Jedro

Ureditev, po kateri je tožba na razveljavitev sodne poravnave izredno pravno sredstvo in ne tožba v navadnem civilno-pravnem sporu, kot to zmotno meni pritožba, je uvedel ZPP/99. Gre za posebno vrsto tožbe, tako imenovano procesno pravno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo. ZPP za postopek s tožbo za razveljavitev sodne poravnave napotuje na uporabo določb o obnovi postopka. Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče je bodisi procesne narave (o zavrženju po prvem odstavku 398. člena ZPP) bodisi meritorne (o zavrnitvi tožbe oz. dovolitvi tožbe in razveljavitvi sodne poravnave, izdane v prejšnjem postopku po 400. členu ZPP).

Tožencu ni mogoče očitati, da je z zvijačo napeljal tožečo stranko k sklenitvi sodne poravnave, ker jo ni imel namena izpolniti. Sodna poravnava ima moč pravnomočne sodne odločbe in predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, če je toženec zamujal s plačilom iz sklenjene sodne poravnave (17. člen Zakona o izvršbi). Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi sodna poravnava, ki sta jo pod opr. št. I Pd 902/2013 z dne 10. 2. 2014 sklenili tožeča in tožena stranka (I. točka izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da v skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku izda zamudno sodbo oz. podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa s stroškovno posledico. Navaja, da sta pravdni stranki sklenili pred sodiščem prve stopnje sodno poravnavo, na podlagi katere se je toženec obvezal tožeči stranki plačati skupno 8.100,00 EUR v dvanajstih obrokih po 675,00 EUR, tožeča stranka pa se je na drugi strani odpovedala višjemu zahtevku proti tožencu in se zavezala, da bo umaknila predlog za izvršbo, ki ga je vložila zoper toženca. Ob tem se je tožeča stranka obvezala tudi, da bo o sklenitvi poravnave obvestila preiskovalni oddelek Okrožnega sodišča v Ljubljani, kjer je zoper toženca tekel kazenski postopek. Tožeča stranka je svoje obveznosti po sklenjeni poravnavi v celoti izpolnila, toženec pa jih ni izpolnil niti delno. Ker toženec svojih obveznosti kljub sklenjeni poravnavi in opominu tožeče stranke ni izpolnil, kljub temu, da je del njegove obveznosti zapadel že nekaj dni po sklenitvi sodne poravnave, niti se ni odzval na opomine tožeče stranke, s katerim ga je pozivala k plačilu, je tožeča stranka zoper toženca v zakonskem roku vložila tožbo za razveljavitev poravnave. Opisana ravnanja toženca namreč ne omogočajo drugačnega sklepa kot tega, da je toženec tožečo stranko ob sklenitvi poravnave prevaral in da nikoli ni imel resnega namena poravnati svojih obveznosti. Pomeni, da je tožnik poravnavo sklenil pod vplivom zvijače, to pa predstavlja utemeljen razlog za njeno razveljavitev. Toženec, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita in se je v postopku zastopal sam, je v svojo obrambo navedel, da dolga ni poravnal zato, ker naj bi njegov delodajalec prenehal z izplačevanjem plač in da zato ni bil sposoben plačati obveznosti po sodni poravnavi. Neposredno pred narokom dne 15. 10. 2014 je toženec nato plačal prvi obrok po poravnavi (ki je sicer zapadel že 20. 2. 2014), neposredno pred naslednjim narokom 3. 12. 2014 pa drugi obrok (ta je sicer zapadel 20. 3. 2014). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da dejstvo, da je toženec neposredno pred prvim in drugim narokom za glavno obravnavo v tem postopku tožeči stranki plačal dva obroka (izmed skupno dvanajstih), k plačilu katerih se je zavezal s sodno poravnavo, kaže na to, da toženec ni ravnal zvijačno in da se plačilu obveznosti po sodni poravnavi ni izogibal in da jih tudi ne ignorira. Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno napačen, sodišče pa ga je sprejelo ob bistveni kršitvi določb postopka. Ker je toženec odgovor na tožbo vložil sam in ne po odvetniku oz. drugi osebi z opravljenim pravniških državnim izpitom, odgovora na tožbo ni vložila upravičena oseba, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar ni upoštevalo procesnih posledic, ki v tem primeru sledijo. Ker odgovora na tožbo ni vložila upravičena oseba, je treba šteti, kot da odgovor ni vložen, to pa pomeni, da je nastopil položaj, zaradi česar bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo. S tem, ko je sodišče prve stopnje, kljub temu, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, tožbeni zahtevek nadalje obravnavalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zaključilo, da ravnanje toženca, ki svojih obveznostih po sklenjeni sodni poravnavi ni poravnal niti delno in to kljub temu, da so te delno zapadle samo deset dni po sklenitvi poravnave, ni možno subsumirati pod zakonske znake prevare iz 49. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s sprem.). Sodišče prve stopnje je tudi zapisalo, da naj bi toženec sicer zamujal pri izpolnjevanju svojih obveznosti, vendar naj bi bilo bistveno, da jih izpolnjuje, zato tožencu ni mogoče očitati, da bi ravnal nepošteno, zaradi česar tudi ni sledilo očitku tožeče stranke, da je toženec ravnal zvijačno. Dejstvo, da je toženec neposredno pred prvim in drugim narokom oba obroka, ki se jih je sicer zavezal plačati po poravnavi, poravnal, tega ne spremeni. Tožeča stranka namreč ne dvomi, da toženec brez vložitve tožbe za razveljavitev poravnave, svojega dolga ne bi poravnal niti delno in da sta tudi obe delni plačili, ki ju kot znak toženčeve poštenosti v obrazložitvi omenja sodišče prve stopnje, zgolj in samo posledica vložitve tožbe za razveljavitev sodne poravnave. Če bi tožeča stranka ob sklepanju sodne poravnave vedela, da toženec nima nikakršnega namena prostovoljno poravnati obveznosti na način in v rokih, ki so bili s sodno poravnavo dogovorjeni, poravnave, s katero je tožencu odpustila pretežni del njegovega dolga, nikoli ne bi sklenila. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila v zadevi opr. št. I Pd 901/2013 z dne 10. 2. 2014 sklenjena sodna poravnava. Tožeča stranka je dne 20. 5. 2014 po pooblaščencu vložila tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz razloga po 1. točki drugega odstavka 392. člena ZPP, ker jo je sklenila pod vplivom zvijače. Sodišče prve stopnje je ob prejemu tožbe za razveljavitev sodne poravnave ugotovilo, da je le-ta popolna, dovoljena ter vložena pravočasno, zato jo je vročilo tožencu v odgovor. Toženec je odgovor podal sam, pri tem ga ni zastopal odvetnik, sam pa nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Sodišče prve stopnje odgovora na tožbo za razveljavitev sodne poravnave ni upoštevalo, ker toženca pri njegovem odgovoru na tožbo ni zastopal odvetnik. Ob tem je ugotovilo, da je toženec imel zgolj pravico podati odgovor in da torej tega ni bil dolžan storiti. Po opravljenem naroku za razveljavitev sodne poravnave je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da sodna poravnava z dne 10. 2. 2014 ni bila sklenjena pod vplivom zvijače oz. prevare.

Tožba na razveljavitev sodne poravnave je v ZPP urejena kot posebno izredno pravno sredstvo in ne kot tožba v navadnem civilno-pravnem sporu. Za tožbo na razveljavitev sodne poravnave se po petem odstavku 339. člena ZPP smiselno uporabljajo določbe o obnovi postopka (drugi odstavek 397. člena ter 398. do 400. člen ZPP), če ni v 392. in 393. členu ZPP določeno kaj drugega. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le s posebnim izrednim pravnim sredstvom na razveljavite sodne poravnave. S sodno poravnavo, katere učinki so izenačeni s pravnomočno sodno odločbo, se namreč konča sodni spor na podlagi dispozicije strank. Če predsednik senata ne zavrže tožbe na razveljavitev sodne poravnave (ker je dvostransko pravno sredstvo), vroči izvod tožbe za razveljavitev sodne poravnave nasprotni stranki v skladu z določbo 142. člena ZPP, ki ureja osebno vročitev. Po vročitvi tožbe za razveljavitev sodne poravnave lahko nasprotnik v 15 dneh na tožbo za razveljavitev sodne poravnave odgovori. Ko sodišče prejme odgovor ali ko poteče rok, ne da bi bil odgovor vložen, sodišče določi narok za obravnavanje razlogov za razveljavitev. Rok za vložitev odgovora ni prekluzivne narave, saj predsednik senata določi narok za obravnavanje predloga, ko prispe sodišču odgovor na predlog, ali ko poteče rok za odgovor. Tako je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče prve stopnje pri tožbi na razveljavitev sodne poravnave moralo postopati kot s tožbo in ker tožena stranka ni podala odgovora na tožbo po pooblaščencu, izdati zamudno sodbo. Ureditev, po kateri je tožba na razveljavitev sodne poravnave izredno pravno sredstvo in ne tožba v navadnem civilno-pravnem sporu, kot to zmotno meni pritožba, je uvedel ZPP/99. Gre za posebno vrsto tožbe, takoimenovano procesno pravno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo. ZPP za postopek s tožbo za razveljavitev sodne poravnave napotuje na uporabo določb o obnovi postopka. Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče je (bodisi procesne narave o zavrženju po prvem odstavku 398. člena ZPP), bodisi meritorne o zavrnitvi tožbe oz. dovolitvi tožbe in razveljavitvi sodne poravnave, izdane v prejšnjem postopku po 400. členu ZPP.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje odločalo brez trditvene podlage, saj je prav tožeča stranka na naroku dne 3. 12. 2014 pojasnila, da je toženec na podlagi sklenjene sodne poravnave plačal dne 15. 10. 2014 znesek 650,00 EUR, dne 2. 12. 2014 znesek 650,00 EUR, ter dne 3. 12. 2014 znesek 550,00 EUR. Prav tako je v prošnji za preložitev naroka z dne 14. 10. 2014 (list.. št. 442 in 443) predlagala, da se narok preloži za nedoločen čas, ker je s tožencem v pogovorih za sporazumno ureditev spornega razmerja in zaradi navedenega ocenjuje, da izvedba naroka v tem trenutku ni smotrna.

Iz trditev tožeče stranke res izhaja, da je toženca dne 27. 3. 2014 po elektronski pošti ter dne 25. 4. 2014 z obvestilom pozvala k izpolnitvi obveznosti sklenjene sodne poravnave, ter da toženec do takrat le-teh ni poravnal. Pri prevari, ki jo ureja 49. člen Obligacijskega zakonika, gre za izzvano zmoto, ki temelji na nepoštenosti. Res je, da ni nujno, da je zmota bistvena, mora pa tožeča stranka izkazati, da pogodbe ne bi sklenila, če ne bi bila zaradi prevare v zmoti. Tako je tudi treba razumeti obrazložitev sodišča prve stopnje, da toženec pri sklenitvi sodne poravnave ni ravnal nepošteno. Upoštevajoč vse okoliščine, ki jih je tožeča stranka sama navedla, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, saj je nenazadnje tožeča stranka sama podala prošnjo za preložitev naroka zaradi sporazumne ureditve spornega razmerja s tožencem, prav tako pa je sama na naroku pojasnila, koliko ji je toženec na podlagi sklenjene sodne poravnave že plačal. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je z zvijačo napeljal tožečo stranko k sklenitvi sodne poravnave, ker jo ni imel namena izpolniti. Sicer pa ima sodna poravnava moč pravnomočne sodne odločbe in predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, če je toženec zamujal s plačilom iz sklenjene sodne poravnave (17. člen Zakona o izvršbi, Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadalj.), zaradi navedenega pa tožencu ni mogoče očitati zvijačnosti oz. prevare.

Ker uveljavljani pritožbenih razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).