U-I-188/19-16

13. 1. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe samostojnega podjetnika Vetona Samahodaja, s. p., Planina pri Sevnici, ki ga zastopa Aleksander Pevec, odvetnik v Ljubljani, na seji 13. januarja 2022

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. III DoR 47/2019 z dne 23. 4. 2019 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 254/2018 z dne 12. 12. 2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 1437/2017 z dne 24. 11. 2017 se sprejme v obravnavo.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 72. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika (v gospodarskem sporu tožnika) na plačilo 7.000 EUR s pripadki. Pritožnik je vložil pritožbo, v kateri je uveljavljal izločitev prvostopenjske sodnice, saj je po zaključku glavne obravnave ugotovil, da je sodnica povezana s pooblaščenko toženke na način, ki poraja dvom o njeni nepristranskosti. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločitev. Presodilo je, da je pritožnikov predlog za izločitev sodnice prepozen, medtem ko je njegov očitek, da sodnica ni sporočila, da obstaja odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), nedopustna pritožbena novota. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je šele po glavni obravnavi in po izdani prvostopenjski sodbi izvedel, da sodeča sodnica poslovno sodeluje z družbo Nebra, d. o. o., Ljubljana, saj zanjo za plačilo predava na izobraževanjih, ki jih ta družba organizira. Družba Nebra je povezana oseba z Odvetniško družbo Neffat, o. p., d. o. o., Ljubljana, pooblaščenko toženke v gospodarskem sporu. Tega dejstva naj pooblaščenec toženke v odgovoru na pritožbo sploh ne bi tajil (priznano dejstvo), naj bi pa trdil, da tega odklonitvenega razloga ni več mogoče uveljaviti v pritožbi. Pritožnik trdi, da je podana očitna nepristranskost prvostopenjske sodnice in da mu je bila kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Sklicuje se na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)[1] in na stališče Vrhovnega sodišča v kazenski zadevi,[2] po katerem je mogoče uveljaviti izločitvene razloge tudi kasneje, in ne le do konca glavne obravnave. Prav tako se ne strinja s stališčem Višjega sodišča, da naj v pritožbi ne bi navedel, zakaj te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel uveljaviti. Ta njegova trditev naj bi bila vsebovana v trditvah, da je šele po glavni obravnavi izvedel za poslovno sodelovanje.

3.Glede časovne omejitve uveljavljanja izločitve sodnika se pritožnik sklicuje tudi na 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-562/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 14/17, in OdlUS XXII, 17), iz katere naj bi izhajalo, da je ureditev ustavnopravno sporna. Iz tega razloga pritožnik hkrati vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 72. člena ZPP. Zatrjuje njegovo neskladje s 23. in 25. členom Ustave ter 6. členom EKČP. Časovna omejitev v izpodbijani določbi ZPP naj bi pomenila prekomerno omejitev strankinih procesnih pravic, še posebej ob dokaznem bremenu, ki ga zahteva Višje sodišče. Izpodbijana določba tako stranki preprečuje, da v postopku s pravnim sredstvom uveljavi kršitev pravice do nepristranskega sojenja.

B.

4.Ustavno sodišče ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (1. točka izreka).

5.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sodbi Višjega in Okrožnega sodišča sprejelo v obravnavo (2. točka izreka). Presodilo bo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama pritožniku kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, zlasti pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

7.Drugi odstavek 72. člena ZPP ne učinkuje neposredno. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo se lahko v takih primerih pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih je tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS, XVI, 79). Pobudnik ni izkazal, da je očitek neskladnosti zakonske ureditve uveljavljal v postopku s pritožbo in predlogom za dopustitev revizije, kar sicer uveljavlja v pobudi. To pomeni, da v materialnem smislu ni izčrpal pravnega sredstva, ki mu je bilo na voljo za varstvo ustavnih pravic. Pobudnik zato kljub vloženi ustavni pritožbi ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane ureditve. Ustavno sodišče je zato njegovo pobudo zavrglo (3. točka izreka).

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Pri odločanju je bil izločen sodnik dr. Rajko Knez. Ustavno sodišče je sklep sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Sodbe ESČP v zadevah Wettstein proti Švici z dne 21. 12. 2000, Pescador Valero proti Španiji z dne 17. 6. 2003, Tocono in Profesorii Prometeişti proti Moldaviji z dne 26. 6. 2007 in Micaleff proti Malti z dne 15. 10. 2009.

[2]Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 11162/2015 z dne 23. 8. 2018.

10. 11. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi samostojnega podjetnika Vetona Samahodaja, s. p., Planina pri Sevnici, ki ga zastopa Aleksander Pevec, odvetnik v Ljubljani, na seji 10. novembra 2022

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 254/2018 z dne 12. 12. 2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 1437/2017 z dne 24. 11. 2017 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika (v gospodarskem sporu tožnika) na plačilo 7.000 EUR s pripadki. Pritožnik je vložil pritožbo, v kateri je uveljavljal izločitev prvostopenjske sodnice, saj je po zaključku glavne obravnave ugotovil, da je sodnica povezana s pooblaščenko toženke na način, ki poraja dvom o njeni nepristranskosti. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločitev. Presodilo je, da je pritožnikov predlog za izločitev sodnice prepozen, medtem ko je njegov očitek, da sodnica ni sporočila, da obstaja odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), nedopustna pritožbena novota. Vrhovno sodišče ni dopustilo revizije.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je šele po glavni obravnavi in po izdani prvostopenjski sodbi izvedel, da sodeča sodnica poslovno sodeluje z družbo Nebra, d. o. o., Ljubljana, saj zanjo za plačilo predava na izobraževanjih, ki jih ta družba organizira. Družba Nebra je povezana oseba z Odvetniško družbo Neffat, o. p., d. o. o., Ljubljana, pooblaščenko toženke v gospodarskem sporu. Tega dejstva naj pooblaščenec toženke v odgovoru na pritožbo sploh ne bi tajil (priznano dejstvo), naj bi pa trdil, da tega odklonitvenega razloga ni več mogoče uveljaviti v pritožbi. Pritožnik trdi, da je podana očitna nepristranskost prvostopenjske sodnice in da mu je bila kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Sklicuje se na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)[1] in na stališče Vrhovnega sodišča v kazenski zadevi,[2] po katerem je mogoče uveljaviti izločitvene razloge tudi kasneje, in ne le do konca glavne obravnave. Prav tako se ne strinja s stališčem Višjega sodišča, da naj v pritožbi ne bi navedel, zakaj te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel uveljaviti. Ta njegova trditev naj bi bila vsebovana v trditvah, da je šele po glavni obravnavi izvedel za poslovno sodelovanje.

3.Glede časovne omejitve uveljavljanja izločitve sodnika se pritožnik sklicuje tudi na 8. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-562/14 z dne 2. 3. 2017 (Uradni list RS, št. 14/17, in OdlUS XXII, 17), iz katere naj bi izhajalo, da je ureditev ustavnopravno sporna. Iz tega razloga pritožnik hkrati vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 72. člena ZPP. Zatrjuje njegovo neskladje s 23. in 25. členom Ustave ter 6. členom EKČP. Časovna omejitev v izpodbijani določbi ZPP naj bi pomenila prekomerno omejitev strankinih procesnih pravic, še posebej ob dokaznem bremenu, ki ga zahteva Višje sodišče. Izpodbijana določba tako stranki preprečuje, da v postopku s pravnim sredstvom uveljavi kršitev pravice do nepristranskega sojenja.

4.Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-188/19, Up-754/19 z dne 13. 1. 2022 ustavno pritožbo delno sprejelo v obravnavo, in sicer v delu, ki se nanaša na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 254/2018 z dne 12. 12. 2018 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 1437/2017 z dne 24. 11. 2017. V preostalem delu ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 72. člena ZPP pa je zavrglo. V obrazložitvi sklepa je napovedalo, da bo zlasti presodilo, ali je bila pritožniku kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi na prvi stopnji sodila sodnica, ki bi morala biti izločena. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu obvestilo Višje sodišče v Ljubljani, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz gospodarskega spora.

5.Nasprotna stranka iz gospodarskega spora v odgovoru navaja, da naj pritožnik ne bi nikoli zatrjeval povezanosti med njeno pooblaščenko in sodečo sodnico, temveč le povezavo z družbo Nebra. Glede slednje pa naj bi prav tako zatrjeval le, da imata s pooblaščenko isti naslov. Nasprotna stranka dodaja še, da sta pooblaščenka in družba Nebra ločeni pravni osebi, ki vsaka opravlja svojo dejavnost. Opravljanje občasnih izobraževanj po mnenju nasprotne stranke ne more vzbujati razumnega dvoma o nepristranskosti sodeče sodnice. Nasprotna stranka še dodaja, da je pritožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-564/14 ter sodbi ESČP v zadevah Wettstein proti Švici in Pescador Valero proti Španiji neprimerno, ker gre za bistveno drugačne dejanske okoliščine. Tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 11162/2015 naj bi bilo neprimerno, saj je poudarek te sodbe na utemeljitvi nezmožnosti pravočasnega uveljavljanja izločitvenega razloga. Nasprotna stranka predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrne.

6.Odgovor nasprotne stranke je bil posredovan pritožniku, ki je nanj odgovoril. Pritožnik poudarja, da trditve nasprotne stranke o prekludiranosti glede sodničine pristranskosti ne držijo. Iz sodbe ESČP v zadeji Ghulyan proti Armeniji z dne 24. 1. 2019 naj bi izhajalo, da je stranka prav tako po obravnavi izvedela za povezavo med sodečim sodnikom in odvetnikom nasprotne stranke, kot tudi, da obstaja pozitivna dolžnost sodečega sodnika, da samoiniciativno opozori stranke postopka na okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom o njegovi nepristranskosti. Nasprotna stranka opozarja še na sodbe ESČP v zadevah Nicholas, Aviso Zeta AG in Blesa Rodríguez,[3] iz katerih izhaja pomembnost vpliva finančnih interesov in potencialnih koristi na nepristranskost sodečega sodnika.

B.

7.Po oceni Ustavnega sodišča obravnavana zadeva odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve, in sicer, ali je Višje sodišče na ustavnopravno sprejemljiv način zavrnilo pritožnikov očitek, da bi prvostopenjska sodnica morala biti izločena zaradi poslovnih povezav z gospodarsko družbo, ki je povezana oseba s pooblaščenko nasprotne udeleženke (toženo stranko). Ustavno sodišče je preizkus utemeljenosti ustavne pritožbe opravilo le v navedenem obsegu. Z drugimi očitki iz ustavne pritožbe se ni ukvarjalo, ker je ocenilo, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj, ki presegajo pomen konkretne zadeve v smislu druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

8.Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravica do sodnega varstva torej med drugim vsebuje jamstvo, da odloča nepristransko sodišče. Ustavno sodišče, enako kot ESČP, za presojo nepristranskosti sodišča uporablja subjektivni in objektivni test. Medtem ko gre pri subjektivnem testu za ugotavljanje osebnega prepričanja sodečega sodnika (pri čemer se do nasprotnega dokaza domneva, da je sodnik nepristranski), gre pri objektivnem testu za presojo, ali obstajajo na strani sodnika določene okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku ustvarijo legitimen dvom o njegovi nepristranskosti.[4] Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Določen pomen ima torej tudi t. i. videz nepristranskosti sojenja.[5] V nasprotnem primeru sta lahko ogroženi tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.[6] Vendar vtis, ki si ga ustvari stranka, ni odločilen. Dvom o nepristranskosti sodišča mora biti upravičen v objektivnem smislu.[7]

9.Za presojo nepristranskosti sodišča so bistvenega pomena tudi strukturne oziroma organizacijske okoliščine sodišča. Ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko, sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov.[8] Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki služijo zagotovitvi pravice do nepristranskega sojenja, je institut izločitve sodnika, ki ga ZPP ureja v 70. do 75. členu.[9] Skladno s prvim odstavkom 72. člena ZPP lahko izločitev zahtevajo tudi stranke. Drugi odstavek 72. člena ZPP to procesno upravičenje stranke časovno omejuje tako, da stranki nalaga dolžnost zahtevati izločitev takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave pred pristojnim sodiščem, in če ni bilo obravnave, do izdaje odločbe. Ta časovna omejitev dejansko velja le za t. i. odklonitveni razlog (iudex suspectus) iz 6. točke 70. člena ZPP, ne pa za t. i. izključitvene razloge (iudex inhabilis) iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP.[10] Izključitvene razloge je namreč mogoče uveljavljati tudi v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.[11] Drugače pa procesno upravičenje stranke zahtevati izločitev sodnika zaradi obstoja odklonitvenega razloga ugasne, če ga stranka ne uveljavlja, kot ji nalaga zakon.[12]

10.Pritožnik očita protiustavnost pravnemu stališču, da je kršitev, da je pri sojenju na prvi stopnji sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena, uveljavil prepozno, ker jo je uveljavil šele v pritožbi. Višje sodišče je namreč sprejelo stališče, da njegove pritožbene navedbe po vsebini pomenijo strankin predlog za izločitev prvostopenjske sodnice, ki je v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP podan prepozno, in da za to relativno bistveno kršitev določb postopka glede na drugi odstavek 286.b člena ZPP ni navedel, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel uveljaviti. Ustavno sodišče mora v tej zadevi presoditi, ali so bile pritožniku v okoliščinah obravnavanega primera zagotovljene zadostne možnosti za uveljavljanje izločitve domnevno pristranske sodnice, zagotovljene s prvim odstavkom 23. člena Ustave.

11.Časovna omejitev procesnega upravičenja stranke zahtevati izločitev sodnika je nujna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.[13] Vendar se ta omejitev v določenih primerih lahko izkaže za prekomerno. Ustavno sodišče je že ugotovilo neskladje zakonske ureditve (kazenskega postopka) s prvim odstavkom 23. člena Ustave, ker strankam ni omogočala vložitve zahteve za izločitev (prvostopenjskega) sodnika po začetku glavne obravnave (glej odločbo št. U-I-149/99). Po oceni Ustavnega sodišča taka zakonska ureditev stranki ni omogočala učinkovitega izpodbijanja domneve o sodnikovi nepristranskosti, ker se lahko razlogi za dvom o nepristranskosti pojavijo tudi na sami glavni obravnavi (na podlagi konkretnega ravnanja sodnika) in ker stranka za celotno sestavo senata izve šele tik pred glavno obravnavo in nima časa preveriti, ali so pri katerem od članov senata morda podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (odločba št. U-I-149/99, 11. točka obrazložitve). Skladnosti drugega odstavka 72. člena ZPP s pravico do nepristranskega sojenja Ustavno sodišče še ni presojalo. Je pa v sklepu št. Up-132/03 z dne 12. 3. 2004 (4. točka obrazložitve) zapisalo, da ni izključeno, da je z vidika pravice do nepristranskega sojenja lahko sporna ureditev, ki ne omogoča, da bi stranka razlog, da obstaja dvom o nepristranskosti (višjega) sodnika po 6. točki 70. člena ZPP, uveljavljala z revizijo ali obnovo postopka.

12.Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je zahtevi spoštovanja pravice do nepristranskega sojenja zadoščeno, če sodišča opravijo presojo, ali je pritožnik očitano kršitev zatrjeval oziroma mogel zatrjevati in v katerem časovnem okviru, ne pa tudi, ali je uspel dokazati vpliv te kršitve na zakonitost sojenja.[14] Glede na navedeno izhodišče je nepomemben ugovor nasprotne stranke, da se sodna praksa ESČP in Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnik, nanaša na bistveno drugačne okoliščine in Ustavnemu sodišču nanje ni treba odgovoriti.

13.Presoja pritožbenega sodišča, ali je pritožnik očitano kršitev zatrjeval oziroma mogel zatrjevati in v katerem časovnem okviru, predpostavlja, da pritožnik v zvezi s tem navede ustrezno trditveno podlago. Tako mora poleg okoliščin, ki naj bi vzbujale dvom o sodničini nepristranskosti, opisati tudi časovni okvir, kdaj je za te okoliščine izvedel, pa tudi navesti, zakaj svoje zahteve ni mogel uveljaviti v okviru zakonsko določenih mej drugega odstavka 72. člena ZPP. Taka zahteva z vidika pravice do poštenega sodnega postopka ne pomeni pretiranega trditvenega bremena za pritožnika in ne odstopa od stališč iz sodne prakse ESČP. Iz nje namreč izhaja, da stranke ni dopustno izpostavljati prekomernemu bremenu dokazovanja svojega vedenja o okoliščinah sodečega sodnika, ki vplivajo na njegovo nepristranskost,[15] ne odvezuje pa ga obveznosti navajanja dejstev, za kar gre v obravnavanem primeru. Tem zahtevam je v obravnavanem primeru sledilo tudi Višje sodišče. Pritožniku je pojasnilo ne le, da je njegov predlog za izločitev vložen prepozno (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), temveč tudi, da bi za uveljavitev te kršitve, ki pomeni relativno bistveno kršitev postopka, v pritožbi v skladu z drugim odstavkom 286.b člena ZPP moral navesti, zakaj te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel uveljaviti (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

14.Pritožnik je v pritožbi navajal, da je bila glavna obravnava opravljena 24. 11. 2017, da se je v času glavne obravnave oglaševal izobraževalni dogodek družbe Nebra, ki naj bi bil 5. 12. 2017 in na katerem naj bi predavala tudi sodeča sodnica (reklamno gradivo je priložil pritožbi), pri čemer je navedel, da sta pooblaščenka nasprotne stranke in družba Nebra povezani osebi in da imata poleg tega tudi sedež družbe na istem naslovu. Hkrati je zatrjeval tudi, da bi se v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZPP morala sodnica zaradi opisanih okoliščin izločiti že sama. Nasprotna stranka iz gospodarskega spora je na to odgovorila le, da je pritožnik izločitev sodnice predlagal prepozno in da isti naslov pooblaščenke nasprotne stranke in družbe Nebra ni okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom o njeni nepristranskosti do te mere, da bi sodnica morala sama predlagati izločitev po drugem odstavku 71. člena ZPP.

15.Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje, da naj bi v pritožbi pojasnil tudi, da je šele naknadno pridobil reklamno gradivo o spornem dogodku. Vendar kaj takega iz priložene pritožbe ne izhaja. Pritožnik ni navedel trditev, iz katerih bi bilo mogoče razbrati časovni okvir, kdaj je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodničini nepristranskosti, da bi lahko Višje sodišče opravilo presojo, ki jo zahteva prvi odstavek 23. člena Ustave. Tako ni zatrjeval niti, da je za oglaševani dogodek v organizaciji družbe Nebra izvedel po tem, ko je bila glavna obravnava že zaključena, temveč le, da se je sporni dogodek oglaševal v času glavne obravnave. Da se je s tem dejstvom seznanil šele po opravljeni glavni obravnavi, je prvič navedel v predlogu za dopustitev revizije. Glede na to je pritožnik sam preprečil, da bi Višje sodišče v obravnavani zadevi lahko opravilo presojo, ali je pritožnik očitano kršitev sploh mogel pravočasno zatrjevati, upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrnilo.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Pri odločanju o tej zadevi je bil izločen sodnik dr. Rajko Knez. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Accetto in Čeferin, ki sta dala odklonilni ločeni mnenji.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Sodbe ESČP v zadevah Wettstein proti Švici z dne 21. 12. 2000, Pescador Valero proti Španiji z dne 17. 6. 2003, Tocono in Profesorii Prometeişti proti Moldaviji z dne 26. 6. 2007 ter Micaleff proti Malti z dne 15. 10. 2009.

[2]Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 11162/2015 z dne 23. 8. 2018.

[3]Sodbe ESČP v zadevah Nicholas proti Cipru z dne 9. 1. 2018, Aviso Zeta AG proti Avstriji z dne 21. 6. 2018 in Blesa Rodríguez proti Španiji z dne 1. 12. 2015.

[4]Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 109), 47. točka obrazložitve, in s sodbama ESČP v zadevah Sacilor Lormines proti Franciji z dne 9. 11. 2006, 60. točka obrazložitve, in Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007, 38. in 39. točka obrazložitve.

[5]Prav tam.

[6]Prim. z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-799/13 z dne 22. 1. 2015 (Uradni list RS, št. 9/15, in OdlUS XXI, 9), 9. točka obrazložitve, in št. Up-217/15 z dne 7. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16, in OdlUS XXI, 35), 17. točka obrazložitve. Prim. tudi s sodbama ESČP v zadevah Coëme in drugi proti Belgiji z dne 22. 6. 2000, 121. točka obrazložitve, in Švarc in Kavnik proti Sloveniji, 39. točka obrazložitve.

[7]Prim. z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-799/13, 17. točka obrazložitve, in s sodbama ESČP v zadevah Coëme in drugi proti Belgiji ter Švarc in Kavnik proti Sloveniji.

[8]Prim. z odločbami Ustavnega sodišča št. U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 44/03, in OdlUS XII, 25), 7. točka obrazložitve, št. Up-217/15, 17. točka obrazložitve, in št. Up-879/14 z dne 20. 4. 2015 (Uradni list RS, št. 30/15, in OdlUS XXI, 13), 52. točka obrazložitve.

[9]Prim. z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-365/05 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 76/06, in OdlUS XV, 93), 7. točka obrazložitve, in št. Up-679/06, U-I-20/07, 43. točka obrazložitve.

[10]A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 423.

[11]Prav tam. Glej 2. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in drugi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP ter 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP.

[12]V primeru zatrjevanega obstoja odklonitvenega razloga je namreč absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana le, če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki je bil s sklepom predsednika senata (že) izločen.

[13]Tako že v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-562/14, 8. točka obrazložitve.

[14]Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06), 13. točka obrazložitve, in št. Up-3367/07 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 67/09, in OdlUS XVIII, 79), 10. točka obrazložitve.

[15]Glej sodbo ESČP v zadevi Pescador Valero proti Španiji, 26. točka obrazložitve.

5.V vseh takih primerih bi torej sam fazo preizkusa oziroma odločanja o morebitnem sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo razumel v smislu selekcije med zadevami, ne pa v smislu selekcije znotraj posameznih zadev: preizkus bi podal odgovor na vprašanje, ali določeno zadevo – in če, potem v celoti – sprejeti v obravnavo, ne bi pa že vnaprej iz presoje izločil posameznih očitkov. Podobno razumem tudi dosedanje odločanje Ustavnega sodišča v tovrstnih okoliščinah. Stališče, kakršno je zavzeto v 7. točki obrazložitve pričujoče odločbe, zato razumem kot odstop od ustaljene presoje Ustavnega sodišča, ki bi terjalo osredotočeno oziroma dodatno obrazložitev.

6.Poleg tega pa se mi v vsakem primeru tudi ne zdi ustrezen pristop, po katerem bi se ta presoja opravila šele ob vsebinski obravnavi ustavne pritožbe in ne že ob sprejemanju sklepa o njenem sprejemu v obravnavo. Sklep o sprejemu pričujoče ustavne pritožbe je (v 5. točki obrazložitve sklepa) vseboval pogosto dikcijo, v skladu s katero je Ustavno sodišče pojasnilo, da bo ob obravnavi ustavne pritožbe "[p]resodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama pritožniku kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine, zlasti pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave". Take obrazložitve sklepa o sprejemu sam ne morem razumeti kot vnaprejšnje zamejitve obsega presoje na zgolj tiste očitke, ki so – ali naj bi – po presoji Ustavnega sodišča odpirali pomembna ustavnopravna vprašanja sistemske narave, ki presegajo pomen konkretne zadeve. Prav tako po moji presoji tovrstne izrecne zamejitve v sklepu ni mogoče nadomestiti z obliko ali obsegom povzemanja navedb v delu A sklepa o sprejemu.

7.Če povzamem, imam do razlogovalne poti, ki jo lahko razberem iz 7. točke obrazložitve pričujoče odločbe, tri močne zadržke. Prvič, ne vidim razlogov za to, da bi v primeru sprejema ustavne pritožbe v obravnavo Ustavno sodišče vnaprej zamejilo obseg očitkov, glede katerih bo opravilo vsebinsko presojo. Drugič, če Ustavno sodišče tako stališče sprejme, bi po moji presoji to pomenilo odstop od ustaljene presoje, ki bi terjal podrobnejšo vsebinsko opredelitev. Tretjič, tako zamejitev bi v vsakem primeru, če sploh, kazalo opraviti že ob prvotnem preizkusu oziroma sprejemanju sklepa o sprejemu, ne pa šele ob kasnejši vsebinski obravnavi sprejete ustavne pritožbe. Iz navedenih razlogov odločbe nisem mogel podpreti.

dr. Matej Accetto

[1]Zatrjevana vez namreč ni bila povsem neposredna – očitek pritožnika ni meril na to, da bi bila sodnica nedopustno povezana z drugo stranko v sporu, ampak da je poslovno sodelovala z gospodarsko družbo, ki je povezana oseba s pooblaščenko nasprotne udeleženke.

24. 11. 2022

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. ROKA ČEFERINA K ODLOČBI ŠT. Up-754/19 Z DNE 10. 11. 2022

1.V zadevi, v kateri dajem to ločeno mnenje, sem glasoval proti stališču večine. Po mojem mnenju je Višje sodišče napačno razložilo in uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se nanašajo na izločitev sodnika, in zato ni zadostilo ustavno procesnim jamstvom, ki v zvezi s pravico do nepristranskega sojenja izhajajo iz prvega odstavka 23. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). V nadaljevanju bom svoje stališče podrobneje predstavil. Pri tem bom delno povzel tudi gradivo, ki je bilo pripravljeno v tej zadevi.

2.Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Podobno določa tudi 6. člen EKČP: vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.

3.Ustavno sodišče, enako kot ESČP, za presojo nepristranskosti sodišča uporablja subjektivni in objektivni test. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Določen pomen ima torej tudi t. i. videz nepristranskosti sojenja.

4.Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki služijo zagotovitvi pravice do nepristranskega sojenja, je institut izločitve sodnika, ki ga ZPP ureja v 70. do 75. členu.[1] Skladno s prvim odstavkom 72. člena ZPP lahko izločitev zahtevajo tudi stranke. Drugi odstavek 72. člena ZPP to procesno upravičenje stranke časovno omejuje tako, da stranki nalaga dolžnost zahtevati izločitev takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca glavne obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe.

5.Iz obrazložitve sodbe Višjega sodišča izhaja, da je to pritožbene očitke razvrstilo v dva sklopa. Prvi sklop je po vsebini opredelilo kot predlog za izločitev sodeče sodnice, ki pa naj bi bil v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP podan prepozno. Drugi sklop očitkov, da bi se sodeča sodnica morala že sama izločiti (prvi odstavek 71. člena ZPP), pa je Višje sodišče opredelilo kot prepozno grajanje procesne kršitve, pri čemer naj pritožnica v pritožbi ne bi pojasnila, da te kršitve brez svoje krivde ni mogla uveljaviti (drugi odstavek 286.b člena ZPP).

6.Pritožnik je očital protiustavnost prvemu od obeh navedenih pravnih stališč, to je, da je kršitev, da je pri sojenju na prvi stopnji sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena, uveljavil prepozno, ker jo je uveljavil šele v pritožbi. Višje sodišče je namreč sprejelo stališče, da njegove pritožbene navedbe po vsebini pomenijo strankin predlog za izločitev, ki je v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP podan prepozno.

7.Časovna omejitev procesnega upravičenja stranke zahtevati izločitev sodnika je nujna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja, vendar pa je bila v konkretnem primeru taka omejitev prekomerna.

8.Pritožnik je v pritožbi navajal, da je bila glavna obravnava opravljena 24. 11. 2017, da se je v času glavne obravnave oglaševal izobraževalni dogodek družbe Nebra, ki naj bi bil 5. 12. 2017 in na katerem naj bi predavala tudi sodeča sodnica (reklamno gradivo je priložil pritožbi), pri čemer je navedel, da sta pooblaščenka nasprotne stranke in družba Nebra povezani osebi in da imata poleg tega tudi sedež družbe na istem naslovu. Nasprotna stranka iz gospodarskega spora je na to odgovorila le, da je pritožnik izločitev sodnice predlagal prepozno in da okoliščina istega naslova pooblaščenca nasprotne stranke in družbe Nebra ne pomeni okoliščine, ki bi lahko spodbudila dvom o njeni nepristranskosti do te mere, da bi sodnica morala sama predlagati svojo izločitev po drugem odstavku 71. člena ZPP.

9.Pritožnik je torej navedel okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom o sodničini nepristranskosti, in časovni okvir, ko je izvedel za zatrjevano kršitev, ter priložil dokaz o spornem izobraževalnem dogodku, pri čemer nasprotna stranka ni prerekala trditve glede časovnega okvira in tudi ne, da gre za povezani osebi. Bistveni del pritožnikovih trditev je tako ostal med strankama nesporen.

10.Iz sodne prakse ESČP izhaja, da stranke ni dopustno izpostavljati prekomernemu bremenu dokazovanja svojega vedenja o okoliščinah sodečega sodnika, ki vplivajo na njegovo nepristranskost, še manj pa presoje opraviti na domnevi o seznanjenosti, ki ne temelji na nobenem konkretnem dokazu, da je bila stranka dejansko seznanjena z okoliščinami, ki vplivajo na nepristranskost sodnika.[2] Glede na vse navedeno, upoštevaje datum glavne obravnave in izobraževalnega dogodka, na katerem naj bi sodelovala sodeča sodnica, pritožnik na glavni obravnavi ni vedel in ni mogel vedeti, da bo sodnica sodelovala na izobraževalnem dogodku, ki ga je organizirala s pooblaščenko tožene stranke povezana oseba. Šlo je namreč za dogodek, ki naj bi se zgodil po izvedbi naroka za glavno obravnavo. Takoj, ko je pritožnik izvedel, da sodeča sodnica opravlja predavanja za s pooblaščenko tožene stranke povezano osebo, je zahteval njeno izločitev, in sicer v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

11.Višje sodišče bi tako njegovo pritožbeno navedbo, ki jo je samo opredelilo kot (prepozen) predlog za izločitev prvostopenjske sodnice, moglo in moralo šteti za pravočasno. Že po naravi stvari izhaja, da je mogoče do konca glavne obravnave (oziroma če te ni, do izdaje sodne odločbe) uveljaviti le tiste okoliščine glede nepristranskosti sodečega prvostopenjskega sodnika, za katere so pravdne stranke izvedele oziroma mogle izvedeti do konca glavne obravnave oziroma izdaje sodne odločbe.

12.Drugi odstavek 72. člena ZPP je mogoče ustavnoskladno razlagati tudi tako, da lahko stranka, ki izve za razlog, ki vzbuja dvom o nepristranskosti prvostopenjske sodnice, po tem, ko je glavna obravnava že zaključena, to uveljavi v pritožbi. V obravnavanem primeru je torej mogoča tudi širša ustavno sprejemljiva razlaga drugega odstavka 72. člena ZPP, ki omogoča, da lahko stranka učinkovito uveljavi očitek, da je sodila prvostopenjska sodnica, ki bi morala biti izločena. S tako razlago drugega odstavka 72. člena ZPP je zadoščeno tudi zahtevi, ki izhaja iz sodne prakse ESČP, da mora imeti pritožbeno sodišče možnost, da odpravi morebitno pomanjkanje nepristranskosti prvostopenjskega sodišča.[3]

13.Vendar pa je Višje sodišče v obravnavanem primeru na zgoraj navedene pritožbene navedbe odgovorilo le s stališčem, da gre po vsebini za uveljavljanje predloga za izločitev sodnice, ki je glede na drugi odstavek 72. člena ZPP podan prepozno. Višje sodišče je torej a priori izključilo možnost, da bi stranka zahtevala izločitev sodnika šele v pritožbi, pa čeprav bi stranka za razlog za izločitev izvedela šele takrat. Višje sodišče bi moralo poleg presoje, ali je pritožnik zatrjevano kršitev uveljavljal, opraviti tudi presojo, ali je pritožnik zatrjevano kršitev glede na datum izvedbe glavne obravnave in datum izvedbe izobraževanja sploh mogel uveljaviti do konca glavne obravnave. Le táko postopanje sodišča bi bilo glede na okoliščine obravnavanega primera sprejemljivo z vidika pritožnikove pravice do nepristranskega sojenja.

14.Glede na navedeno ne morem soglašati s stališčem večine kolegic in kolegov o neutemeljenosti ustavne pritožbe. Po mojem mnenju je Višje sodišče v obravnavani zadevi nedopustno poseglo v pravico do nepristranskega sojenja pritožnika v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave in 6. člena EKČP, kar bi narekovalo ugoditev ustavni pritožbi.

dr. Rok Čeferin

[1]Prim. z odločbama Ustavnega sodišča št. Up-365/05 z dne 6. 7. 2006, 7. točka obrazložitve, in št. Up-679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007, 43. točka obrazložitve.

[2]Glej sodbo ESČP v zadevi Pescador Valero proti Španiji, 26. točka obrazložitve.

[3]Glej sodbo ESČP v zadevi Ghulyan proti Armeniji, 53. točka obrazložitve.