Jedro

Sodišče lahko sodno razveže pogodbo o zaposlitvi le, če ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in so podani drugi razlogi za uporabo tega instituta, določeni v 118. členu ZDR (upoštevaje vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče). Zgolj zaradi tega, ker si interesi pogodbenih strank nasprotujejo (v konkretnem primeru si tožnik želi vrnitve na delo, tožena stranka pa, da se tožnik na delo ne vrne), to ne pomeni, da pogodbe o zaposlitvi ni mogoče sodno razvezati. Glede na okoliščine primera (porušeno zaupanje do tožnika, onemogočeno oziroma skrajno oteženo delo v prihodnje) je uporaba navedenega instituta utemeljena.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 3/2005 z dne 4.2.2005 izdana tožniku nezakonita. Pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z dne 10.2.2005 je razvezalo z dnem 20.3.2007 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7.2.2005 in je trajalo do 20.3.2007, zaradi česar je dolžna tožena stranka tožnika za ta čas prijaviti v vsa zavarovanja, mu v delovno knjižici vpisati delovno dobo, obračunati nadomestila bruto plač, plačati vse predpisane davke in prispevke in mu izplačati neto nadomestila plač, kot da bi delo na svojem delovnem mestu redno opravljal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega nadomestila neto plače v plačilo do plačila, vse v osmih dneh. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2005 v bruto znesku 553,50 EUR, za leto 2006 v bruto znesku 621,77 EUR, od navedenih zneskov odvesti davke in neto zneske izplačati z zamudnimi obrestmi od 5.6. v tekočem letu za do plačila, v osmih dneh. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati odškodnino v višini 20.384,76 EUR, od tega zneska plačati dohodnino in tožniku izplačati neto znesek, v roku osem dni. Kar je tožnik zahteval več in drugače, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 661,76 EUR, v roku osem dni, po prejemu te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika povrniti stroške postopka v znesku 279,99 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper izrek pod točko I/2 v zvezi s točko II ter v zvezi s tistim delom izreka točke I/3, kjer sodišče ugotavlja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 20.3.2007 in iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, to je določila 118/2 ZDR. Meni, da ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko ne bi bilo več mogoče, upoštevaje vse okoliščine primera in interes obeh pogodbenih strank. Iz izpovedi zaslišanih prič M.M., upokojene ravnateljice tožene stranke, izhaja, da na delo tožnika pri toženi stranki ni bilo nikoli nobene pripombe, posebej ne na njegovo obnašanje do učencev na tak način, zaradi kakršnega je bil tožnik kot obdolženec obravnavan v kazenskem postopku. Navedena priča je izpovedala, da so bile učenke, predvsem učenke sedmih in osmih razredov, tiste ki so iskale stik s tožnikom in ne obratno. Tudi priča B.G., tožnikova sodelavka, kot vzgojiteljica v vrtcu, delujočem v sklopu tožene stranke in mati ene od deklic, katera je bila sodelavka tožnika vse od leta 1992 dalje, je izpovedala, da v tem času ni bilo v zvezi s tožnikovim delom nobenih prijav. Tudi priča M.T. je kot dolgoletna tožnikova sodelavka izpovedala, da v zvezi s tožnikovim delom ni nikoli opazila, da bi se tožnik kakorkoli drugače obnašal do deklic ali deklet. Še zlasti pomembna pa je izpoved ravnateljice tožene stranke Z.K., ki je na izrecno vprašanje povedala, da sama nikoli ni opazila, da bi tožnik kako drugače iskal stike z deklicami oziroma dekleti na šoli. Po njeni izpovedbi sodeč je bil tožnik med učenci, kakor tudi med sodelavci in drugimi člani kolektiva tožene stranke zelo priljubljen. Tudi priča M.J., upokojena učiteljica, je izpovedala, da je bila tožnikova sodelavka skoraj 20 let in v tem času ni bilo v zvezi s tožnikovim delom nikoli nobenih govoric, da bi tožnik pri svojem delu počel z otroci karkoli narobe. Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 29.9.2006, je med obema strankama postopka nesporno ugotovljeno, da se zoper tožnika v zvezi z nanj naslavljanimi očitki povezano z drugo učenko, ni vodil niti disciplinski postopek, niti postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer se v vseh letih tožnikove zaposlitve pri toženi stranki zoper njega v zvezi z morebitnimi nepravilnostmi pri njegovem delu ni vodil nikakršen postopek. Zato je nepravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi tožnikova vrnitev na delo znotraj tožene stranke lahko ogrozila vzgojno-izobraževalni proces zaradi skrhanih odnosov na relaciji učitelj - učenci, učitelj - sodelavci, učitelj - starši. Če bi se namreč neposredno po dogodku 6.12.2004 opravili individualni in ustrezno podrobni razgovori o tem, kaj in kako se je pri uri športne vzgoje delalo in bi se o tej konkretni uri iz športne vzgoje vzpostavila neposredna komunikacija tudi med tožnikom, ravnateljico tožene stranke in starši teh deklic, gotovo ne bi prišlo do nikakršnih čustvenih in drugih težav na strani deklic in medsebojnega skrhanja odnosov. Tožena stranka pa jasno ni zainteresirana za njegovo vrnitev na staro delovno mesto. Izgovarjanje, da prostega delovnega mesta za tožnika nima, je brezpredmetno. Tožena stranka je bila tista, ki je tožniku neupravičeno in nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in se zato ne more uspešno sklicevati na neobstoj prostega delovnega mesta. Tožnik se je moral v času vodenja postopka pred Okrožnim sodiščem v kazenski zadevi in postopku zoper delodajalca soočiti z vsemi neprijetnostmi vključno z začasno brezposelnostjo in njenimi posledicami, tožena stranka in starši oškodovank pa se bodo morali zdaj soočiti z dejstvom, da so tožnika v obeh postopkih neutemeljeno preganjali. Tožniku ni dopustno odrekati pravice vrnitve na njegovo staro delovno mesto, češ da bi to njemu samemu povzročilo veliko težav. Je dovolj strokovno usposobljen in dobro intelektualno diferenciran in socialno zrel, kar izhaja tudi iz psihiatričnega izvedenskega mnenja, da bo delo na delovnem mestu učitelja športne vzgoje pri toženi stranki in lahko nemoteno opravljal še naprej. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je med izvajanjem skokov čez kozo prišlo do posameznih dotikov intimnih delov učenk, vendar pa s tem tožena stranka ni dokazala, da je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, saj ti dotiki ne predstavljajo spolnega dejanja. Tožnik se za neprimerne dotike namreč ni niti enkrat opravičil, niti pojasnil dotika. Da bi to moral storiti izhaja iz strokovnega mnenja Fakultete za šport. Opozarja tudi na izpoved priče M.D. v postopku pri toženi stranki, ki je pojasnil, da se mu še nikoli ni zgodilo, da bi se učenca dotaknil na katerem od intimnih delov. Sodišče je prezrlo, da je tožnik učitelj športne vzgoje, ki bi se moral zavedati, da izvaja vzgojno-izobraževalno dejavnost in da gre za občutljivo izvajanje dela - vaj, pri katerem mora biti še posebej občutljiv na prijeme. Zavedati bi se moral tudi občutljivosti učenk in kako pravilno ravnati v primeru, da se med vajo dodatke intimnih delov učenk. Če ne bi imel namena zadovoljevanja spolnega nagona, bi ukrepal v skladu s pravili stroke, ki jih je poznal oziroma bi jih moral poznati. Tožena stranka meni, da je s tem zlorabil svoj položaj. Sodišče se pri odločitvi sklicuje na dejstvo, da je bil tožnik v kazenskem postopku glede istega dogodka oproščen zaradi pomanjkanja dokazov, kar pa v postopku v predmetnem sporu ni pomembno, saj gre za civilno sodišče, ki ni vezano na oprostilno kazensko sodbo. Sodišče je v sodbi ugotovilo, da tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obrazložila razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki ga navaja v zaključku odpovedi, poleg razloga po 1. alinei istega odstavka. S tem se tožena stranka ne strinja, saj je na 4. strani navedla, da je tožnik ravnal v nasprotju s strokovnimi pravili varovanja, ki jih je določila športna stroka. S tem je tožena stranka obrazložila, s čim je bila kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki je bila tudi podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Res tega ni posebej navajala na 1. strani, ko je navedla, zakaj izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Zakon o delovnih razmerjih v 86. členu natančno ne določa vrstnega reda sestavin listine odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč le obvezne sestavine. V katerem delu delodajalec navedene odpovedne razloge, za to ni odločilno. Meni, da je nesporno, da tožnik dela strokovnega delavca ni opravljal v skladu s predpisi in pravili stroke ter da je kot učitelj prekoračil svoja pooblastila. Tožena stranka se tudi pritožuje zoper višino odmerjene odškodnine in meni, da je nesorazmerna. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik vse od prenehanja delovnega razmerja ni storil ničesar, da bi si glede na neugoden socialni status zagotovil, kakršnokoli zaposlitev. Neutemeljena je tudi utemeljitev sodišča, da mora biti odškodnina po 188. členu ZDR višja od odpravnine. Namen odpravnine je namreč delavcu v času brezposelnosti omogočiti preživljanje. Enak namen ima tudi odškodnina. Tožnik pa bi po določbi KP za 19 let delovne dobe v šolstvu prejel 16.138,00 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le odgovarja: Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi določbe 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Res je bil tožnik v kazenskem postopku oproščen in sodišče v civilnem postopku na oprostilno sodbo ni vezano. Vendar pri tem tožena stranka spregleda, da je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede na dejstvo, da je bil tožnik v kazenskem postopku za isto dejanje oproščen, je torej treba sprejeti odločitev v kazenskem postopku, da dejanje ni imelo vseh znakov kaznivega dejanja. Po zaključku pritožbenega sodišča v takem primeru ni možno, da bi sodišče v delovnem sporu za isto dejanje glede obstoja znakov kaznivega dejanja, lahko sprejelo drugačne dokazne zaključke, kot sodišče v kazenskem postopku.

Sodišče prve stopnje je sicer tudi samostojno presojalo, ali imajo dejanja tožnika, zaradi katerih je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR znake kaznivega dejanja. Na podlagi izjav učenk podanih pri toženi stranki in v kazenskem postopku ter izjav tožnika v zagovoru pri toženi stranki, v kazenskem postopku in zaslišanju v tem postopku ter strokovnih pojasnil o izvedbi vaje preskokov čez kozo Fakultete za šport, Katedra za športno gimnastiko, mnenja S. z dne 1.12.2005 je ugotovilo, da pri uri telesne vzgoje 6.12.2004 ni prišlo do dotikov med tožnikom in štirimi učenkami, ki bi pomenili spolno dejanje, kar bi lahko predstavljajo enega od znakov kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena Kazenskega zakonika.

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo zavrniti tožbeni zahtevek tožnika iz razloga, ker naj bi njegovo dejanje pomenilo tudi kršitev pogodbenih obveznosti po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi varovanje učenk pri skoku čez kozo opravljal v nasprotju s pravili stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sodišče lahko presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi le na podlagi odpovednega razloga, ki ga poda delodajalec. To pa je bil v konkretnem primeru odpovedni razlog po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Da je taka sodna praksa pravilna, izhaja tudi, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 359/2005. Poleg navedenega je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da se je tožena stranka sicer v obrazložitvi sklicevala na 2. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR, vendar te kršitve ni posebej obrazložila. Zato je sodišče ravnalo pravilno, ko je presojalo, ali so podani razlogi, iz katerih je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Kateri so razlogi, je tožena stranka izrecno navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani 4. Iz vpogleda v odpoved pogodbe o zaposlitvi pa izhaja, da je tožena stranka tožniku očitala, da je s svojimi dotiki in prejemi izvajal aktivnost spolnega nadlegovanja, da je ravnal v nasprotju s strokovnimi pravili varovanja in v nasprotju s pravili pedagoške stroke, s čimer je prekoračil svoja pooblastila. Izrabil naj bi tudi nadrejeni položaj nad učenkami in zaupanje, saj so mu bili učenci oziroma učenke zaupani v vzgojo. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik ravnal v skladu s pravili stroke, da ni prišlo do nedovoljenih dotikov in da njegove aktivnosti niso imele značaja spolnega nadlegovanja. Zato tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pogodbenih obveznosti, saj tožniku ni bilo dokazano, da bi ravnal v nasprotju s pravili stroke, kot se sedaj zavzema tožena stranka. Pri tem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je neupoštevno pritožbeno sklicevanje na izpovedi delavca tožene stranke v postopku pri toženi stranki, saj se ta dokaz ni izvajal v postopku pred sodiščem.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi po določbi 2. odstavka 118. člena ZDR. Gre za nov institut, ki ga je uvedel novi ZDR, ki sodišče pooblašča, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče in tako ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje in delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava. Ta institut lahko sodišče uporabi le v primeru, ko ugotovi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tako je zmotno stališče tožnika, da bi ga sodišče moralo reintegrirati nazaj, ko je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe nezakonita in da je šlo dejansko za zmotno oceno staršev in strokovnih delavcev šole zaradi domnevnega dogodka z drugo učenko, v zvezi s katerim pa tožnik ni bil nikoli v nobenem postopku. Tako je nujen pogoj za sodno razvezo ugotovitev sodišča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zakon pa tudi za take primere daje sodišču možnost, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, kar sicer ni pravilo, je pa možnost, ki se je sodišče lahko posluži, v kolikor ugotovi, da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, tako delavca kot delodajalca, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi navedene zakonske določbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno zaključilo, da so v tem primeru podane take okoliščine, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Seveda so interesi obeh pogodbenih strank tukaj nasprotujoči, in sicer tožnik želi vrnitev na delo, tožena stranka pa, da se tožnik na delo ne vrne. Vendar to ne pomeni, da ni podan pogoj za uporabo navedene zakonske določbe. Glede na okoliščine primera, ko je prišlo do porušenja zaupanja predvsem učenk in staršev do tožnika, so to take okoliščine, ki bi onemogočile oziroma vsaj skrajno otežile tudi delo tožniku pri toženi stranki ob njegovi vrnitvi na delo. Pri tem tožnik sicer utemeljeno opozarja, da v kolikor bi bil postopek pri toženi stranki pravilno in strokovno voden takoj po sami prijavi s strani učenk oziroma njihovih staršev, do takega porušenja odnosov ne bi prišlo. Vendar tožena stranka ni pravilno reagirala in ni vodila ustreznih pogovorov v smeri razjasnitve in umiritve situacije. Tako so odnosi tako porušeni, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Gre za objektivno dejstvo, pri čemer ni pomembno, kdo je odgovoren, da je do takega stanja prišlo. Ravno za take primere je predvidena zakonska možnost v 2. odstavku 118. člena ZDR, da sodišče lahko sodno razveže pogodbo o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke o previsoko odmerjeni odškodnini, s katero predvideva zakon ob sodni razvezi v 118. členu ZDR. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje navedeno odškodnino pravilno odmerilo in tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 19 let, da je star 45 let in da ne bo imel najboljših možnosti za novo zaposlitev, da je dolžan preživljati tri mladoletne otroke in da trenutno prejema socialno pomoč. Upoštevalo je tudi, da bi v primeru zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnik imel pravico do 75 dni odpovednega roka. Tako je prisojena odškodnina v znesku 20.384,76 EUR tudi po zaključku pritožbenega sodišča primerna odškodnina zaradi sodne razveze. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožnik lahko prejel le odškodnino v višini odpravnine po 109. členu ZDR, saj za kaj takega ni zakonske osnove. Taka odpravnina bi tožniku šla v primeru zakonite odpovedane pogodbe o zaposlitvi, pri čemer bi bilo potrebno upoštevati, da bi bil delavec upravičen do 75-dnevnega odpovednega roka. Tako dejansko tožnik sploh ni prejel nič več, kot bi prejel v primeru, da bi tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo je, da tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspel.