Jedro

Izjava o priznanju očetovstva sicer ni pogodba, je pa enostranski zavezujoč pravni posel (enostranska izjava volje) na področju družinskega prava, katerega posledice so tudi premoženjskopravna upravičenja in kot taka je tudi podvržena presoji ničnosti pravnega posla ob analogni uporabi 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ.

V presoji spornega priznanja očetovstva v povezavi s pravicami (upravičeni) naravnega očeta, pa je potrebno upoštevati najboljše koristi otroka. Te pa so v danem primeru zagotovo bile že v času priznanja očetovstva v polni meri v prid priznanju očetovstva po drugotožencu. Sedaj obstoječe in bodoče koristi otroka pa tudi narekujejo ohranitev danega priznanja očetovstva, ker otrok živi in dobro funkcionira v družini z drugotožencem, katerega tudi šteje in ima za očeta. Tako pa se tudi v tehtanju kolizije ustavnih človekovih pravic, pravice in dolžnosti staršev (54. člen Ustave RS) in pravice otrok (56. člen Ustave RS), upoštevaje omejevanje človekovih pravic po tretjem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije, ravno zaradi varovanja največje možne koristi otroka, pokaže kot pravilna izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek:

- da drugotoženec ni oče tretjetoženke - ndl. otroka; - da je izjava o priznanju očetovstva za otroka, katero je podal drugotoženec pri upravnem organu, nična; - da je izjava prvotoženke o soglasju k priznanju očetovstva za otroka po drugotožencu, nična; - da je upravni organ dolžan v rojstni matični knjigi kot očeta tretjetoženke vpisati tožnika; - da so toženci dolžni tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške.

V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 82.895,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, "da prvostopno sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi", podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja naslednja dejstva, čemur tudi pritožba ne oporeka: - tožnik in prvotoženka sta živela v izvenzakonski skupnosti, razšla sta pa se še pred rojstvom tretjetoženke, katere naravni oče je tožnik. Iz podatkov spisa (odgovor na tožbo) izhaja, da je izvenzakonska skupnost prenehala; - tretjetoženka se je rodila dne; - drugotoženec je pri pristojnem upravnem organu dne podal izjavo o priznanju očetovstva, istega dne pa je izjavo o strinjanju s takim priznanjem podala otrokova mati; - pri navedenem priznanju otroka za svojega sta tako drugotoženec kot prvotoženka - otrokova mati vedela, da drugotoženec ni naravni oče tretjetoženke in da je naravni oče tretjetoženke tožnik; - prvotoženka in drugotoženec sta živela skupaj že v času rojstva otroka in je tako drugotoženec po rojstvu otroka živel skupaj z otrokom ter za otroka prevzel vse starševske dolžnosti (preživljanje, vzgoja, skrb za zdravje in osebnostni razvoj, kot določata 102. člen in 103. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR);

- tožnik kot naravni oče otroka pa za otroka sploh ni skrbel in se za njega posebej ni zanimal, le po porodu ga je enkrat obiskal v porodnišnici.

Po 87. členu ZZZDR za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega. Priznanje v smislu te določbe pa je podal drugotoženec. Priznanje očetovstva je bilo podano v skladu s 88. in 89. členom ZZZDR, pri čemer se je s priznanjem strinjala tudi otrokova mati (prvi odstavek 90. člena ZZZDR).

Priznanja očetovstva v smislu citiranih določb pa ni podal tožnik, ki je glede na dejstvo, da je bilo priznanje podano in vpisano v matično knjigo dne, prekludiran tudi za vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva, kot to določa 99. člen ZZZDR. Po citirani določbi se mora namreč tožba na izpodbijanje očetovstva vložiti v enem letu od dneva, ko je bilo očetovstvo vpisano v matično knjigo.

Izjava o priznanju očetovstva sicer ni pogodba, je pa enostranski zavezujoč pravni posel (enostranska izjava volje) na področju družinskega prava, katerega posledice so tudi premoženjskopravna upravičenja in kot taka je tudi podvržena presoji ničnosti pravnega posla ob analogni uporabi 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ.

Obravnavano priznanje očetovstva je tako potrebno presojati tudi iz vidika ničnosti pravnega posla, in sicer ali izjava o priznanju očetovstva nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Pri taki presoji pa ima prvostopno sodišče prav, da sporno priznanje očetovstva ne nasprotuje ustavi in prisilnim predpisom, ker je bilo podano v skladu z že citiranimi zakonskimi določbami ZZZDR. S takim priznanjem pa tudi niso bile v ničemer ogrožene koristi otroka, ker je s priznanjem otrok dobil očeta, ki je že na podlagi samega zakona (ZZZDR) dolžan skrbeti za varstvo, vzgojo in preživljanje otroka.

Pri tem pa ni sporno, da drugotoženec, ki z otrokom in njegovo materjo skupaj živi od njegovega rojstva dalje, za otroka skrbi v polni meri in je v skrbi otroka prevzel vse očetove dolžnosti. Na drugi strani pa tožnik kot naravni oče otroka, za otroka od njegovega rojstva dalje ni skrbel, ga ni obiskoval in tudi ni imel nobenih stikov z otrokom. Skratka, svoje očetovske dolžnosti sploh ni izpolnjeval oziroma jih je v celoti zanemarjal. Zaradi navedene brezbrižnosti tožnika kot naravnega očeta, ki je bil dejansko do tretjega leta otrokove starosti tudi povsem pasiven glede ureditve njegovega statusa kot očeta otroka, pa se priznanje očeta po drugotožencu, ki za otroka dejansko skrbi že od njegovega rojstva dalje, ne kaže kot nezakonito in nemoralno in to tudi ob dejstvu, da je drugotoženec ob priznanju očetovstva vedel, da ni naravni oče otroka in da je naravni oče otroka prvotoženec. Priznanje očetovstva je bilo podano izključno z namenom varovanja najboljših koristi otroka, ker otrok vse do navedenega priznanja ni imel formalno urejenega očetovstva.

V presoji spornega priznanja očetovstva v povezavi s pravicami (upravičeni) naravnega očeta, pa je potrebno upoštevati najboljše koristi otroka. Te pa so v danem primeru zagotovo bile že v času priznanja očetovstva v polni meri v prid priznanju očetovstva po drugotožencu. Sedaj obstoječe in bodoče koristi otroka pa tudi narekujejo ohranitev danega priznanja očetovstva, ker otrok živi in dobro funkcionira v družini z drugotožencem, katerega tudi šteje in ima za očeta. Tako pa se tudi v tehtanju kolizije ustavnih človekovih pravic, pravice in dolžnosti staršev (54. člen Ustave RS) in pravice otrok (56. člen Ustave RS), upoštevaje omejevanje človekovih pravic po tretjem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije, ravno zaradi varovanja največje možne koristi otroka, pokaže kot pravilna izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča. Po obrazloženem se pritožbena izvajanja v smeri ničnosti izjave o priznanju očetovstva zaradi protiustavnosti, nezakonitosti in nemoralnosti, pokažejo kot neutemeljena.

Odločitev pritožbenega sodišča je v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.