Jedro

Sodnika sta v svojih izjavah izrecno navedla, da jima ni znano, da naj bi tožnik zoper njiju sprožil kazenska postopka, na katera se sklicuje v zahtevi za izločitev, čemur tožnik tudi v pritožbi ne nasprotuje, saj ne navaja, da naj bi bila sodnika s kazenskim postopkom v navedenih zadevah seznanjena, to pa pomeni, da v zvezi z uveljavljenim splošnim razlogom za izločitev, ki se nanaša na ti dve kazenski zadevi, pritožnik ne navaja ničesar, kar naj bi nasprotovalo izjavam sodnikov.

Iz izjav obeh sodnikov ne izhaja, da se ta nanaša na kazensko ovadbo, ki jo je tožilstvo zavrglo, temveč le na vsebino zahteve za izločitev v zvezi s kazenskima postopkoma v zadevah I K 26980/2014 in I K 45358/2012. Sodnika nista izjavila, da jima ni znano, da je tožnik zoper njiju vložil kazensko ovadbo, ki je bila zavržena že v postopku pred okrožnim državnim tožilstvom.

Tudi sicer je treba upoštevati, da se z vložitvijo kazenske ovadbe pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani ne začne kazenski postopek, saj se ta v skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona o kazenskem postopku uvede na zahtevo upravičenega tožilca, to pa zaradi kaznivih dejanj nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po drugem in prvem odstavku 288. člena KZ-1 (kot jih je sodnikom očital tožnik) ni zasebni tožilec. Tega se je očitno zavedal tudi tožnik, saj je zoper oba sodnika vložil kazensko ovadbo, ki pa jo je državni tožilec, ki je za to pristojen, zavrgel. Tudi zato ni mogoče trditi, da sta sodnika podala lažno izjavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnik je v individualnem delovnem sporu pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vložil pritožbo zoper sklep o zavrženju vloge (zahteve za obnovo postopka v zadevi I Pd 1216/2009), dopolnil zahtevo za obnovo postopka v isti zadevi, zahteval rešitev predhodnega vprašanja in poleg sodnikov sodišča prve stopnje zahteval izločitev višjih sodnikov A. A., B. B. in C. C., ker naj bi „pri vseh naštetih sodnikih obstajaja konflikt interesov zaradi kazenskih postopkov I K 26980/2014 in I K 45358/2010, sproženih proti njim v zvezi z delovno zadevo I Pd 1216/2009 oziroma glede zavrnitve BPP v kazenski ovadbi Kt 5895/2015“.

2. Podpredsednica Vrhovnega sodišča RS je v sklepu Su 1492/2015 z dne 11. 6. 2015 zavrnila zahtevo za izločitev predsednice Višjega delovnega in socialnega sodišča, višje sodnice svetnice A. A., naknadno pa je predsednica tega sodišča s sedaj izpodbijanim sklepom Su 318/2015-6 z dne 15. 6. 2015 sklenila, da zavrne zahtevo za izločitev višjih sodnikov B. B. in C. C. v zadevi pritožbenega sodišča Pdp 398/2015. Svojo odločitev je oprla na izjavi obeh sodnikov (v skladu s četrtim odstavkom 73. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), iz katerih izhaja, da v zadevi, ki se je pred pritožbenim sodiščem vodila pod Pdp 75/2012 nista ravnala pristransko in jima ni znano, da je tožnik zoper njiju sprožil kazenski postopek, na katerega se sklicuje v zahtevi za izločitev. Predsednica sodišča je to izjavo sprejela, sicer pa obrazložila, da upravičenega dvoma o nepristranskosti sodnikov tudi ne predstavlja vložena kazenska ovadba, saj ni razumno pričakovati, da bo sodnik, zoper katerega je vložena takšna ovadba, s katero pa ni seznanjen, pri sojenju pristranski.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil pritožbo. Navaja, da sklep temelji na lažnih navedbah, ki naj bi bile podtaknjene že podpredsednici Vrhovnega sodišča RS, ko je zavrnila njegovo zahtevo za izločitev predsednice Višjega delovnega in socialnega sodišča. Podajanje uradnih, vendar lažnih izjav sodnikov predstavlja zadosten razlog za nezakonitost izpodbijanega sklepa. Iz sklepa namreč izhaja, da sodniki, katerih izločitev je tožnik zahteval, trdijo, da niso vedeli, da bi bila proti njim vložena kazenska ovadba, vendar to ne drži, saj je iz prilog (obvestil osumljencem) razvidno, da so bili vsi vpleteni sodniki, vključno s predsednico Višjega delovnega in socialnega sodišča, s strani tožilstva pred dobrim letom poimensko seznanjeni z zavrženjem tožnikove ovadbe proti njim. To seveda pomeni, da je morala biti ovadba pred tem tudi vložena. Ne drži, da naj bi tožnik ovadbo vložil le zato, da bi z odločanjem o obnovi postopka izločil navedene sodnike, očitno pa predsednica Višjega delovnega in socialnega sodišča ni preverila zadev na tožilstvu ali kazenskem sodišču. Sodnikom očita nepoznavanje Zakona o kazenskem postopku, saj so zmotno menili, da so varni po tem, ko je od pregona odstopil tožilec, pozabili pa so, da vlogo tožilca lahko prevzame tudi sam oškodovanec. Nato se ponovno sklicuje na očitno lažne izjave sodnikov, ki jim ni zaupati, itd. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v svoji zahtevi vsebinsko uveljavljal razlog za izločitev sodnikov iz 6. točke 70. člena ZPP. Ta je podan, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika. Pristranskost je v zahtevi za izločitev sodnikov B. B. in C. C. povezoval z obstojem konflikta interesa zaradi dveh kazenskih postopkov, ki naj bi bila sprožena proti sodnikom, ne da bi v zahtevi navajal kakršne koli druge okoliščine. Trditev o sproženem kazenskem postopku je povsem splošna. Višja sodnika B. B. in C. C. sta v svojih izjavah izrecno navedla, da jima ni znano, da naj bi tožnik zoper njiju sprožil kazenska postopka, na katera se sklicuje v zahtevi za izločitev (postopka I K 26980/2014 in I K 45358/2012), čemur tožnik tudi v pritožbi ne nasprotuje, saj ne navaja, da naj bi bila sodnika s kazenskim postopkom v navedenih zadevah seznanjena, to pa pomeni, da v zvezi z uveljavljenim splošnim razlogom za izločitev, ki se nanaša na ti dve kazenski zadevi, pritožnik ne navaja ničesar, kar naj bi nasprotovalo izjavam sodnikov. Sodnik tudi sicer ni dolžan, glede na podatek, da naj bi proti njemu potekal kazenski postopek, sam preverjati, ali je takšen postopek res sprožen in je v teku.

6. V zvezi s sedanjimi pritožbenimi navedbami, da naj bi bile izjave obeh sodnikov (in pred tem tudi predsednice sodišča) lažne in naj bi bil že to razlog za izločitev, je treba najprej poudariti, da se tožnik v zahtevi za izločitev sklicuje na konflikt interesov v zvezi s citiranima kazenskima postopkoma in ne v zvezi z kazensko ovadbo, ki naj bi jo podal zoper oba sodnika in predsednico sodišča. V zahtevi sicer omenja (vendar ne več kot omenja) tudi kazensko ovadbo v zadevi Kt 5895/2015, ki naj bi se nanašala na brezplačno pravno pomoč, za katero pa ne navede, da naj bi (pritožbena) sodnika o tej pomoči sploh odločala (kar tudi ni verjetno), tudi sicer pa se sedaj v pritožbi v zvezi z ovadbo sklicuje na druge ovadbe (kar izhaja iz opravilnih številk prilog - obvestil Okrožnega državnega tožilstva) in ne na ovadbo iz zahteve.

7. Tudi iz izjav obeh sodnikov ne izhaja, da se ta nanaša na kazensko ovadbo, ki jo je tožilstvo zavrglo, temveč le na vsebino zahteve za izločitev v zvezi s kazenskima postopkoma v zadevah I K 26980/2014 in I K 45358/2012. Sodnika nista izjavila, da jima ni znano, da je tožnik zoper njiju vložil kazensko ovadbo, ki je bila zavržena že v postopku pred okrožnim državnim tožilstvom. To sicer dejansko pomeni tudi, da je zapis v izpodbijanem sklepu (da iz izjav sodnikov izhaja, da za vloženo kazensko ovadbo oziroma postopek sploh ne vedo) napačen, ker ne povzema povsem točno izjav obeh sodnikov, vendar pa to ne pomeni, da sta sodnika podala lažni izjavi.

8. Tudi sicer je treba upoštevati, da se z vložitvijo kazenske ovadbe pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani (na katere se šele v pritožbi sklicuje pritožnik !) ne začne kazenski postopek, saj se ta v skladu s prvim odstavkom 19. člena Zakona o kazenskem postopku uvede na zahtevo upravičenega tožilca, to pa zaradi kaznivih dejanj nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po drugem in prvem odstavku 288. člena KZ-1 (kot jih je sodnikom očital tožnik) ni zasebni tožilec. Tega se je očitno zavedal tudi tožnik, saj je zoper oba sodnika vložil kazensko ovadbo, ki pa jo je državni tožilec, ki je za to pristojen, zavrgel. Tudi zato ni mogoče trditi, da sta sodnika podala lažno izjavo.

9. Glede na navedeno in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.