Jedro

S stališča pravilne uporabe materialnega prava terja odgovor tožnikova revizijska navedba, da predstavljata sporni parceli funkcionalno zemljišče stanovanjskih objektov, ki so v lasti vseh pravdnih strank, in da si tožnik želi v okviru zapuščinskega postopka (očitno s tem misli tudi v okviru tega pravdnega, iz zapuščinskega postopka izvirajočega postopka) zagotoviti ustrezno funkcionalno zemljišče v izogib sporu s toženimi strankami. Odgovoriti pa je tožniku mogoče le to, da v pravdi in to s tožbenim zahtevkom, kakršnega je postavil, in s tožbeno podlago, kakršno mu je dal, lastnik enega izmed posameznih delov stavbe (oz. stavb s skupnim funkcionalnim zemljiščem) takega smotra ne more uspešno zasledovati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugotovilo, da sodita v zapuščino po pok. M. T. parc. št. 253, drvarnica 35 m2 in dvorišče 129 m2, in parc.št. 1683, neplodno 150 m2, obe vl. št. 761 k.o. B. in sicer do 8/100 - in zato tožencem tudi naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Obenem je zavrnilo višji zahtevek tožeče stranke. Odločitev je utemeljilo s tem, da je pok. M. T. ob razpolaganju z deli svoje stanovanjske hiše v L. razpolagala tudi z enakimi solastninskimi deleži na spornih parcelah kot funkcionalnem zemljišču te stavbe. Zato je v zapuščini le še delež 8/100 navedenih parcel, kar ustreza deležu "stanovanja tete A." v navedeni hiši. (Glede tega stanovanja - tj. stanovanja v drugem nadstropju JZ dela hiše na parc.št. 36 k.o. B., ki ima površino 66 m2 in obsega dve sobi, notranji in zunanji hodnik s sanitarijami in v katerem je nazadnje živela teta A. T. - je bilo v tej pravdi že prej, namreč z dopolnilno sodbo P 409/88-29 z dne 14.1.1991 sodišča prve stopnje, pravnomočno ugotovljeno, da je v zapuščini po pok. M. T. in da predstavlja 8/100 navedene parcele.) Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu zahtevku ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljen. Tožnik v reviziji ne opredeli, kateri materialnopravni predpis ima v mislih. Le z očitkom, da bi moralo sodišče upoštevati, da gre v spornem primeru za etažno lastnino stanovanjske hiše, in z njemu sledečo utemeljitvijo, da si tožnik "v okviru zapuščinskega postopka želi zagotoviti ustrezno funkcionalno zemljišče" - tožnik nakazuje (in nič več kot toĐ) na problem materialnopravne ureditve lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču stavbe, ki je v etažni lasti. V času, ko so tožnik in toženci oz. njihovi pravni predniki kot obdarjenci z materjo, sedanjo zapustnico M. T. kot darovalko sklenili obravnavane darilne pogodbe, in ko so bile te darilne pogodbe izvedene v zemljiški knjigi, je obravnavano, v reviziji nakazano vprašanje urejal 2. odstavek 6. člena Zakona o pravicah na delih stavb (Ur.l. SRS 19/76). Ta je določal: "Če stoji stavba v etažni lastnini na zemljišču, na katerem je lastninska pravica, je zemljišče, na katerem stoji stavba, in zemljišče, ki je potrebno za njeno redno rabo, skupna lastnina lastnikov posameznih delov stavbe." Kolikor se domneva, da je tožnik v reviziji mislil na navedeno zakonsko določbo, mu je treba odgovoriti, da se nanjo neutemeljeno sklicuje. Njegov tožbeni zahtevek, da sta parc. št. 253 in 1683 k.o. B. v celoti v zapuščini po pok. M. T. (ker si ju je, tako poudarja še v reviziji, zapustnica zadržala v lasti), namreč nikakor ni zahtevek za ugotovitev, da sta navedeni parceli na podlagi obravnavanih pogodb postali skupna last vseh lastnikov posameznih delov stavbe, katere funkcionalno zemljišče sta - oziroma točneje, ob izhodišču dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe in podatkov tožnikove revizije (pač hipotetično, ko gre za odgovor nanjo): tistih stavb, katerih funkcionalno zemljišče sta (tudi) tidve parceli (tj. po podatkih sodbe stanovanjske hiše na parc. št. 36, po podatkih revizije pa še tudi stanovanjske hiše in stavbe na parc. št. 254). Podlaga tožnikovega zahtevka glede teh dveh parcel - da namreč nista bili predmet darilnih pogodb, s katerimi je zapustnica razpolagala s svojimi nepremičninami, takrat pripisanimi vl. št. 761 k.o. B., v korist tožencev oz. njihovih pravnih prednikov - je bila prav nasprotna podlagi, ki bi omogočila in narekovala obravnavanje tožbenega zahtevka (seveda drugačnega, kakor pa ga je postavil tožnik) kot zahtevka za ugotovitev, da sta navedeni sporni parceli funkcionalno zemljišče prešli v skupno last pravdnih strank kot etažnih lastnikov posameznih delov ustreznih stavb. Ko pa je tako, seveda ni mogoče reči, da je bilo v tožnikovo škodo uporabljeno materialno pravo, ko je bilo zahtevku za izločitev parc. št. 253 in 1683 ugodeno le glede 8/100 in ne v celoti.

Neutemeljena je revizijska graja uporabe materialnega prava, kolikor se sklicuje na nesporne ugotovitve pravdnih strank na zapuščinskem naroku dne 2.6.1988, da spada v zapuščinsko maso 33/100 parcel, o katerih je odločeno z izpodbijano sodbo. Tožnik in tožene stranke pri tem stališču z zapuščinske obravnave v tej pravdi niso vztrajale, pomembne pa so kot izhodišče za ugotavljanje dejanskega stanja le dejanske navedbe strank v pravdi.

Neutemeljeno je tožnikovo revizijsko sklicevanje na stališča sodišča druge stopnje v sklepu II Cp 468/91 z dne 23.10.1991 v tej pravdi. Ta stališča pritožbenega sodišča niso vezala, saj je njegovo pravno stališče v izpodbijani sodbi pač oprto na novo, po dopolnjenem dokaznem postopku na prvi stopnji ugotovljeno in na drugi stopnji sprejeto dejansko podlago odločanja. S stališča pravilne uporabe materialnega prava pa revizijsko sodišče tudi nima pomislekov proti ugotovitvi in presoji, da je zapustnica z obravnavanimi darilnimi pogodbami razpolagala tudi s spornima parc. št. 253 in 1683 k.o. B. Na tožnikova revizijska stališča v zvezi s parc. št. 254 in 1698 iste k.o. pa je treba odgovoriti, da z izpodbijano sodbo o lastništvu teh dveh parcel ni bilo odločeno in zato revizijski preskus nanju ne more seči. Vprašanje lastništva parc. št. 1698 je bilo predmet druge, že prej pravnomočno končane pravde, kar tožnik sam navaja. Odločitev o lastništvu parc. št. 254 pa je tožnik sicer terjal s tožbo v tej pravdi, vendar ne tudi z nazadnje postavljenim tožbenim zahtevkom (glede te parcele je bila tudi sklenjena delna sodna poravnava takoj na začetku postopka, na naroku za glavno obravnavo dne 2.3.1989).

Nazadnje terja odgovor še tožnikova zaključna revizijska navedba, da predstavljata sporni parceli funkcionalno zemljišče stanovanjskih objektov, ki so v lasti vseh pravdnih strank, in da si tožnik želi v okviru zapuščinskega postopka (očitno s tem misli tudi v okviru tega pravdnega, iz zapuščinskega postopka izvirajočega postopka) zagotoviti ustrezno funkcionalno zemljišče v izogib sporu s toženimi strankami, ki si ves čas lastijo celotno dvorišče, obstoječe iz spornih dveh parcel. Odgovoriti pa je tožniku mogoče le to, da v pravdi in to s tožbenim zahtevkom, kakršnega je postavil, in s tožbeno podlago, kakršno mu je dal, lastnik enega izmed posameznih delov stavbe (oz. stavb s skupnim funkcionalnim zemljiščem) takega smotra ne more uspešno zasledovati.

Vsi doslej zapisani razlogi za neutemeljenost konkretizirane revizijske graje uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, kakor tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) v širšem obsegu opravljeni materialnopravni preskus te sodbe so pokazali, da je bilo z izpodbijano pravnomočno sodbo pravilno uporabljeno materialno pravo pri tisti dejanski podlagi, ki je odločilna. Ta dejanska podlaga pa so predvsem ugotovitve: da je zapustnica pok. M. T. z darilnimi pogodbami v korist sinov D., B. in M. (tj. prvega toženca in pravnih prednikov druge do pete tožene stranke) razpolagala tudi s spornima parc. št. 253 in 1683 k.o. B. in si ju ni pridržala v lasti; da sta sporni parceli funkcionalno zemljišče stavbe na parc. št. 36 iste k.o.; in da je bila zapustnica ob smrti (kot lastnica stanovanja, v katerem je nazadnje živela teta A.T.) do 8/100 lastnica stanovanjske hiše na parc. št. 36 - kar je bilo v tej pravdi pravnomočno ugotovljeno z dopolnilno sodbo P 409/88-29 z dne 14.1.1991 sodišča prve stopnje. Pri taki dejanski podlagi je bila tudi po presoji revizijskega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v zapuščini po pok. M. T. le 8/100 parc. št. 253 in 1683 k.o. B. in ne celi tidve parceli. Torej je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 393. člena ZPP zato treba zavrniti.