Jedro

V sporu v zvezi s plačevanjem prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna je odločilno, ali upravičenec izpolnjuje pogoje iz 7. in 9. čl. Uredbe, da je vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi in da njegovo delo pomeni izjemen kulturini prispevek ali da opravlja deficitarni poklic. Obveznost plačila prispevkov ne temelji na zavarovalnem razmeru iz 7. čl. ZDSS-1, niti ne gre za socialni prejemek, čeprav je dodatni (ne pa temeljni) pogoj tudi premoženjski cezus. Ker niso izpolnjeni kriteriji iz 7. čl. ZDSS-1, ne gre za socialni spor. Odločbo, ki je predmet presoje, je izdal državni organ kot nosilec javnosti pooblastil v skladu z zakonom o uresničevanju njenega interesa, zato gre za upravni spor.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v sporni zadevi (I. točka izreka) in obenem sklenilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani (II. točka izreka).

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica. Navaja, da se glede stvarne pristojnosti prvostopnega sodišča ne more izreči, še zlasti na spremenjeno zakonodajo. Po njenem je potrebno razveljaviti oziroma odpraviti vse prvostopne in pritožbene sklepe, ki so bili izdani v zadevi opr. št. Ps 1332/2004 in zadevo vrniti v prejšnje stanje. Če odstop zadeve upravnemu sodišču pomeni, da nima nobene obveznosti v zvezi s plačilom prispevkov, in da so bili poravnani pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za kulturo, je odločitev pravilna. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ker ni zahtevala izbrisa iz razvida samozaposlenih v kulturi in se tej pravici ni odpovedala.

Meni, da tudi ne gre zgolj za presojo zakonitosti dokončnega posamičnega akta, ampak za ugotavljanje pravnega razmerja. Meni, da bi sodišče moralo pridobiti podatke o upravnem sporu v zvezi z odločbo Ministrstva za kultura št. 619-264/00 z dne 8.3.2004, na podlagi katere je bila izdana odločba Ministrstva za kulturo št. 133-397/99 z dne 5.4.2004, in da stanje postopka pri upravnem sodišču ne dopušča izvajanja postopka pri naslovnem sodišču, kakor tudi ne pri Višjem delovnem in socialnem sodišču. Pritožba ni utemeljena.

Vsako sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da zadevo sploh lahko obravnava. Ena izmed predpostavk, na katero mora glede na določbo

19. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju ZPP) vsako sodišče paziti ves čas postopka, je stvarna pristojnost. Ne glede na to, za katero sodišče gre in ne glede na fazo postopka, sodišče pazi na to, ali je glede na predmet odločanja kot objektivni kriterij in glede na stranke spora, kot subjektivni kriterij, v posamezni zadevi pristojno odločati.

V obravnavani zadevi ne gre za socialni spor iz 1. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1). Po tej določbi je socialno sodišče pristojno za reševanje sporov iz področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, starševskega varstva in družinskih prejemkov, na področju socialnih prejemkov o socialnovarstvenih dajatvah, pa tudi o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca, in če je za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski cenzus.

V obravnavanem primeru je bistvo spora o tem, ali ustvarjalno delo tožnice pomeni po obsegu in kakovosti pomemben prispevek k slovenski kulturi oziroma, ali delo tožnice pripomore k uresničevanju javnega interesa na področju kulture. Šele ob izpolnjevanju teh pogojev in na tej podlagi priznanega statusa samostojnega kulturnega delavca, pristojno ministrstvo, če je izpolnjen dohodkovni pogoj oziroma premoženjski senzus, plača prispevke za socialno varnost. Plačevanje prispevkov za socialno varnost na tej podlagi, ne temelji na nobenem od zavarovalnih razmerjih določenih v 7. členu ZDSS-1, pač pa gre za drugo pravno razmerje. Čeprav je plačevanje prispevkov sicer vezano tudi na premoženjski cenzus, pa prispevki za socialno varnost, ki jih določa Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 - 97/01; v nadaljevanju ZPSV) ne predstavljajo socialnega prejemka, razen tega pa so upravičenci do plačila prispevkov za socialno varnost le tisti upravičenci, ki izpolnjujejo temeljni namen, ki ni v reševanju socialne varnosti, ampak v pomembnosti prispevka k slovenski kulturi.

V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zoper dokončno odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za kulturo št. 133-297/99 z dne 5.4.2004. Citirano odločbo je izdal državni organ na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Ur. l. RS, št. 75/94). Po 2. odstavku 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 - 70/2000; v nadaljevanju ZUS) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Ker gre, glede na takšne kriterije, v obravnavanem primeru za upravni spor, je v skladu z 9. členom ZUS za odločanje na prvi stopnji pristojno upravno sodišče. V skladu z določbo 23. člena ZPP sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot da bi se začel pred njim. Pravdna dejanja nepristojnega sodišča niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo nepristojno sodišče. Pritožbeno stališče, da je potrebna razveljavitev sklepov in vrnitev v prejšnje stanje, ki je sicer pravovarstveni institut določen v 116. členu ZPP v primeru zamude roka ali naroka, je zato zmotno. Neutemeljeno vztraja pritožba, da je odstop zadeve upravnemu sodišču pravilen le, če zanjo pomeni pozitivne posledice. Ker o glavni stvari še ni bilo odločeno, o tem, ali je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, ali gre za presojo s tožbo izpodbijane dokončne odločbe, bo odločilo pristojno sodišče na podlagi dokazov izvedenih v dokaznem postopku, ne pa na podlagi obrazložitve, bodisi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, ali dokončne odločbe toženca.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.