Jedro

Prvi odstavek 57. člena ZZZDR je treba razlagati po namenu skupaj s četrtim odstavkom 72. člena SPZ: upnik lahko poleg zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in za določitev višine deležev na njem že v pravdi uveljavlja tudi zahtevek za delitev stvari.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki III. izreka spremeni tako, da se ugodi tudi tožbenemu zahtevku v točki 3. in 4., ki glasita: "3. Prva tožena stranka A. A., EMŠO ..., je solastnik nepremičnine z ID znakom: del stavbe 000 v deležu do 1/2. 4. Druga tožena stranka B. B., EMŠO ..., je solastnica nepremičnine z ID znakom: del stavbe 000 v deležu do 1/2."

II. Toženca sta solidarno dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v višini 306 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z zamudno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in sicer za ugotovitev, da v skupno premoženje tožencev spada nepremičnina z ID znakom: del stavbe 000, in da sta njuna deleža na navedenem skupnem premoženju enaka – za vsakega do 1/2 (točka I. in II. izreka). Tožencema je v solidarno plačilo naložilo pravdne stroške tožnice s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

Preostali tožbeni zahteve, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da sta toženca solastnika vsak do 1/2 obravnavane nepremičnine, je zavrnilo (točka III. izreka). Presodilo je, da gre za zahtevek za delitev skupne lastnine, za katerega tožnica kot upnica prvega toženca, ki vlaga tožbo na podlagi 57. člena ZZZDR1, ni aktivno legitimirana.

2. Zoper sodbo v zavrnilnem delu (točki III. izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.2 Predlaga spremembo v izpodbijanem delu tako, da se tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navaja, da je tožbo vložila na podlagi prvega odstavka 57. člena ZZZDR. Namen te določbe je, da se upnik, ki ima izvršilni naslov zoper enega od zakoncev, poplača tudi iz tistega njegovega premoženja, ki sodi v skupno premoženje zakoncev. Ker upnik ne more poseči na skupno premoženje, mora najprej doseči določitev deležev na njem in njegovo razdelitev po navedenem zakonskem določilu. Skladno s sodno prakso, ki jo navaja3, namreč upnik v izvršilnem postopku lahko poseže le na tisto premoženje zakonca – dolžnika, s katerim slednji lahko samostojno razpolaga – le na njegovo posebno premoženje. Zmotna je ugotovitev sodišča, da upnik po materialnem pravu nima upravičenja zahtevati delitve skupnega premoženja in da zato ni aktivno legitimiran za tak zahtevek. Uporablja sodno prakso, ki ni primerljiva z obravnavano zadevo. Ker je v zemljiški knjigi druga toženka vpisana kot izključna imetnica lastninske pravice na obravnavani nepremičnini, čeprav ta sodi v skupno premoženje tožencev, je edini način, da se tožnica iz nje poplača, da se skupno premoženje razdeli in postane v ustreznem deležu premoženje prvega toženca. Za to ne zadostujeta ugotovitvi iz I. in II. točke zamudne sodbe, saj na ta način izvršba na delež prvega toženca ni mogoča. V zemljiško knjigo je treba vpisati toženčev delež kot solastni delež do 1/2. V izvršilnem postopku je prodaja deleža, ki ga ima zakonec na skupnem premoženju, možna le, če je to premoženje razdeljeno oziroma ko je ta delež vpisan v zemljiško knjigo kot solastninski delež. To omogoča upniku določba 57. člena ZZZDR. Dokler je v zemljiški knjigi vpisana skupna lastnina zakoncev ali izključna lastnina drugega zakonca, izvršba na delež zakonca – dolžnika ni mogoča. Sodišče upniku napačno odreka aktivno legitimacijo za delitev skupnega premoženja in ne pove, kako naj upnik uresniči upravičenje, ki mu ga daje 57. člen ZZZDR.

3. Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je na podlagi prvega odstavka 57. člena ZZZDR s tožbo uveljavljala ugotovitev, da v skupno premoženje toženih strank spada sporna nepremičnina, da sta deleža na skupnem premoženja tožencev enaka ter da je prvi toženec solastnik sporne nepremičnine do 1/2 in druga toženka solastnica iste nepremičnine do preostale 1/2. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica poleg ugotovitve skupnega premoženja in višine deležev tožencev na njem zahtevala tudi določitev solastninskih deležev tožencev na tem premoženju, kar po svoji naravi predstavlja zahtevek za delitev skupne lastnine. Napačna pa je presoja, da v tem delu ni moglo izdati zamudne sodbe zaradi nesklepčnosti tožbe.

6. Sklepčnost tožbe je po 3. točki drugega odstavka 318. člena ZPP eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, s katero sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. Preveriti mora, ali je tožbeni zahtevek, ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen. To presoja na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične, ker jim tožena stranka ni nasprotovala, ker ni podala odgovora na tožbo. V njihovo dokazovanje se zato ne spušča in dejanskega stanja ne ugotavlja. Svojo odločitev opre na dejansko stanje, kot ga je v tožbi opisala tožeča stranka. To ima za posledico, da so tudi pritožbeni razlogi pri zamudni sodbi omejeni. Po določilu drugega odstavka 338. člena ZPP se namreč zamudne sodbe ne da izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnica se torej neutemeljeno sklicuje na ta pritožbeni razlog, saj tudi pritožbeno sodišče ne sme več ugotavljati, ali je bilo na prvi stopnji dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Vezano je na dejanske ugotovitve, ki jih je iz tožbenih navedb povzelo prvo sodišče. 7. Kot dejansko podlago za svojo odločitev je sodišče prve stopnje povzelo neprerekane trditve tožeče stranke o tem, da je upnica prvega toženca, ki neplačane denarne terjatve od njega ne more izterjati drugače kot z izvršbo na njegov delež na skupnem premoženju in ki ga je treba določiti pred izvršbo, ker je v zemljiški knjigi kot izključna imetnica lastninske pravice na skupni nepremičnini vpisana le druga toženka. Ob takih dejanskih trditvah je zmotna presoja, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za zahtevek za delitev skupnega premoženja ne na podlagi določb ZNP,4 ZZZDR ali drugih predpisov. Aktivno legitimacijo za delitev skupnega premoženja na podlagi 60. člena ZZZDR imata res predvsem oba zakonca (60. člen ZZZDR), na podlagi četrtega odstavka 72. člena SPZ,5 pa tudi upnik enega izmed njiju za tiste obveznosti, za katere drugi zakonec ne odgovarja solidarno. Na podlagi prvega odstavka 57. člena ZZZDR je upravičen na podlagi izvršilnega naslova zahtevati, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju ter nato zahtevati izvršbo na ta delež. Iz skupnega premoženja se lahko poplača šele, če prej doseže delitev skupnega premoženja na solastninske idealne deleže. Šele z delitvijo namreč pride do preobrazbe skupne lastnine v solastnino, ki upniku omogoči izvršbo na dolžnikovo (posebno) premoženje.

8. Načeloma o delitvi skupne lastnine odloča sodišče v nepravdnem postopku (118. člen ZNP). Sodna praksa ob obstoju posebnih okoliščin ali soglasja nasprotnika stranke, ki je delitev predlagala, omogoča delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku6. Po prepričanju pritožbenega sodišča med take posebne okoliščine sodi tudi obstoj upnikove terjatve do posameznega zakonca, zaradi katere lahko na podlagi izvršilnega naslova zahteva poplačilo iz njegovega posebnega premoženja. Izvršba na nepremičnino, ki ostaja v skupni lasti obeh zakoncev, je nedopustna.7 Sodba, s katero je ugotovljen zgolj obseg skupnega premoženja in višina deležev na skupnem premoženju, pa je podlaga le za vpis skupne lastnine v zemljiški knjigi po nedoločenih deležih (tretji odstavek 15. člena ZZK-18), kar poplačila upnika iz dolžnikovega premoženja v izvršbi ne omogoča. Zato je treba prvi odstavek 57. člena ZZZDR razlagati po namenu skupaj s četrtim odstavkom 72. člena SPZ: upnik lahko poleg zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in za določitev višine deležev na njem že v pravdi uveljavlja tudi zahtevek za delitev stvari.

9. Tožnica je v tožbi navedla relevantna dejstva, iz katerih izhaja, da za uspešno izvršbo zoper prvega toženca kot svojega dolžnika potrebuje ne le ugotovitev premoženja, ki sodi v skupno premoženje z drugotoženko in določitev deležev na njem, pač pa tudi razdelitev tega premoženja za potrebe izvršilnega postopka. Ker sta bila toženca v postopku pasivna in nista odgovorila na tožbo, se njuna pasivnost ocenjuje kot priznanje tožbenih dejanskih navedb. V konkretnem primeru to pomeni, da tudi delitvi skupnega premoženja v pravdi nista nasprotovala. Ker tožbeni zahtevek izhaja iz dejanske podlage tožbe in je po materialnem pravu utemeljen, je sklepčen. Nasprotno naziranje sodišča prve stopnje je zmotno. Ostali pogoji za izdajo zamudne sodbe so v sodbi ugotovljeni pravilno. Zato je pritožbeno sodišče lahko pritožbi ugodilo tako, da je sodbo v izpodbijanem delu spremenilo in tudi v doslej zavrnjenem delu ugodilo tožbenemu zahtevku (5. točka 358. člena ZPP).

10. Zaradi spremembe sodbe ni bilo treba posegati v izrek o stroških, saj jih je že sodišče prve stopnje v celoti naložilo v plačilo tožencem.

11. Zaradi uspeha s pritožbo je pritožnica upravičena do plačila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odmerjeni so po stroškovniku v pritožbi in upoštevaje Odvetniško tarifo v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Zakona o državnem odvetništvu. Obsegajo stroške sestave pritožbe (500 točk – tarifna številka 21/1 OT) in pripadajoče materialne stroške (10 točk – tretji odstavek 11. člena OT). Skupno odmerjeni znesek 306 EUR (vrednost točke 0,6 EUR v času odločanja) sta toženca dolžna solidarno plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer ju bodo bremenile še zakonske zamudne obresti od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.9 1 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 3 VSL I Cp 2354/2016, VS RS II Ips 67/2010. 4 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/1986 s spremembami – uporaba na podlagi prvega odstavka 216. člena ZNP-1, Ur. l. RS, št. 16/2019. 5 Stvarnopravni zakonik, Ur.l. RS, št. 87/2002 s spremembami. 6 Sklep VS RS II Ips 211/2014, sodba VS RS II Ips 54/2017. 7 II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010. 8 Zakon o zemljiški knjigi, Ur. l. RS, št. 58/2003 s spremembami. 9 Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 13. 12. 2006 v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ.