Jedro

Toženka je dolžna svoj del najemnine plačati zato, ker najemne pogodbe ni nikoli odpovedala. Zgolj vedenje najemodajalca, da najemnik v najem vzetih prostorih dejavnosti ne opravlja več, ne pomeni odpovedi najemne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Predmet tožbenega zahtevka je šest računov, ki jih je tožeča stranka izdala tožencema za najem poslovnih prostorov na naslovu G. v obdobju od junija do novembra 2002. 2. Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v 1. in 3. točki izreka vzdržalo v veljavi tako, da morata toženca plačati tožeči stranki 1.008,25 EUR, torej vsak 504,12 EUR glavnice s pripadki, toženec pa poleg tega še 1.346,00 EUR s pripadki. V presežku je glede toženke izdan sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je prisodilo tudi nadaljnje pravdne stroške v skupnem znesku 463,50 EUR, od česar mora (po izpodbijani sodbi) toženka plačati 101,20 EUR, toženec pa 361,30 EUR s pripadki.

3. Proti tej sodbi je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila le prva toženka. Izpodbijala jo je v zanjo neugodnem delu in uveljavljala „vse pritožbene razloge“. Predlagala je spremembo izpodbijanega dela sodbe njej v prid, podrejeno pa razveljavitev tega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je v sporu majhne vrednosti pritožbeno sodišče vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP) je razvidno: - da je tožeča stranka 03. 02. 1987 obema toženca dala v najem le 33,93 m2 (pogodba v prilogi A20 in aneks z dne 25. 10. 1992 v prilogi A21), - da je preostalih 43,77 m2 kasneje od tožeče stranke vzel v najem le toženec, - da je bila najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas, - da je na podlagi odločbe Komiteja za družbeno planiranje in gospodarstvo Občine Ljubljana št. 313-309/89-06/SM z dne 06. 04. 1992 (A57) toženka izstopila iz skupne obratovalnice samostojnih obrtnikov in s tem prenehala opravljati gospodarsko dejavnosti in - da najemne pogodbe toženka nikoli ni odpovedala.

7. Upoštevajoč zgoraj povzeta dejstva je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na 24. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih pravilno presodilo, da je toženka dolžna svoj del najemnine plačati zato, ker najemne pogodbe ni nikoli odpovedala (da je ta nehala veljati 06. 02. 2003 med pravdnima strankama ni spora) in da citirana odločba Komiteja (A57), ki jo je dne 06. 04. 1992 izdal organ tožeče stranke, ne more imeti značaja odpovedi pogodbe s strani prve tožene stranke. Drugačno pritožbeno sodišče je pravno zmotno, saj zgolj vedenje najemodajalca, da najemnik v najem vzetih prostorih dejavnosti ne opravlja več, ne pomeni odpovedi najemne pogodbe po 24. členu ZPSPP.

8. Pritožbeno sodišče torej pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da obstoj najemne pogodbe ni odvisen od vprašanja izvajanja dejavnosti v najem vzetih prostorih, tudi če je prenehanje izvajanja dejavnosti oprto na odločbo, ki jo izda organ najemodajalca.

9. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da mora glede na uspeh v pravdi toženka plačati tožeči stranki 101,20 EUR pravdnih stroškov, toženec pa 362,30 EUR. V zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje res zapisalo, da je pravdne stroške naložilo v plačilo tožencema po principu (43,7 % : s 56,3 %), vendar to ne drži. Glede na to, da skupni pravdni stroški, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki znašajo 473,50 EUR in da delež, ki odpade na toženko, znaša 101,20 EUR, preostanek pa na toženca, je sodišče prve stopnje pravdne stroške naložilo tožencema v plačilo v razmerju 21,83 % (za toženko) : 78,17 % (za toženca). Pritožbeni očitek, da odločitev o pravdnih stroških ni pravilna, češ, da je sodišče toženki naložilo kar plačilo 43,7 % pravdnih stroškov je prav tako neutemeljen.

10. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je oprt na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.