Jedro

V primeru, da se v istem postopku na isti stopnji obravnava več spornih predmetov, se vrednosti seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Če bi sodišče dvomilo v s strani tožnice določeno vrednost spora, bi slednjo (po seštevku vrednosti zahtevkov) moralo določiti samo in od tega zneska tudi odmeriti sodno takso za postopek.

Izrek

I. Pritožbi tožnice zoper sklep z dne 26. 4. 2013 (o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje) se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugovoru tožnice ugodi ter izdani plačilni nalog razveljavi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 14. 6. 2013 (glede odločitve o ugovoru v zvezi z začasno odredbo) se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi s pritožbo z dne 26. 6. 2013, odločanje o stroških v zvezi s pritožbo z dne 6. 6. 2013 pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 26. 4. 2013 ugovor tožnice zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje z dne 28. 3. 2013 zavrnilo in izpodbijani plačilni nalog potrdilo. S sklepom z dne 14. 6. 2013 pa je ugovoru druge tožene stranke zoper izdano začasno odredbo glede I., III., IV. in V. točke izreka ugodilo ter jo v tem obsegu razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Zoper obe odločbi vlaga pritožbo tožeča stranka.

3. V pritožbi zoper taksno odločitev navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je vrednost spora v obeh primerih, tako glede primarnega kot tudi glede podrednega zahtevka, enaka. Tožnica v postopku v primeru ugoditve tožbi ne more uspeti z obema zahtevkoma, temveč zgolj s primarnim ali s podrednim zahtevkom, zato sodno takso plača od vrednosti spora, ki je neodvisna od dejstva, koliko in kakšne podredne zahtevke postavi tožnica v tožbi. Tožnica je sodno takso, ki jo je sodišče odmerilo ob prejemu njene tožbe, plačala in nobenega zakonsko utemeljenega razloga ni, da bi morala plačati še enkrat celotno sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje. Tožnica s tožbo uveljavlja ugotovitev obsega skupnega premoženja med njo in prvim tožencem, to pa je okvir tožbe v obeh zahtevkih. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oz. izpodbijani sklep ustrezno spremeni in toženima strankama naloži v plačilo pravdne stroške pritožbenega postopka.

4. V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče ugodilo ugovoru tožene stranke in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Opozarja, da je sodišče prejudiciralo svojo odločitev o zadevi. Objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe po določilu 272. člena ZIZ je, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Navedeno ne pomeni, da sodišče v postopku izdaje začasne odredbe presoja ali bolj verjame tožeči ali toženi stranki, temveč le-to, da mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev zoper dolžnika. Tožeča stranka je to izkazala. Sodišče je tožnici odobrilo rok za predložitev prevodov listin v tuj jezik, zaradi navedenega pa sodišču še ni predložila darilne pogodbe, ki sta jo v ruskem jeziku podpisali tožnica in njena mati in s katero je tožnici mati izročila večjo denarno vsoto, ki predstavlja skoraj polovico kupnine za predmetno stanovanje. Sodišče je kršilo načelo poštenega sojenja, saj je povsem pristransko in arbitrarno odločilo glede verjetnosti terjatve, in ob tem strankam že sporočilo, kako namerava odločiti o glavni stvari. Spregledalo je namen začasne odredbe, to je preprečitev nevarnosti, da bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke, če bi se v postopku izkazala za utemeljeno, po zaključku pravde otežena ali onemogočena. Sodišče bi lahko ugotovilo le to, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnice, ki je ruska državljanka, po zaključku pravde oteženo. Dovolj je, da upnik terjatev izkaže s stopnjo verjetnosti, sklep pa nima razlogov, zakaj te verjetnosti tožnica ni izkazala. Sodišče bi moralo z zadostno mero kritičnosti in z logičnim sklepanjem presoditi navedbe tožencev, saj je bilo pričakovati, da bo druga toženka predložila listine o nakupu nepremičnine. Sodišče je dokaze napačno ocenilo, saj se dejstvo, da je bil za plačilo kupnine za predmetno stanovanje z računa druge toženke nakazan le znesek 63.000,00 EUR, bolj ujema s trditvijo tožnice, kot s trditvami druge toženke. Prva tožena stranka zoper sklep o izdani začasni odredbi ni podala ugovora, druga tožena pa je predložila le listine, za katere je že tožnica smiselno napovedala, da jih bo predložila, zato ni jasno, zakaj sodišče šteje, da so razlogi za neresničnost zatrjevanih dejstev močnejši in številčnejši kot nasprotni razlogi. Tožnici bo z izpodbijano sodno odločbo dejansko nastala škoda, ki bo nenadomestljiva. Na drugi strani pa prvi toženi stranki, če stanovanja ne prodaja, škoda ne bo nastala. Sodišče je opravilo poizvedbo pri banki druge toženke glede transakcij za plačilo kupnine za predmetno stanovanje, ni pa opravilo poizvedb pri turški ambasadi glede dohodkov prvotoženca v Turčiji, da bi ugotovilo, ali navedbe tožnice o zelo dobrem zaslužku prvega toženca, iz katerega so nastali tudi prihranki za plačilo dela kupnine za predmetno stanovanje, držijo. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugovor druge toženke zavrne in sklep o izdani začasni odredbi potrdi.

5. Pritožba zoper sklep z dne 26. 4. 2013 je utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 14. 6. 2013 pa ni utemeljena.

O odločitvi sodišča glede ugovora zoper plačilni nalog za (do)plačilo sodne takse

6. V obravnavani zadevi je tožnica v tožbi označila vrednost spornega predmeta na 60.000,00 EUR. Sodišče ji je glede na tako določeno vrednost s plačilnim nalogom naložilo v plačilo sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje po tarifni št. 1111 ZST-1 v znesku 1.116,00 EUR in torej v označeno vrednost spora ni podvomilo. To takso je tožnica pravočasno poravnala. Po določilu 31. člena ZST-1 v primeru utemeljenega suma, da je stranka vrednost predmeta oz. zahtevka ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost spora, potem, ko jo na primeren način preveri. Sodišče prve stopnje takšnega sklepa ni izdalo, temveč je naknadno tožnici poslalo nov plačilni nalog, s katerim ji je odmerilo novo takso za podredni zahtevek v enaki višini. Za takšno ravnanje sodišče ni imelo podlage v določilih ZST-1. Po določilu 20. člena ZST-1 se v primeru, da se v istem postopku na isti stopnji obravnava več spornih predmetov, te vrednosti seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Če bi sodišče torej dvomilo v s strani tožnice določeno vrednost spora, bi slednjo (po seštevku vrednosti zahtevkov) moralo določiti samo in od tega zneska tudi odmeriti sodno takso za postopek. Taksna obveznost za znesek seštevka vrednosti spornega predmeta namreč ni enaka vsoti taksnih obveznosti po posameznih zahtevkih, temveč je praviloma nižja. Tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na odločbo VSL I Cp 3487/2011 ni upoštevno, saj je bila v omenjeni zadevi podana naknadna kumulacija zahtevkov, torej je prišlo do spremembe vrednosti predmeta med postopkom, zato je bilo sodišče po tretjem odstavku 32. člena ZST-1 dolžno odmeriti novo takso za povečano vrednost. Obravnavana zadeva se od omenjene razlikuje, ker je tožnik že ob vložitvi tožbe vložil primarni in podredni zahtevek, vrednost spora pa označil na 60.000,00 EUR, kasneje pa zahtevka ni več razširjal tako, da bi se taksna obveznost spremenila. Po določilu prvega odstavka 32. člena ZST-1 pa prvotna vrednost ostane podlaga za plačilo takse ne glede na to, ali se ta vrednost med postopkom spremeni, če ne nastopi izjema iz omenjenega člena, te pa v obravnavanem primeru ni bilo. Ker je sodišče prve stopnje torej določila ZST-1 uporabilo napačno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep pa spremenilo tako, da je ugovoru zoper plačilni nalog ugodilo in slednjega razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

O odločitvi sodišča v zvezi z začasno odredbo

7. Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve je, da izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji oz. mu bo ta zoper dolžnika nastala. Obstoj terjatve je verjetno izkazan, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o obstoju terjatve, močnejše oz. številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da terjatev ne obstoji. V pravu je verjetnost najnižja še upoštevna stopnja skladnosti predstave z dejstvi, breme obstoja tudi te stopnje skladnosti pa je še vedno na stranki, ki jo zatrjuje.

8. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na podane trditve in predložene dokaze tožnice in druge tožene stranke pravilno ocenilo, da tožnica verjetnosti terjatve v fazi izdaje začasne odredbe ni izkazala s stopnjo verjetnosti. Razloge za svojo odločitev je obrazložilo v 8. točki obrazložitve sklepa, ko je opravilo podrobno oceno vseh predloženih dokazov in se do njihove dokazne vrednosti opredelilo. Ob tem ni zagrešilo pavšalno očitane absolutno bistvene kršitve pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je sicer res zatrjevala, da je od svojih staršev prejela darilo večje vrednosti v obliki gotovine, vendar je šlo zgolj za pavšalno navedbo (brez trditev o znesku, času in prejemu darila), ki je ni izkazala. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišču dokaze predložila v roku, dodeljenem za prevode listin, saj je bil tožnici rok podan za predložitev prevodov točno določenih dokumentov, med katerimi pa ni darilne pogodbe, sklenjeno med tožnico in njeno materjo. Te pogodbe tožnica ni predložila niti v izvirniku brez prevoda v slovenski jezik.

9. Res je namen začasnih odredb v preprečitvi nevarnosti, da bi uveljavitev terjatve, če bi se v postopku izkazala za utemeljeno, po zaključku pravdnega postopka bila otežena oz. onemogočena. Vendar se s tovrstnimi odredbami nujno posega v prosto razpolaganje s premoženjem nasprotne stranke, zato je potrebno kriterije za izpolnitev pogojev za izdajo začasne odredbe strogo presojati. Ni torej dovolj, da tožnica izkaže verjetnost njene terjatve, ne da bi sodišče njene argumente presojalo v povezavi z argumenti nasprotne stranke. Šele če bi tožnica ob tehtanju razlogov v prid obstoju zatrjevanih dejstev glede na dejstva, ki govorijo proti, uspela terjatev izkazati z večjo verjetnostjo, bi zadostila pogojem iz prvega odstavka 272. oz. prvega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče je s tehtanjem argumentov zgolj opravilo nalogo sojenja, ni pa prejudiciralo odločitve, kot mu očita pritožba.

10. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da ugotovitev o načinu plačila kupnine s strani druge toženke bolj kaže na potrditev tožničinih trditev kot nasprotno. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bil iz računa druge toženke nakazan znesek 63.000,00 EUR, vendar pa se tudi za ostale zneske plačila potrdila o vplačilu glasijo na drugo toženko in ne na prvega toženca oz. tožnico. Sodišče je tudi ustrezno ovrednotilo potrdila o dohodkih prvega toženca, ni pa bilo dolžno opravljati poizvedb pri turški ambasadi RS glede njegovih dohodkov, saj tak dokazni predlog v zvezi z začasno odredbo ni bil podan.

11. Glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

12. Ker tožeča stranka s pritožbo zoper sklep v zvezi z začasno odredbo ni uspela, sama krije stroške tega pritožbenega postopka. Glede stroškov v zvezi s pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog za odmero sodne takse pa je sodišče odločilo, da jih pridrži za končno odločbo, ko bo jasen uspeh strank v postopku.