Jedro

Temeljno načelo obligacijskih razmerij je njihovo svobodno urejanje. Udeleženci so prosti pri določitvi pogodbene vsebine, če ta ni v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Pri tem niso vezani na inštitute in pogodbene tipe, določene v zakonu, temveč so lahko pri oblikovanju pogodbene vsebine kreativni. Spoštovati morajo načelo vestnosti in poštenja in so dolžni sprejete obveznosti izpolniti. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče pogodbeno dogovorjeno obveznost uvrstiti pod vnaprej predviden skupni imenovalec OZ ter ne zadošča zgolj sklicevanje na določila, ki urejajo pogodbo o poravnavi iz 1050. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da sta dolžna tožniku solidarno plačati 130.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 11.963,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo toženca iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da višje sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Opozarjata, da sodišče ni določno opredelilo naravo obveznosti, ki mora spadati pod nek vnaprej predviden skupni imenovalec Obligacijskega zakonika (OZ). Strinjata se, da gre za pogodbeno dogovorjeno odškodnino, ki predvideva plačilo v višini tožnikovega prikrajšanja. Zato je bistveno, ali je tožnik ustrezne zahtevke postavil v roku treh let. Določba drugega odstavka 9. člena Pogodbe o izvensodni poravnavi ne pomeni prevzema nove samostojne obveznosti, ker je predmetni dolg obstajal že pred podpisom izvensodne poravnave. Pogodbene stranke so zgolj določile način zapiranja že obstoječe pravnomočne terjatve, in sicer na način, da prejme tožnik po pogodbi plačilo v višini 140.000,00 EUR, če pa davčni dolg na dan sklenitve predmetne pogodbe ne bi znašal vsaj 190.000,00 EUR, je upravičen do pogodbene kazni v višini 130.000,00 EUR. V prvi sodbi je višje sodišče zavzelo stališče, da gre za pogodbeno dogovorjeno odškodnino, v drugi sodbi pa, da gre za pogodbeno dopusten dogovor, s katerim sta toženki prevzeli novo obveznost, in sicer pogodbeno odškodninsko odgovornost do višine zneska, za katerega je bila tožeča stranka prikrajšana, če davčni dolg na dan podpisa pogodbe o izvensodni poravnavi ne bi obstajal. Prvostopno sodišče mora pri odškodninskih zahtevkih obrazložiti vse elemente odškodninske odgovornosti ter obrazloženo sprejeti ali zavrniti ugovor zastaranja. Tožnik ni pravočasno podal odškodninskega zahtevka, pa tudi sicer je ta neutemeljen. Dejstvo, da je davčni dolg zastaral, ni v odgovornostni sferi toženih strank, temveč gre za breme davčnega organa. Pasivnost slednjega ne pomeni aktivnega ali pasivnega ravnanja tožencev. FURS ni vodil izvršilnega postopka, ki se je zaradi sklenitve pogodbe o izvensodni poravnavi ustavil, temveč se je vodil na predlog tožnika. Ta ni uspel izkazati dejanske škode, kar predstavlja temeljno predpostavko za uspešno uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Toženca sta v času sklepanja pogodbe o izvensodni poravnavi razpolagala z veljavnim izpisom odprtih postavk, iz katerega je izhajal dolg prve toženke do organov FURS. Slednji ju ni obveščal o stanju dolga, zato sta bili utemeljeno prepričani, da je dolg na dan podpisa pogodbe dejansko obstajal. Priložili sta zadostno listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja resničnost zatrjevanih navedb, ter predlagali zaslišanje finančnice prve toženke, česar sodišče ni izvedlo. Element protipravnosti igra ključno vlogo pri določanju subjektivne pogodbene poslovne odškodninske odgovornosti. Vse pogodbene stranke, vključno s tožnikom, so skupaj izračunale stanje davčnega dolga in na podlagi skupnih zaključkov zapisale 9. člen Pogodbe o izvensodni poravnavi. Tudi 126.a člen ZdavP-2 pritrjuje trditvam toženk, da je davčni dolg na dan podpisa poravnave obstajal. Protipravnega ravnanja toženk zato ni. Pogodba o izvensodni poravnavi je bila sklenjena na dan, ko je bila razpisana javna dražba, in na ta dan je bila vknjižena hipoteka za zavarovanje davčnega dolga na nepremičnini prve toženke. V primeru prodaje nepremičnine na dražbi bi sodišče že na podlagi vknjižene hipoteke po prejemu kupnine izkupiček od prodaje prvenstveno nakazalo na račun FURS. Tožnik je dejansko prejel več denarnih sredstev s podpisom Pogodbe o izvensodni poravnavi, kot bi jih v primeru oprave izvršbe na nepremičnino. Toženki sta dokazali, da je dejansko davčni dolg, četudi naturalni, na dan izvršbe znašal preko 240.000,00 EUR in upnika ne bi prejela niti pogodbeno dogovorjenega zneska v višini 140.000,00 EUR, če bi se dražba izvršila. Ključna ugotovitev je, da tožnik ni pravočasno postavil odškodninskega zahtevka in da ni izkazal protipravnosti tožencev. S podpisom pogodbe zato ni bil prikrajšan, temveč je dobil poplačan del svojega dolga. Toženki poudarjata, da FURS ne obvešča davčnih dolžnikov o zastaranju terjatev in ne malo davčnih dolgov se poravna po preteku splošnega desetletnega zastaralnega roka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Temeljno načelo obligacijskih razmerij je njihovo svobodno urejanje. Udeleženci so prosti pri določitvi pogodbene vsebine, če ta ni v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). Pri tem niso vezani na inštitute in pogodbene tipe, določene v zakonu, temveč so lahko pri oblikovanju pogodbene vsebine kreativni. Spoštovati morajo načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in so dolžni sprejete obveznosti izpolniti (9. člen OZ). Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče pogodbeno dogovorjeno obveznost uvrstiti pod vnaprej predviden skupni imenovalec OZ ter ne zadošča zgolj sklicevanje na določila, ki urejajo pogodbo o poravnavi iz 1050. člena OZ.

6. V konkretnem primeru prav pogodba o poravnavi (Pogodba o izvensodni poravnavi z 28. 2. 2011, v nadaljevanju Pogodba) predstavlja pravni temelj ureditve medsebojnih obveznosti med strankama. Tožnik, ki je imel pravnomočno terjatev do prve toženke iz naslova neizplačanih neto plač ter drugih dohodkov iz delovnega razmerja, zaradi katere je bil že sprožen izvršilni postopek, ter družba A., ki je prav tako do toženke imela terjatev na podlagi pravnomočne sodbe, ki jo je že izterjevala v izvršilnem postopku, sta bili pripravljeni v poplačilo celotne obveznosti sprejeti znesek 140.000,00 EUR in umakniti predloga za izvršbo, s čimer bi se preprečila realizacija prodaje nepremičnine dolžnika na drugi dražbi. Na njej je bila s prednostnim vrstnim redom vknjižena hipoteka upnika RS, Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana, izpostava Š. (v nadaljevanju FURS), ki je glede na izračun pogodbenih strank znašala preko 190.000,00 EUR. Tožnik in družba A. sta glede na terjatev FURS v zvezi z razpisano drugo javno dražbo želela priti do vsaj delnega poplačila svojih terjatev, zato sta popustila in bila pripravljena namesto skupne terjatve v znesku preko 270.000 EUR sprejeti znesek 140.000,00 EUR, ki se poravna v obrokih, preostali del dolga pa sta prvemu tožencu odpustila. V takšno izpolnitev obveznosti sta tožnik in omenjena družba pristala ob sočasni zavezi obeh tožencev iz 9. člena Pogodbe, da v primeru, v kolikor bi se v splošnem zastaralnem roku od veljavnosti te Pogodbe dalje ugotovilo, da je hipotekarno zavarovana terjatev FURS (po stanju na dan pravne veljavnosti Pogodbe) bila delno ali v celoti poravnana in bi zato znašala manj od izračunanih 190.000,00 EUR, plačata znesek 130.000,00 EUR, ki v plačilo zapade 15. dan od prejema postavljenega zahtevka. Pogodba o izvensodni poravnavi med strankama je bila sklenjena 28. 2. 2011, tožnik pa je vložil tožbo za plačilo zneska 130.000,00 EUR 9. 12. 2011. Tožbeni zahtevek na izpolnitev obveznosti iz Pogodbe o izvensodni poravnavi je bil tako nedvomno postavljen pravočasno in je pritožbeno vztrajanje pri ugovoru zastaranja neutemeljeno. O pasivnosti upnika namreč ni mogoče govoriti, saj je tožbo na izpolnitev pogodbene obveznosti vložil le nekaj mesecev po sklenitvi Pogodbe, ko sta toženki po prejemu poziva na plačilo zanikali nastop okoliščin, ki to plačilo utemeljujejo. Gre za obveznost, ki izhaja iz 9. člena Pogodbe, pri čemer ni bistvena sama pravna oznaka omenjene terjatve. Iz Pogodbe je jasen namen pravdnih strank, da tožnik in družba A. odpustita del terjatve toženkama, če drži izrecno zagotovilo tožencev, da na dan podpisa Pogodbe terjatev do FURS, za katero je vknjižena hipoteka v višini 15.484.581,40 SIT in za stroške v višini 29.040,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni poravnana niti v minimalnem znesku in tako po izračunu pogodbenih strank znaša več kot 190.000,00 EUR. V nasprotnem primeru, če toženca nista podala resničnih podatkov o višini terjatve FURS, ker je bila ta delno ali v celoti poravnana in znaša manj kot 190.000,00 EUR, nastopi njuna obveznost plačila zneska 130.000,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ni ugodilo zato, ker bi terjatev do FURS postala neizterljiva zaradi zastaranja, zato so pritožbene navedbe o neodgovornosti toženk za nastop zastaranja nerelevantne. Tožbenemu zahtevku je bilo ugodeno, ko je bilo po detajlnih poizvedbah ugotovljeno, da je bila terjatev do FURS delno poravnana s tremi plačili v letu 2005. Dolg na dan podpisa pogodbe 21. 1. 2011 je bil zaradi teh treh plačil deloma zmanjšan in je znašal manj kot 190.000,00 EUR, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, zato so nastopile okoliščine za izpolnitev obveznosti na plačilo zneska 130.000,00 EUR. Pritožba ne prepriča, da s podatki o plačilih toženki nista razpolagali, saj jih je opravila druga toženka v imenu in na račun prve toženke. Ker iz pogodbenega določila prvega odstavka 9. člena Pogodbe izhaja, da sta toženki jamčili, da hipotekarno zavarovana terjatev do FURS v nobenem, niti najmanjšem, znesku ni bila poravnana, ti podatki pa so bili zavajujoči in neresnični, tožniku dolgujeta s Pogodbo dogovorjeni znesek.

8. Dejstvo, da je tožnik s sklenitvijo Pogodbe prejel več denarnih sredstev, kot bi jih lahko v primeru oprave izvršbe na nepremičnino, v tem postopku ni relevantno. Ravno zaradi vknjižene hipoteke FURS s prvim vrstnim redom je namreč tožnik popustil ter pristal na nižje plačilo pravnomočno ugotovljene terjatve. Pritožbene trditve, da sta toženki dokazali dejanski davčni dolg v višini preko 240.000,00 EUR, nasprotujejo s strani toženke predloženim obračunom o stanju zaostalih obveznosti (B11 in B12 spisa), po katerih davčni dolg brez opravljenih vmesnih plačil znaša 191.984,24 EUR, kar je tudi okviren znesek stanja dolga, kot sta ga ugotovili stranki v 9. členu Pogodbe o izvensodni poravnavi. Iz drugih obračunov, ki sta jih pravočasno predložila toženca, ni razvidna metoda obračuna, torej ali je bila ta komforna ali linearna, pri čemer je za obračun obresti od 28. 6. 2003 treba uporabiti linearni način obračuna. Pritožbeno sodišče zato sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka 9. člena Pogodbe, zato sta toženca dolžna tožniku plačati vtoževani znesek.

9. Glede na navedeno in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

10. Ker toženca s pritožbo nista uspela, sama krijeta stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).