Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo narave okoljske dajatve, za katero je dolžnik predlagal omejitev izvršbe, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani 2. tč. izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 3. 9. 2007, opr. št. Ig 835/2007 (1. tč. izreka), zavrnilo predlog dolžnika za omejitev izvršbe za znesek 93.100,00 EUR (2. tč. izreka) ter dolžniku naložilo, da sam krije stroške ugovora in predloga za omejitev izvršbe (3. tč. izreka).

Zoper 2. tč. izreka sklepa sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil dolžnik brez navedbe pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V njej je navedel, da gre v tem primeru za denarna sredstva, ki jih zagotavlja država za opravljanje posameznih zadev iz državne pristojnosti. Pojasnil je, da je podjetje V. – K., d.o.o., C. prejelo odločbo Ministrstva za okolje in prostor o višini vplačane akontacije okoljske dajatve. Priložil je vlogo tega podjetja za oprostitev plačila okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda za leto 2007, podatke o prijavljeni investiciji – nadaljevanje gradnje kanalizacije Kompole ter finančno konstrukcijo za leto 2008. Glede na navedeno je zatrdil, da spada stroga poraba namenskih sredstev v prenesene naloge po 2. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS). Opozoril je še na dejstvo, da bodo denarna sredstva v celoti nakazana podjetju V. – K., d.o.o., C. za izgradnjo kanalizacije K., saj so sredstva strogo namenska, upoštevajoč Zakon o varstvu okolja in Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je skrb za dejavnosti varstva okolja izvirna naloga dolžnika in ne prenesena naloga po 2. členu ZLS, saj ne gre za denarna sredstva, ki bi jih dolžniku zagotovila država za opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, zato niso izpolnjeni pogoji za omejitev izvršbe po II. odstavku 149. člena ZIZ. Prav tako je zaključilo, da denarna sredstva, za katera je dolžnik predlagal omejitev izvršbe, niso nujno potrebna za opravljanje njegovih temeljnih nalog oziroma dejavnosti, kot to določa I. odstavek 149. člena ZIZ. Navedena zaključka je oprlo na potrdilo podjetja V. – K., d.o.o., C. z dne 11. 12. 2007 (priloga B 4 spisa) in na predlog dolžnika z dne 17. 12. 2007 (list. št. 26-27 spisa).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje vsaj preuranjen. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je svoje zaključke oprlo zgolj na potrdilo podjetja V.– K., d.o.o., C. z dne 11. 12. 2007 in na predlog dolžnika z dne 17. 12. 2007, ne da bi pri tem ugotavljalo, kakšno naravo imajo okoljske dajatve, za katere dolžnik predlaga omejitev izvršbe in natančno ugotovilo ter argumentiralo, ali gre v obravnavanem primeru za izvirno ali preneseno nalogo dolžnika (21. in 24. člen ZLS). V skladu s 112. členom Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju: ZVO-1) so namreč lahko okoljske dajatve za onesnaževanje okolja prihodek proračuna države ali občine. 113. člen ZVO-1 določa, da je lahko določena okoljska dajatev odstopljena občini za gradnjo infrastrukture lokalnega pomena kot namenski investicijski transfer iz državnega proračuna. V 149. členu ZVO-1 pa je določeno, da je občina med drugim dolžna zagotoviti izvajanje javne službe odvajanja in čiščenja komunalne ter padavinske odpadne vode, torej da je dolžna zagotoviti izvajanje po zakonu obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja. Iz Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda, na katero se je skliceval dolžnik v svojem predlogu za omejitev izvršbe, izhaja, da je okoljska dajatev prihodek proračuna Republike Slovenije ter da gre za namenske prejemke državnega proračuna za izvedbo operativnega programa varstva okolja na področju odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode. Cit. uredba določa v VII. poglavju tudi nakazilo sredstev iz naslova okoljske dajatve.

Ker sodišče prve stopnje omenjenih dejstev ni ugotavljalo in dolžnikovega predloga za omejitev izvršbe ni presojalo v skladu z navedenim materialnim pravom, je ostalo dejansko stanje v tej zadevi nepopolno ugotovljeno. Zato je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členi 366, 340 in 355 ZPP ter s 15. členom ZIZ).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo pravilno in v celoti ugotoviti dejansko stanje v smeri, kot je bila nakazana v obrazložitvi tega sklepa, pri tem pa zlasti ugotoviti, kakšna je narava okoljskih dajatev, za katere dolžnik predlaga omejitev izvršbe, ter ponovno presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za omejitev izvršbe po I. oziroma II. odstavku 149. člena ZIZ, ob upoštevanju navedenih materialnopravnih določb in tudi določb Zakona o financiranju občin (ZFO-1) s spremembami.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih dolžnik v pritožbi ni priglasil.