Jedro

O odločitvi, da ne bo vložena zahteva za varstvo zakonitosti, Vrhovno državno tožilstvo obvesti pobudnika, vendar z obvestilom ne odloči o (pobudnikovi) pravici ali obveznosti in obvestilo tudi nima nobenega neposrednega pravnega učinka. Prav tako zoper obvestilo ni možno redno pravno sredstvo v smislu 25. člena Ustave RS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik izpodbija dopis Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, št. Ctz 177/2017-BKD z dne 8. 12. 2017. Z izpodbijanim dopisom je tožena stranka obvestila pobudnika, da v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT-1) v zvezi s 385. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ni bilo podlage za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da je tožena stranka odklonila vložitev predlaganega zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju, št. P 160/2015 z dne 18. 10. 2016 in sodbo Višjega sodišča v Celju, št. Cp 196/2017 z dne 5. 7. 2017. Predlagal je, da se sporni akt odpravi v celoti, saj tožena stranka izpodbija vse njegove navedbe o nepravilnostih v navedenih pravdnih postopkih. Sklicuje se tudi na zaplete v zvezi z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Celju, št. P 160/2015 (prvotno P 1151/2005). Tožnik je še navedel, da mu bo z odpravo spornega akta omogočeno zavarovati njegovo lastnino in kmetijsko gospodarstvo s pripadajočim gospodarskim in stanovanjskim objektom, do katerega je v celoti upravičen po volji iz oporoke njegovih prednikov.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusi, ali je podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na te razloge mora sodišče, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

5. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora dopis oziroma obvestilo Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, s katerim je bil tožnik obveščen, da ni bilo podlage za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

6. V prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je določeno, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. V drugem odstavku je nadalje določeno, da je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Iz navedene določbe 2. člena ZUS-1 torej izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti, v skladu z določbami od 385. do 391. člena ZPP in Zakona o državnem tožilstvu, je izredno pravno sredstvo, ki ga lahko vloži le Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije. V razmerju do tožilstva, kot upravičenega vlagatelja zahteve za varstvo zakonitosti, (lahko) nastopajo stranke le kot pobudniki in ne morejo zahtevati vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec je dolžan preizkusiti obstoj razlogov za varstvo zakonitosti in le na tej podlagi vložiti izredno pravno sredstvo, ne glede na to, kako je prejel tako pobudo in ne glede na to, kdo je pobudnik. O odločitvi, da ne bo vložena zahteva za varstvo zakonitosti, Vrhovno državno tožilstvo obvesti pobudnika, vendar z obvestilom ne odloči o (pobudnikovi) pravici ali obveznosti in obvestilo tudi nima nobenega neposrednega pravnega učinka. Prav tako zoper obvestilo ni možno redno pravno sredstvo v smislu 25. člena Ustave RS.

8. Glede na zgoraj navedeno sodišče ugotavlja, da dopis (obvestilo) Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, št. Ctz 177/2017-BKD z dne 8. 12. 2017, glede podane pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ne gre za upravno odločbo oziroma drug akt, s katerim bi bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, prav tako navedeni dopis tudi ni akt, za katerega bi drug zakon določal, da bi bil zoper njega dopusten upravni spor.

9. Ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožbo tožnika, zoper izpodbijani dopis, zavrglo.