, ki jima jo nalaga začasna odredba. Upnik po služnostni pot ves čas nemoteno vozi,kar trdita dolžnika že ves čas.

Še ob času ogleda so po služnostni poti mimo sodišča in strank nemoteno vozili avtomobili.Po ugotovitvi sodišča z ogleda se nahajajo kar trije od štirih betonskih blokov pod nadstreškom silosa, kjer se sploh ne da voziti, saj služnostna pot ne poteka pod nadstreškom silosa, ker tam ni utrjena. En betonski blok je na travi, kar evidentno ni služnostna pot, po kateri se vozi, sicer trava ne bi rastla. Takšna ugotovitev sodišča nedvomno potrjuje dejstvo, da so sedaj bloki postavljeni ob in ne na služnostni poti. Ob ogledu je sodišče tudi izmerilo širino služnostne poti med betonskimi bloki in zidaki, ki jih je naložil po lastni trditvi na parceli štev. Z upnik.

Izmerjena širina pa vsekakor omogoča vožnjo. Sodišče je dosodilo tudi pretirano velik predujem za stroške odstranitve blokov v primeru, če bi ostalo pri stališču, da morata dolžnika betonske bloke odstraniti.

Vsak nekvalificiran delavec lahko odvali bloke v 10 minutah, saj so težki okoli 200 kg in ne toliko, kot navaja upnik. Če bi angažirali dva delavca, to ne bi smelo stati več kot 10.000,00 SIT. Vse ostalo je pretirano in pomeni za dolžnika že denarno kazen.

Pritožba je utemeljena.

Izvršilni naslov v tej zadevi predstavlja sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr.štev. I P 106/94 z dne 7.2.1994, ki ga je sodišče izdalo v pravdi zaradi motenja posesti med sedanjim upnikom kot tožnikom in sedanjima dolžnikoma kot tožencema. Ta začasna odredba dolžnikoma nalaga, da v roku 24 ur odstranita vse betonske bloke na parc.štev. X k.o. Y in s tem omogočita tožniku prosto pot preko omenjene parcele in s tem neovirano vožnjo po služnostni poti z vsemi vozili za vse svoje potrebe. Po trdnem prepričanju pritožbenega sodišča, takšno prepričanje pa izhaja tudi že iz prvega razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, opr.štev.

III Cp 893/96 z dne 19.12.1996, je začasno odredbo glede na dejstvo, da je izdana v pravdi zaradi motenja posesti pravica služnosti preko navedene parcele, vsekakor treba razlagati bistveno ožje, kot je to že drugič storilo sodišče prve stopnje v sedaj izpodbijanem sklepu.

Nobenega smisla ni v tem, da bi tožnika morala betonske bloke odstraniti s svoje parcele, saj seveda služnostna pot upnika nikakor ne more potekati po celi parceli, temveč le po njenem manjšem delu.

Namen začasne odredbe je povsem jasno v tem, da morata dolžnika betonske bloke odstraniti s trase služnostne poti na tak način in v takšni razdalji, da bo upniku omogočena uporaba te služnostne poti za vozila, kakršna pač ima.

Sodišče prve stopnje je sicer sledilo navodilu pritožbenega sodišča v prvem razveljavitvenem sklepu in opravilo ogled, vendar je na ogledu zavrnilo dokazni predlog dolžnikov, da se opravi preizkus vožnje po trasi služnostne poti, saj bi le tako bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, ali sta dolžnika betonske bloke s trase služnostne poti odmaknila dovolj daleč, da je takšna vožnja z vozilom mogočena. Za pritožbeno sodišče iz nerazumljivega razloga pa je sodišče prve stopnje tak dokazni predlog zavrnilo, kar je v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljilo s tem, da ono pač razume začasno odredbo tako, da morata na vsak način dolžnika betonske bloke odstraniti s parcele ne glede na to, ali je to potrebno za uporabo služnostne poti s strani upnika ali ne.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, v posledici tega pa verjetno tudi nepravilno, ker ni izvedlo navedenega predlaganega dokaza s strani dolžnikov. Ta dokaz, torej preizkus vožnje z vozili po trasi služnostne poti, bo v nadaljevanju postopka sodišče prve stopnje vsekakor moralo opraviti, ne glede na njegovo mnenje o tem, kako je treba razlagati začasno odredbo. Tako namreč določa 1. odstavek 377. člena ZPP, da mora namreč sodišče prve stopnje po razveljavitvi svoje odločbe opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Kršitev te določbe bi vsekakor pomenila bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 377. člena ZPP.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi dolžnikov ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka v nakazani smeri, saj bo le tako lahko popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V posledici razveljavitve prvega dela sklepa sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi je pritožbeno sodišče seveda moralo razveljaviti izpodbijani sklep v cleoti.

Dolžnika sta v svoji pritožbi zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, upnik pa je na pritožbo odgovoril in tudi zahteval povrnitev pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče upnikovega odgovora na pritožbo dolžnikov v obrazložitvi tega sklepa ni povzelo, saj odgovor na pritožbo glede na določbo 381. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPP sploh ni predviden. Stranka, ki vloži tak odgovor, seveda ne more zahtevati v nobenem primeru povrnitve stroškov od druge stranke. Upnik bo zato te stroške moral nositi sam.

Za odločitev o pritožbenih stroških dolžnikov je zato potrebno uporabiti določbo 3. odstavka 166. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kar pomeni, da se odločitev o teh stroških pridrži za končno odločbo sodišča prve stopnje.