Jedro

Sodišče ocenjuje kot neprepričljivo oceno upravnega organa, da kljub enakemu številu črk in identičnosti prvih štirih črk od šestih, samo ob različnih končnicah, ki se obe začneta s samoglasnikom, podobnost na osnovi črkovne analize ni utemeljena, ob dejstvu da sta oba besedna znaka zapisana v običajnih črkah.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Urada za intelektualno lastnino, št. 31207-968/2008-11 z dne 27. 8. 2009 ter se zadeva temu uradu vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude s plačilom.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo znamke ANATAX št. Z-200870968. V obrazložitvi navaja, da je dne 4. 6. 2008 prejel prijavo prijavitelja A. za znak ANATAX za blago, po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamke (Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljnjem besedilu NK), razvrščeno v razred 05: sredstva za medicinsko zdravljenje gibalnih motenj, ki so posledica zastrupitve ali kopičenja železa v možganih. Ker je prijavljeni znak ustrezal zahtevam iz 99. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), je organ dne 31. 12. 2008 v uradnem glasilu urada št. 2008/6 objavil prijavo znamke. Dne 31. 3. 2009 je tožeča stranka vložila pravočasen ugovor zoper registracijo znamke, v katerem je navajala, da je imetnica prejšnje znamke, št. 8580511 „ANATON“ in se sklicevala na točko b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, saj je menila, da sta si znaka zamenljivo podobna, podana pa je tudi podobnost blaga. Upravni organ je preveril utemeljenost navedb v ugovoru in ugotovil, da ni utemeljen, saj niso podani zavrnilni razlogi po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Glede vizualne analize primerjanih znakov je upravni organ ugotovil, da je prvi del znakov sicer enak, končnici pa sta različni, pri čemer je pomembno dejstvo, da so pri različnih imenih zdravil začetki besede ali končnice mnogokrat enake in se imena razlikujejo le v enem delu besede. Pomembna razlikovalna značilnost prijavljenega znaka ANATAX pa je tudi znak X na koncu besede, ki kot črka ne sodi v slovensko abecedo, zato vizualno še posebej izstopa. Podobnost na osnovni črkovne analize ni utemeljena, prav tako pa je celoten vizualni vtis, ki ga dajeta obe besedi, različen. Očitna je tudi fonetična različnost znakov. Besedi slovenski potrošnik prebere kot „anaton in anataks“ pri čemer je zvočna podoba zaradi različnih končnic različna. Po vsebinskem presojanju obeh znakov je potrebno izhajati iz dejstva, da gre za fantazijska znaka oziroma besedi, ki nimata konkretnega pomena, zato je pomenski vidik v razlikovanju znakov irelevanten. Na področju farmacevtskih znamk oziroma proizvodov je značilno, da je relevantni potrošnik (zdravnik, farmacevt, pacient) bolj pozoren, kot je potrošnik drugega blaga. Glede na celoten vtis, ki ga dajeta oba znaka in glede na posamezne vidike podobnosti, upravni organ meni, da si znaka nista zamenljivo podobna in da ne obstaja verjetnost, da bi potrošnik znak ANATAX zamenjeval ali povezoval z znakom starejše znamke. Eden od pogojev podobnosti med znakoma ni izpolnjen. Ker pogoj podobnosti znakov po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 ni izpolnjen, eventuelna enakost ali podobnost blaga pri primerjanih znamkah na končno odločitev urada ne vpliva. Varstvo znamke se namreč zavrne le, če sta po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 kumulativno izpolnjena dva pogoja – enakost ali podobnost znamk in enakost ali podobnost blaga ali storitev, zaradi česar lahko obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje tudi povezovanje s prejšnjo znamko. Urad je na podlagi zgornje analize ugotovil, da podobnosti med znakoma ni, zato podobnosti blaga ni potrebno ugotavljati oziroma ne bi mogla vplivati na končno odločitev urada.

Tožeča stranka se v tožbi ne strinja z zaključkom upravnega organa, da si izpodbijana znamka in predhodna znamka tožeče stranke nista zamenljivo podobni. Organ je v postopku nepravilno ugotovil dejansko stanje in nepravilno uporabil materialno pravo. Tožeča stranka meni, da sta si znaka fonetično zamenljivo podobno. Znamka tožeče stranke stranke se izgovori ANATON, znamka št. 200870968 pa ANATAX, edino razliko v izgovorjavi predstavljajo končne črke ON oziroma AX, kar pa ne zadostuje, da bi povprečni potrošnik opazil, da gre za dve različni znamki. Pri sprejemanju in podajanju informacij, povezanih z zdravili, povprečni potrošnik znake znamk predvsem dojema kot strokovne, nedomače in si jih zaradi tega težje zapomni, posledično pa lahko zamenja tudi dva znaka, ki ju (kot laik v odnosu do farmacije oziroma medicine) dojema kot podobna. Glede na identično izgovorjavo začetnega dela znakov (ana) bi povprečni potrošnik znaka nedvomno dojel kot fonetično zamenljivo podobna zlasti v kombinaciji z dejstvom, da imajo zadnji delov znakov manjšo fonetično moč v primerjavi z začetnimi deli znakov. Začetni deli znakov pri povprečnem potrošniku vzbudijo največjo mero pozornosti in si jih le ti tudi najbolje zapomnijo. Napačno je tudi stališče upravnega organa, da si znaka po črkovni analizi in na osnovi celotnega vizualnega vtisa nista vizualno podobna, saj imata kljub enakemu prvemu delu znakov različni končnici -ax oziroma -on, kar je po mnenju upravnega organa pogosto pri imenih zdravil, pomembna razlikovalna značilnost po mnenju upravnega organa pa je tudi znak X na koncu znaka znamke št. 200870968. Tožeča stranka meni, da sta si znaka vizualno podobna. Oba znaka sta besedna znaka, pri čemer sta znaka identična v prvih štirih črkah (a, n, a, t), kar po številu identičnih črk v vseh črkah predstavlja 66,6 % identičnost. Ker povprečni potrošnik znamke zaznava površno, brez analiziranja sestavnih delov, po mnenju tožeče stranke končnici znakov ON oziroma AX ob vizualni zaznavi ob primerjavi začetnih delov znakov zbledita. Pisava besed ANATON in ANATAX je standardna pisava, brez dodanih grafičnih elementov, zaradi česar so štiri identične črke od šestih črk v znakih še toliko bolj pomembne in pri povprečnem potrošniku lahko ustvarja vtis zamenljive podobnosti. Dodatno podobnost pomenita samoglasnika na začetku končnic, končnici obeh znakov se začenjata na samoglasnik (a v primeru ax in o v primeru on), ki jih povprečni potrošnik zaradi pripadnosti isti skupini črk splošno dojema tudi kot vizualno podobne. Glede na relativno majhno število črk v besedah, to je šest črk, po mnenju tožeče stranke identičen prvi del besed ključno prispeva k zamenljivi podobnosti obeh znakov z vidika povprečnega potrošnika. Povprečni potrošnik bo ob površni zaznavi vsekakor osredotočen na začetni del besede, pri čemer se obe besedi začneta s črkami anat in v obeh primerih tej kombinaciji črk sledi samoglasnik. Tožeča stranka meni, da sta si znaka tudi pomensko podobna. Znaka znamk delita skupno začetnico anat, ki spominja na besedo anatomija, posledično pa povprečnega potrošnika, ki je na področju farmacije oziroma medicine laik, začetnica anat splošno spominja na nekaj medicinskega. Skupna začetnica in različni končnici znakov lahko tako iz pomenskega vidika v povprečnem potrošniku zbudita zmedo, saj bo (ob nepoznavanju farmacije oziroma medicine) lahko štel, da gre za zdravilo, ki zaradi istega korena imena anat bodisi izhaja iz iste snovi bodisi ima isto področje uporabe. Glede na identičen začetni del ter različni končnici bi povprečni potrošnik lahko tudi zmotno menil, da je znamka št. 200870968 ena izmed znamk tožeče stranke ter predstavlja zgolj variacijo znamke tožeče stranke. Glede na navedeno jasno izhaja, da sta si znak znamke tožeče stranke in znak znamke št. 200870968 podobna do te mere, da bi jo povprečni potrošnik lahko zamenjal in bi na takšen način prišlo do zmede na trgu. Ker je upravni organ napačno ugotovil, da znak znamke tožeče stranke št. 8580511 in znamke znamke št. 200870968 nista podobna, tudi neupravičeno ni presojal podobnosti blaga, ki znamki ščitita. Blago, ki ga znamki ščitita, je identično oziroma zamenljivo podobno. Znamka tožeče stranke, št. 8580511 ščiti blago iz razreda 5 mednarodne klasifikacije blaga in storitev in sicer farmacevtske, veterinarske in higienske proizvode; dietetske proizvode za otroke in bolnike; obliže, obvezilni material; snovi za plombiranje zob in jemanje odtisov zob, dezinfekcijska sredstva. Znamka št. 200870968 pa ščiti v razredu 5 mednarodne klasifikacije blaga in storitev sredstva za medicinsko zdravljenje gibalnih motenj, ki so posledica zastrupitve ali kopičenja železa v možganih. Blago iz razreda 5 mednarodne klasifikacije blaga in storitev znamke št. 200870968 je zajeto z blagom, ki ga ščiti znamka tožeče stranke. „Sredstva za medicinsko zdravljenje gibalnih motenj, ki so posledica zastrupitve ali kopičenja železa v možganih“ znamke št. 200870968 so zaobsežena s „farmacevtskimi, veterinarskimi in higienskimi proizvodi“ znamke tožeče stranke. Primerjano blago običajno izvira od istih družb, proizvaja se v istih proizvodnih obratih ali na enak način – proizvodnja farmacevtske snovi, prav tako pa blago deli iste distribucijske kanale in se prodaja na istih policah, namenjeno pa je istim potrošnikom. Zaradi navedenega lahko pride do zmede v javnosti, zlasti do povezovanja proizvodov, označenih z znamko št. 200870968, s prej zavarovano znamko tožeče stranke. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, pri čemer se ugovoru tožeče stranke ugodi in se zavrne postopek registracije znamke, št. 200870968 oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu, toženi stranki pa naloži, da tožeči v roku 15 dni povrne stroške postopka, skupaj z zakonskimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka, do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbene navedbe prereka ter smiselno vztraja pri razlogih, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prijaviteljica znamke kot stranka z interesom odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev ugovora tožeče stranke kot imetnice predhodne znamke ANATON zoper registracijo znamke ANATAX, za prijavljeno blago, vloženega iz razloga po točki b) 1. odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 51/2006 – uradno prečiščeno besedilo; ZIL-1).

Upravni organ je odločitev oprl na svoj zaključek, da zlasti zaradi vizualne in fonetične različnosti znaka prijavljene in predhodne znamke, ne bo prihajalo do verjetnosti zmede v javnosti, pri čemer se ni spuščal v presojanje podobnosti blaga oziroma storitev, saj že ni ugotovil zamenljive podobnosti znaka prijavljene in predhodne znamke.

Sodišče se strinja z razlogovanjem upravnega organa, da je pogoj za zavrnitev ugovora po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 kumulativno podana taka podobnost znaka prijavljene in predhodne znamke ter blaga oziroma storitev, na katere se znak in znamka nanašata, zaradi katere obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Vendar pa pogojev enakosti oziroma podobnosti znaka prijavljene in predhodne znamke ter enakosti oziroma podobnosti blaga oziroma storitev, na katere se znak in znamka nanašata, ni mogoče šteti kot absolutno neodvisnih; tako stališče izhaja iz sodbe Sodišča EU C-39/97 z dne 29. 9. 1998, izdane v postopku predhodnega odločanja, s katero je le-to podalo razlago člena 4 (1) (b) Prve direktive Sveta z dne 21. 12. 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (89/104/EGS), ki je vsebinsko identičen z določbo točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Na to stališče sodišče opozarja, ker ne pritrjuje zaključku organa o različnosti znaka prijavljene in predhodne znamke, glede na katerega je primerjavo enakosti/podobnosti blaga oziroma storitev, na katere se nanašata prijavljena in predhodna znamka, v celoti opustil kot nepotrebno.

Sodišče ocenjuje kot neprepričljivo oceno upravnega organa, da kljub enakemu številu črk in identičnosti prvih štirih črk od šestih, samo ob različnih končnicah, ki se obe začneta s samoglasnikom, podobnost na osnovi črkovne analize ni utemeljena, ob dejstvu da sta oba besedna znaka zapisana v običajnih črkah. Tudi po presoji sodišča je povprečni potrošnik, ob povprečni, površni zaznavi, bolj osredotočen na začetni del besede, kot končnico. Začetne štiri črke od šestih primerjanih znakov pa so v obravnavanem primeru enake. Ker začetni deli znakov pri povprečnem potrošniku vzbudijo največjo mero pozornosti in si jih tudi najbolje zapomnijo, razlika v izgovorjavi končnic primerjanih znakov ob dejstvu, da gre za strokovne, potrošniku nedomače znake znamk, tudi ocena upravnega organa, da gre za očitno fonetično različnost primerjanih znakov, ni prepričljiva. Sodišče se strinja z načelnim stališčem upravnega organa, da je pomenski vidik v razlikovanju znakov irelevanten, če gre za fantazijska znaka oziroma besedi, ki nimata konkretnega pomena. Res je, da znaka ANATON in ANATAX nimata konkretnega pomena. Se pa mora sodišče strinjati z navedbami tožeče stranke, da skupna začetnica „ANAT“ spominja na besedo anatomija, zaradi česar povprečni potrošnik lahko dobi vtis, da gre za nekaj medicinskega. Res pa je tudi, da lahko potrošnik zaradi skupnega korena primerjanih znakov „ANAT“ dobi napačen vtis, da gre za izdelka iz iste snovi ali da gre za izdelka, namenjena za isto področje uporabe, lahko pa dobi tudi vtis, da je znamka št. 200870968 ena izmed znamk tožeče stranke.

Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena oziroma je iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja, in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08, odl. US, 107/09, odl. US, ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi 3. odstavka tega člena vrnilo zadevo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo organ moral dopolniti dejansko stanje v smislu povedanega (4. odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno opraviti celovito presojo primerjanih znamk, pri tem pa upoštevati tudi, ali ima prejšnja znamka velik razlikovalni učinek, kar je sestavni del presoje podobnosti znamk (Sodišče EU C-342/97 z dne 22. 6. 1999). Ob ugotovitvi, da obstaja določena stopnja podobnosti med primerjanima znamkama (na katere verjetnost kažejo že dosedanje ugotovitve organa), bo organ pri ponovnem odločanju o ugovoru tožeče stranke moral opraviti tudi primerjavo enakosti oziroma podobnosti blaga in storitev, na katere se izpodbijana in prejšnja znamka nanašata ter pri tem upoštevati stališče Sodišča EU o soodvisnosti med stopnjo podobnosti znamk ter stopnjo podobnosti proizvodov oziroma storitev (Sodišče EU C-342/97 z dne 22. 6. 1999).

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške po 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007).