Jedro

Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožniku sodna praksa o možnem in dopustnem prenehanju plačevanja prispevkov (v zvezi s sklepom vlade z dne 19. 1. 2017) znana. Zmotno pa vztraja, da je v njegovem primeru podana posebnost, zaradi katere prenehanje plačevanja prispevkov ne pride v poštev. Ker se je po upokojitvi pri toženki ponovno zaposlil in je bilo v novi pogodbi o zaposlitvi določeno, da mu bo toženka plačevala prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, meni, da je za odločitev sodišča ključna ta pogodbena določba, ne pa zakon. Takšno stališče je zmotno. Okoliščina sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi s pogodbeno dogovorjeno pravico do plačevanja prispevkov nima večje teže kot zakonske določbe, ki to pravico omejujejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo nezakonite odločbe toženke št. ... z dne 4. 2. 2019 v zvezi z odločbo Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 31. 7. 2019. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 489,60 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu je toženka ukinila s pogodbo o zaposlitvi zagotovljeno pravico. Delodajalec je pogodbo enostransko spremenil, ko je prenehal plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Sodišče je izdalo sodbo presenečenja. Ni upoštevalo tožnikovih navedb, do njih se ni opredelilo, sodbe zato ni možno preizkusiti. Napačno je ugotovilo odločilna dejstva. Zmotno je uporabilo materialno pravo. Po 10. odstavku 202. člena ZPIZ-2 delodajalec lahko preneha plačevati prispevke. Zakon ne določa, da delodajalec ne sme nadaljevati s plačevanjem. Policija je nekaterim nadaljevala s plačevanjem. Tudi tožniku, ki je pogoje za poklicno upokojitev izpolnil aprila 2015, so bili prispevki plačevani do 2017. Sodišče je napačno upoštevalo sklep vlade z dne 19. 1. 2017, ki je zgolj priporočilo, ne pa ukaz, da se preneha s plačevanjem prispevkov. Potrebno bi bilo zavzeti stališče, da se delodajalci pač sami odločijo, ali bodo prispevke plačevali še potem, ko delavec izpolni pogoje za poklicno upokojitev. Tako je bilo storjeno v primeru tožnika do leta 2017. Pozneje pa se je ponovno zaposlil pri toženki, ko je za isto delo sklenil pogodbo za določen čas, v kateri je bilo določeno, da mu bo toženka plačevala prispevke. Z izpodbijanim sklepom je toženka nedopustno posegla v pogodbeno pravico. Sredstva iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja so lahko namenjena tudi drugim pravicam. Toženka je posegla v njegove pridobljene pravice. Primeri iz sodne prakse, na katere se je sklicevalo sodišče, za njegov primer niso pomembni.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Zavrača pritožbene navedbe in izraža strinjanje z razlogi sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. 1. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Bistvo spora je pravno vprašanje, torej uporaba materialnega prava: ali je v tožnikovem primeru relevantna podlaga iz 10. odstavka 202. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nadalj.), da lahko zavezanec za plačilo preneha s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje za zavarovanca, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Poklicna pokojnina se sicer lahko lahko izplačuje le do zavarovančeve izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

7. Tožnik v pritožbi z navedbami, da se sodišče do njegovih pomembnih navedb ni opredelilo in da sodbe zato ni mogoče preizkusiti, sicer uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa ne drži. Če sodišče sledi materialnopravnemu naziranju ene stranke, zaradi česar ne sledi navedbam nasprotne stranke in ne odgovori na vse navedbe nasprotne stranke, to še ne pomeni kršitve neobrazloženosti sodbe kot tudi ne kršitve kontradiktornosti postopka. Če sodišče sledi pravim argumentom ene stranke, pri čemer je ključno pravno vprašanje spora jasno, potem izdana sodba za drugo stranko tudi ne more predstavljati sodbe presenečenja, kar prav tako neutemeljeno uveljavlja pritožba.

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj odločilna dejstva primera med strankama niso sporna. Tožnik je 7. 4. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine. Kot sam navaja v pritožbi, mu je toženka prispevke za poklicno zavarovanje plačevala še naprej, do 2017. Pogoje za pridobitev starostne pokojnine je izpolnil 4. 7. 2016 in se s 1. 1. 2018 tudi starostno upokojil. Dne 26. 10. 2018 je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas (do 4. 11. 2020). V pogodbi je bilo določeno, da ima pravico do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v skladu z 201. členom ZPIZ-2 in drugimi akti. Toženka je 4. 2. 2019 izdala sklep, da se z naslednjim dnem po vročitvi preneha plačevati prispevke za poklicno zavarovanje.

9. Sodna praksa se je o uporabi 10. odstavka 202. člena ZPIZ-2 že izrekla (npr. Pdp 383/2019 in druge, na katere se sklicuje izpodbijana soba). Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožniku sodna praksa o možnem in dopustnem prenehanju plačevanja prispevkov (v zvezi s sklepom vlade z dne 19. 1. 2017) znana. Zmotno pa vztraja, da je v njegovem primeru podana posebnost, zaradi katere prenehanje plačevanja prispevkov ne pride v poštev. Ker se je po upokojitvi pri toženki ponovno zaposlil in je bilo v novi pogodbi o zaposlitvi določeno, da mu bo toženka plačevala prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, meni, da je za odločitev sodišča ključna ta pogodbena določba, ne pa zakon. Takšno stališče je zmotno. Okoliščina sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi s pogodbeno dogovorjeno pravico do plačevanja prispevkov nima večje teže kot zakonske določbe, ki to pravico omejujejo.

10. Določba 10. odstavka 202. člena ZPIZ-2 jasno določa možnost prenehanja s plačevanjem prispevkov za poklicno zavarovanje. Razlikuje med pravnim položajem zavarovanca, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, in tistim, ki pogojev še ni izpolnil. Le glede prvega lahko preneha s plačevanjem prispevkov. S tem se ne poseže nedopustno v njegova pričakovanja, upravičenja, ki izhajajo iz že plačanih prispevkov (za poklicno ali za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Določba odraža namen poklicnega zavarovanja, ki je v tem, da pridobijo tisti, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela ter dela, ki jih po določeni starosti ni moč uspešno poklicno opravljati, pravico do poklicne pokojnine, ki jo pridobijo prej, kot bi pridobili pravico do starostne pokojnine. Slednje izhaja npr. iz prvega odstavka 203. člena ZPIZ-2, ki določa, da se poklicna pokojnina izplačuje uživalcu poklicne pokojnine v mesečnih zneskih od uveljavitve pravice do poklicne pokojnine do izpolnitve pogojev za pridobitev starostne pokojnine v obveznem zavarovanju.

11. Sodišče prve stopnje je sledilo stališču toženke, da je sporno pogodbeno določilo v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), po katerem delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Pri tem se je sklicevalo na sodbo VSRS VIII Ips 17/2016, v kateri je bilo glede navedene zakonske določbe poudarjeno, da je pri javnih uslužbencih omejen pravni standard »v korist delavca«, kot ga določa 9. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).

12. Toženka torej z izdajo izpodbijanega sklepa ni nedopustno, enostransko kršila določil pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje je bilo tudi v drugem odstavku 23. člena pogodbe o zaposlitvi določeno, da lahko delodajalec skladno z določili ZJU posamezne sestavine te pogodbe o zaposlitvi spreminja enostransko. Sodišče je zato presodilo, da je toženka z izdajo izpodbijanega sklepa vzpostavila zakonito stanje, pri čemer tudi ni šlo za nedopusten poseg v pridobljene pravice.

13. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).