Jedro

Sodišče pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist odloča ob celoviti presoji (i) okoliščin, ki so že bile upoštevane v obsodilni sodbi, in (ii) drugih kriterijev iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 ter morebitnih novih okoliščin, ki so se pojavile po pravnomočnosti sodbe.

Iz splošnih pravil o pravnomočnosti sodnih odločb izhaja, da ponovno upoštevanje okoliščin, ki so že bile predmet presoje v pravnomočni sodbi, ne pomeni, da sodišče te okoliščine lahko ugotovi drugače.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Obsojenec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 35131/2013 z dne 15. 11. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani X Kp 35131/2013 z dne 11. 4. 2024 spoznan za krivega napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena in v zvezi s prvim odstavkom 37. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen eno leto zapora. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom z dne 19. 2. 2025 predlog obsojenčevega zagovornika za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali z zaporom ob koncu tedna zavrnilo kot neutemeljen. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 2. 7. 2025 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2.Obsojenčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, po uvodnih navedbah iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), s predlogom, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi, razveljavi izpodbijana sklepa in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal njeno zavrnitev.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5.Zagovornik po pravnomočno končanem kazenskem postopku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep, s katerim je bilo odločeno o t. i. alternativnem načinu prestajanja kazni zapora. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je zahteva za varstvo zakonitosti zoper t. i. drugo odločbo, ki ni končna odločba v kazenskem postopku, dovoljena le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za (i) zagotovitev pravne varnosti, (ii) enotne uporabe prava ali za (iii) razvoj prava preko sodne prakse.

6.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v odločilnem navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo deveti odstavek 86. člena KZ-1, ker je kot odločilni okoliščini za presojo utemeljenosti predloga za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist upoštevalo težo kaznivega dejanja in pomen kazenskopravne dobrine, ki je bila z njim prizadeta, ni pa upoštevalo obsojenčevih osebnih okoliščin in časovne odmaknjenosti kaznivega dejanja, zaradi česar je specialni in generalni prevenciji dalo prednost pred obsojenčevo rehabilitacijo. Vložnik od Vrhovnega sodišča torej pričakuje odgovor na vprašanji, katere okoliščine mora sodišče upoštevati v okviru presoje po devetem odstavku 86. člena KZ-1 in na kakšen način jih je dolžno pretehtati.

7.Na obe vprašanji je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že odgovorjeno. Odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora se po vsebini približuje odločanju o izbiri in odmeri kazenske sankcije. Pri tej presoji sodišče poleg okoliščin, ki so primeroma naštete v devetem odstavku 86. člena KZ-1 (vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni) pretehta tudi druge obsojenčeve subjektivne okoliščine ter objektivne okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem, ki morajo v medsebojni povezavi, upoštevajoč namene kaznovanja, kazati na smotrnost in primernost alternativne izvršitve kazni zapora.

8.Iz navedenega torej sledi, da sodišče odloča ob celoviti presoji (i) okoliščin, ki so že bile upoštevane v obsodilni sodbi, in (ii) drugih kriterijev iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 ter morebitnih novih okoliščin, ki so se pojavile po pravnomočnosti sodbe. Pri tej presoji ni mogoče vnaprej opredeliti, katera izmed okoliščin bo imela v posameznem primeru večjo težo. V nasprotju z vložnikovim razumevanjem sodišče zato lahko presodi, da že teža kaznivega dejanja in njegova družbena nevarnost pretehtata nad obsojenčevimi osebnimi okoliščinami in časovno odmaknjenostjo kaznivega dejanja.

9.Glede na to, da je na obe vložnikovi vprašanji že bilo odgovorjeno in da vložnik ne izpostavlja ničesar novega, zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ne izpolnjuje pogoja pravne relevantnosti iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče ni vsebinsko obravnavalo.

10.Enako velja glede vložnikovih trditev, da sta sodišči o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja nedopustno sklepali na podlagi domnevnih tipičnih značilnosti storilcev kaznivih dejanj zoper gospodarstvo ter na podlagi okoliščine, da obsojenec sedaj opravlja funkcijo poslovodje v gospodarski družbi A., zanemarili pa sta časovno oddaljenost storjenega kaznivega dejanja in dejstvo, da v tem času ni storil drugega kaznivega dejanja in ni v drugem kazenskem postopku.

11.Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče pri odločanju o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora odločilno težo pripisalo objektivnim okoliščinam, ocenilo pa je tudi osebne okoliščine in jih torej upoštevalo tudi pri oceni nevarnosti ponovitve dejanja, z ugotovitvami o obsojenčevi udeležbi v drugi gospodarski družbi in njegovem položaju poslovodje pa se je opredelilo zgolj do objektivne možnosti ponovitve dejanja. Vložnikove navedbe po povzetem nimajo podlage v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa in po vsebini ne presežejo nestrinjanja s presojo sodišč prve in druge stopnje, zato zahteva tudi v tem delu ne izpostavlja vprašanja, ki bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

12.Naslednji sklop vložnikovih vprašanj temelji na navedbi, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili deveti odstavek 86. člena KZ-1, saj sta zagovornikovo izpostavljanje posameznih okoliščin, s katerimi je želel vplivati na oceno o teži kaznivega dejanja, označili za nedopustno izpodbijanje pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, zmanjševanje pomena kaznivega dejanja in dokaz, da obsojenec ne razume pomena pravnomočne sodbe, kar sta uporabili kot dodaten razlog za zavrnitev predloga, s čimer sta mu onemogočili, da poda svoje mnenje o odločilni okoliščini. K temu dodaja, da sodišče prve stopnje dokaznega zaključka o obsojenčevem subjektivnem odnosu do dejanja ni sprejelo na podlagi njegove izjave, temveč na podlagi vloge zagovornika, sodišče druge stopnje pa je na pritožbeno navedbo odgovorilo, da obsojenec ni vložil svoje pritožbe in ni nasprotoval zagovornikovim navedbam, s čimer je molku nedopustno pripisalo dokazno vrednost.

13.Vprašanja, ki jih vložnik zastavlja, temeljijo na podmeni, da sodišče v postopku odločanja o predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora lahko težo kaznivega dejanja ugotovi drugače, kot jo je ugotovilo v pravnomočni sodbi. Vendar pa že iz splošnih pravil o pravnomočnosti sodnih odločb izhaja, da ponovno upoštevanje okoliščin, ki so že bile predmet presoje v pravnomočni sodbi, ne pomeni, da sodišče te okoliščine lahko ugotovi drugače. Vložnik je, kot izhaja tudi iz zahteve za varstvo zakonitosti, v predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora navajal, da je bil obsojenec pri kaznivem dejanju udeležen le kot napeljevalec in ne kot glavni storilec, da je s finančno pomočjo zaposlenim ter s poplačilom upnikov družbe vrnil del pridobljene protipravne premoženjske koristi in deloma odpravil negativne posledice svojega ravnanja ter da je bil sam dejanski lastnik oškodovane družbe. Te navedbe, ki so bile po razlogih izpodbijanega sklepa že presojene v pravnomočni obsodilni sodbi, ne pomenijo drugačnega tehtanja že ugotovljenih okoliščin, pač pa so usmerjene v izpodbijanje pravnomočno ugotovljene teže kaznivega dejanja, na kateri temelji pravnomočna odločba o kazni. Ker vložnik s takšnimi navedbami od sodišča v postopku odločanja o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne more doseči drugačne presoje o teži storjenega kaznivega dejanja, tudi ne more utemeljiti pravne relevantnosti vprašanj, ki temeljijo na takšni podmeni.

C.

14.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ne vsebuje vprašanj, ki bi bila pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Glede na ugotovljeno zahteva za varstvo zakonitosti ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP.

15.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 19468/2014-291 z dne 1. 9. 2016 (točke 8-12), I Ips 45162/2011-601 (točki 15 in 16), I Ips 47773/2010-124 z dne 19. 4. 2012, I Ips 191/2010 z dne 7. 7. 2011, I Ips 42/2010 z dne 7. 10. 2010, I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 in druge.

2Prim. odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 45162/2011-601 (točka 16): "[...] sodišče [je] ta merila pravilno upoštevalo in presodilo, da teža kaznivega dejanja, njegova družbena nevarnost in posledice ter krivda obsojenke kažejo na to, da pri obsojenki namen, ki ga je sodišče zasledovalo pri izreku kazni zapora, z delom v splošno korist ne bo dosežen."

3To je izrecno zapisalo tudi v delu odločbe, ki se ukvarja z nevarnostjo ponovitve dejanja (točka 23 prvostopenjskega sklepa).

4Točke 16 - 20 prvostopenjskega sklepa.

5Točka 23 razlogov prvostopenjskega sklepa. Sodišče druge stopnje je v točki 15 drugostopenjskega sklepa v zvezi z navedenim opozorilo še na prepoved opravljanja funkcije poslovodje za fizične osebe, obsojene za gospodarska kazniva dejanja, iz šestega odstavka 515. člena v zvezi z drugim odstavkom 255. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).