Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dogodek z dne 21. 11. 2011 (poškodba v prometni nezgodi) pri tožniku ni pustil takšnih posledic, ki bi zahtevale več kot 11 mesecev za saniranje posledice poškodb, pridobljenih v prometni nezgodi, saj je šlo za lahko poškodbo, pri kateri je bil ugotovljen izvin oziroma nateg mišic, to je sprememba stanja mišičnega tkiva in ne poškodbe na skeletu. Zato je tožnik v spornem obdobjeu ob takem zdravstvenem stanju lahko opravljal svoje delo. Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi v spornem obdobju, ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

III. Stranski intervenient krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba št. ... z dne 23. 5. 2014 in odločba št. ... z dne 9. 2. 2012 v zavrnilnem delu in da se ugotovi, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu od 14. 2. 2012 do 26. 3. 2012 (I. točka izreka) sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka) in da je dolžan povrniti stroške stranskega intervenienta v višini 652,53 EUR v roku 15 dni (III. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede tožnikove zmožnosti za delo v spornem obdobju ugotavljalo na podlagi celotne dokumentacije v upravnem in sodnem spisu ter na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista ortopedije, katerega je tudi zaslišalo. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen. Štelo je, da dogodek z dne 22. 11. 2011 pri tožniku ni pustil takšnih posledic, ki bi zahtevale več kot 11 mesecev za saniranje posledice poškodb, pridobljenih v prometni nezgodi, saj je šlo za lahko poškodbo, pri kateri je bil ugotovljen izvin oziroma nateg mišic, to je sprememba stanja mišičnega tkiva in ne poškodbe na skeletu, tako da ob ugotovljenem zdravstvenem stanju tožnik svoje delo lahko opravlja.

2. Pritožuje se pooblaščenec tožnika in tožnik sam. Pritožnika menita, da bi bilo potrebno postaviti drugega izvedenca zaradi tega, ker je izvedensko mnenje sodnega izvedenca v nasprotju z dvema mnenjema A.A., ki je tudi sam sodni izvedenec in opisuje drugačen mehanizem poškodb pa tudi zaradi tega, ker iz izvida dr. B.B. izhaja, da je ta tožniku predpisal počitek. Tožnik tudi ne opravlja lažje fizično delo temveč gre za prisilno sedenje za računalnikom in tožniku je bil s strani toženke odobren bolniški stalež pred in po spornem obdobju. Sodišče bi moralo zaslišati A.A. glede bolečinskega sindroma, saj je ta opravil pregled ob samem dogodku, izvedenec pa leto kasneje. Priglaša pritožbene stroške. Pritožnik v svoji pritožbi navaja, da je vzrok za bolniški stalež prometna nezgoda z dne 22. 11. 2011. V spornem obdobju je čutil močne bolečine, jemal močne antirevmatične in protibolečinske tablete ter koristil dopust, saj delati ni mogel. Že pred spornim dogodkom je bolehal za degenerativnimi spremembami na hrbtenici, kar pa se je po sami nezgodi poslabšalo. Ne strinja se z mnenjem sodnega izvedenca C.C., saj ga je ta obravnaval le s stališča ortopedske problematike in ne v celovitem medicinskem smislu. Mnenje je tudi v nasprotju z dvema mnenjema dr. A.A., izvidom dr. B.B., dr. D.D. in dr. E.E., ki pojasnjujejo bolečine tožnika kot bolečinski sindrom. Izvedenec C.C. ni poznal delovnih operacij mesta vodje inšpekcije, zavzel je stališče, da gre za lahko fizično delo, kar pa sploh ni argumentiral. Tožnik meni, da odnos izvedenca ni nevtralen, saj opisuje poškodbo kot „banalno“, na naroku dne 12. 6. 2015 pa je namigoval na rentne tendence tožnika. Sodišče bi moralo imenovati novega izvedenca, saj izvedenec C.C. ni znal pojasniti neskladja z mnenji dr. A.A., dr. B.B. in dr. D.D.. Tudi se ni opredelil do predloga z dne 20. 1. 2012 in ne glede nadaljnjih postopkov nezmožnosti za delo zaradi posledic prometne nesreče, saj je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi posledic prometne nezgode iz leta 2011 do leta 2014. Pritožnik se sklicuje na odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje z dne 19. 3. 2014, kjer je upravičen do bolniškega staleža, še vedno zaradi poškodbe pri delu in prav tako na potrdilo z dne 11. 8. 2015, da je zaradi poškodbe pri delu upravičen do bolniškega staleža v letu 2015. Nadalje navaja, da se izvedensko mnenje primarija F.F. nanaša na drugo zadevo in nima neposredne zveze s tem postopkom. Izvedenec F.F. tudi ni opravil zdravniškega pregleda, prereka pa tudi stroške, ki mu jih je sodišče naložilo zaradi povrnitve stroškov stranskega intervenienta, saj ta v predmetni zadevi sploh ni bil tožena stranka. V socialnih sporih pa ne glede na izid postopka stroški ne morejo iti v breme zavarovane osebe.

3. Stranski intervenient na strani tožene stranke je podal odgovor na pritožbi, v katerem navaja, da je sodišče obrazloženo in utemeljeno navedlo zakaj sledi ugotovitvam izvedenca ter tako zgolj nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca ne predstavlja argumenta za angažiranje novega izvedenca. Neutemeljene so navedbe tožnika, da delo tožnika ni lažje fizično delo saj gre za tipično pisarniško delo, v povezavi z delom na terenu. Povezava terenskega dela s pisarniškim za tožnika logično pomeni, da ima med sedenjem dovolj možnosti za raztezanje in gibanje, prisilno držo v pisarni pa je moč ob vsakem trenutku razbiti s spremembo drže, raztezno vajo oziroma nekaj koraki. To, da je bil tožnik pred in po kritičnem obdobju v bolniškem staležu, na stalež v kritičnem obdobju nima neposrednega vpliva. Sodišče je tudi korektno vpogledalo v mnenje izvedenca dr. F.F., ki je bil kot neodvisni izvedenec angažiran v drugem sporu, ki teče med strankama in sta tako v postopku bila pretehtani mnenji kar dveh neodvisnih izvedencev, ki sta glede bistvenega vprašanja usklajena. Sklicevanje na mnenje izvedenca A.A. je neprimerno in neutemeljeno, saj ne gre za izvedenca, ki bi bil angažiran s strani sodišča, niti mnenje ni bilo izdelano za potrebe predmetnega postopka. Mnenje je naročil tožnik sam in izven postopka, v katerem je bilo odločeno o tožnikovem zahtevku. Takšno mnenje lahko sodišče upošteva le kot trditev stranke, ki ga je predložila in se nanj sklicuje. Tožnika je izvedenec res da pregledal dve leti po poškodbi, vendar mu je bila za podajo mnenja na razpolago vsa tožnikova medicinska dokumentacija, vsi izvidi, rezultati pregledov itd. in je tako izvedenec dobil popoln vpogled v zdravstveno stanje tožnika v kritičnem obdobju. Tožnikovo zdravstveno stanje v letu 2015 nima s stanjem tožnikovega zdravja ter zmožnosti za delo v letu 2012 nobene zveze. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika glede stroškov postopka. Res je, da zavod ne glede na izid postopka krije svoje stroške, ne pa stroške stranskega intervenienta. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih navaja pritožba.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 1. odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 5. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 9. 2. 2012. S slednjo je imenovani zdravnik odločil, da je tožnik od 7. 2. 2012 do 13. 2. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, od dne 14. 2. 2012 dalje je tožnik zmožen za delo.

7. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami; ZZVZZ) in v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami; Pravila). Skladno z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po 2. odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije. Po določbi 232. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da zavarovanec začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe in nato opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

8. Pritožba očita sodišču, da ni sledilo dokaznemu predlogu in postavilo novega izvedenca saj je bil podan dvom v izdelano izvedensko mnenje, ker je A.A. zavzel diametralno drugačno stališče glede mehanizma težav, izvid zdravnika B.B. je predpisoval „počitek“, tožniku pa so zdravniki predpisali bolniški stalež po in pred vtoževanim obdobjem, za kar po mnenju izvedenca C.C. naj ne bi bilo nobene potrebe, izvedenec C.C. pa se je slabšalno izražal do tožnika. V takšnih primerih bi sodišče moralo dvom odpraviti z imenovanjem novega izvedenca.

9. O tem, kateri dokazi se izvedejo je v sferi sodišča. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog, da bi sodišče bilo dolžno postaviti novega izvedenca. Mnenje drugega izvedenca se zahteva takrat, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (3. odstavek 254. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev dokazov utemeljilo z ugotovitvijo, da je izvedenec prepričljivo pojasnil sam mehanizem poškodbe, možne posledice ter običajni potek zdravljenja. Mnenje dr. C.C. je glede mehanizma in posledic poškodb bilo v celoti podprto tudi z mnenjem dr. F.F., ki je v zadevi Ps 1265/2014 odgovarjal na vprašanje, ali je bil vzrok začasne nezmožnosti za delo tožnika v času od 12. 5. 2014 do 31. 5. 2014 poškodba pri delu ali bolezen. Pri tem se zadeva v celoti nanaša na poškodbo, ki jo je tožnik utrpel dne 21. 11. 2011. Iz citiranega izvedenskega mnenja izhaja, da je bil mehanizem poškodbe tipična poškodba pri naletu od zadaj. Ti mehanizmi so prav zaradi zavarovalniške medicine zelo dobro raziskani in strokovno dokumentirani. V danem primeru je bila kinetična sila naleta tako blaga, da do WAD poškodbe vratne hrbtenice, ki je pri tovrstnih mehanizmih poškodovanja primarna, sploh ni prišlo, torej je bila kinetična energija pri naletu minimalna ter tako nikakor ni moglo priti do dodatne poškodbe že od prej biomehansko in degenerativno spremenjene prsno ledvene hrbtenice tožnika. Obravnavana nesreča je za krajši čas nekoliko povečala tožnikove subjektivne hrbtenične težave, največ za tri do štiri tedne in so bila vsa kasnejša bolečinska obdobja posledica osnovne hrbtenične okvare. Enake ugotovitve glede mehanizma same poškodbe in posledic izhajajo iz v tem postopku izdelanega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista ortopeda dr. C.C. in njegovih dopolnilnih mnenj ter izpovedi na glavni obravnavi dne 12. 6. 2015, kjer je zadeve strankam še dodatno opisal in pojasnil. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da trditve tožnika o drugačnem mehanizmu same poškodbe in posledice te poškodbe, od strokovno ugotovljenih, ni in trditve tožnika ne morejo biti razlog za postavitev novega izvedenca, kar velja tudi za zaslišanje dr. A.A..

10. Glede bolečinskega sindroma je sodišče pri oceni potrebnosti bolniškega staleža izhajalo iz tega, da nihče od zdravnikov specialistov, ki so tožnika obravnavali ni predlagal kakšnih omejitev pri delu. Tožnik ni jemal močnih analgetikov, ki lahko vplivajo na zmožnost za delo. V primeru, da bi bile bolečine tako močne in se ne bi dale obvladovati oziroma bi vplivale na delo tožnika, bi njegov osebni zdravnik oziroma zdravnik specialist predlagal ustrezno zdravljenje. Bolečina, ki jo je mogoče obvladovati, ne predstavlja razloga za bolniški stalež, lajšanjem bolečin so namenjeni analgetiki, fizična aktivnost, nikakor pa ne pasivnost. Tudi iz izvida fiziatrinje z dne 13. 6. 2012, kjer je citiran MR z dne 19. 3. 2012 izhaja, da gre pri tožniku za blage degenerativne spremembe, ki ne povzročajo večjih težav, če pa, so te obvladljive z zgoraj opisanimi načini zdravljenja in obnašanjem ter občasno fizioterapijo. Bolečine, ki jih tožnik navaja tudi v pritožbi, po oceni lečečih specialistov niso bile tako hude, da bi mu bil predpisan močnejši analgetik za dalj časa. Tožniku je bil po dogodku svetovan Lekadol pri bolečinah, nato mu je bila predpisana ena škatla Naklofen duo, ob obisku 4. 2. 2012 je dobil eno ampulo Naklofena in recept za eno škatlo Olfena. Svetovan je paracetamol, ki je sestavina večjih analgetikov, dostopnih v lekarni brez recepta, prav tako zdravila iz skupine NSAR (Lekadol, Paracetamol, Daleron, Naklofen itd.). Gre, kakor navaja prvostopenjsko sodišče, za simptomatska zdravila, ki delujejo protivnetno, antipiretično in analgetično in lajšajo bolečine ter zmanjšujejo simptome. Da bi šlo pri tožniku za bolečine težje jakosti ne izhaja iz kliničnega opisa, saj se večinoma taki bolniki težko premikajo, so nepokretni. Bolečine gibalnega sistema nastajajo zaradi degeneracije in spremljajo po literaturi vsakega petega odraslega človeka.

11. Sodni izvedenec in sodišče sta pravilno ocenjevala naravo in težo tožnikovega dela vodje medobčinskega inšpektorata. Izvedenec je tudi ustrezno pojasnil, kaj pomeni za tožnika, glede na naravo njegove bolezni, „počitek“. Počitek v primeru kroničnih bolečin v križu pomeni izogibanje težkemu fizičnemu delu. Običajne vsakodnevne aktivnosti, hoja, plavanje in podobno pa so seveda zaželene, saj je znano, da zmanjšujejo bolečino. V citiranem izvidu travmatologa dr. B.B. ni nikjer izrecno zapisano, da ne bi mogel ali celo smel delati.

12. Pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da gre pri delu tožnika za lažje fizično delo, saj gre za tipično pisarniško delo v povezavi z delom na terenu. Tožnik ne opravlja težjega fizičnega dela. Med sedenjem ima, kakor navaja delodajalec tožnika, stranski intervenient Občina G., dovolj možnosti za raztezanje in gibanje, prisilno držo v pisarni je moč ob vsakem trenutku razbiti s spremembo drže, raztezno vajo oziroma nekaj koraki.

13. Predmetni spor se nanaša na obdobje od 14. 2. 2012 do 26. 3. 2012 in so tako irelevantne navedbe tožnika o tem, da mu je bil bolniški stalež zaradi posledic poškodbe odobren tudi v letu 2014 oziroma v letu 2015. Iz pregleda bolniškega staleža tožnika izhaja, da je bil zaradi poškodbe pri delu v bolniškem staležu v letu 2012 še od 26. 3. 2012 do 18. 4. 2012, od 18. 6. 2012 do 17. 7. 2012 in nato od 7. 1. 2013 do 5. 2. 2013. Zgolj to, da je bil tožnik od konca meseca marca 2012 dalje v bolniškem staležu še ne pomeni samo po sebi, da je tudi v spornem obdobju bilo njegovo zdravstveno stanje takšno, da svojega dela ne bi mogel opravljati. Pregled tožnikove odsotnosti z dela zaradi posledic bolezni ali posledic poškodbe pri delu kaže ravno na to, da je bil tožnik v času od konca marca 2012 do 11. 6. 2014 občasno, za krajša obdobja, v bolniškem staležu, ne pa stalno in neprekinjeno. Odvisno od tega ali je bil v nekem obdobju zaradi zdravstvenega stanja za svoje delo zmožen ali ne. Zavarovanec je upravičen do bolniškega staleža le v primeru, če zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno ni zmožen opravljati svojega dela, kar pa v danem primeru ne izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Ali je bilo njegovo stanje konec meseca marca istega leta nato takšno, da dela ni mogel opravljati pa ni predmet tega spora.

14. Sodišče je pravilno odločilo glede stroškov stranskega intervenienta. 68. člen ZDSS-1 pomeni izjemo od določb ZPP o kritju stroškov postopka. Ne glede na uspeh v postopku je določeno, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj zavod sam krije svoje stroške postopka in stroške za izdelavo dokazov z izvedenci. V primeru stranskega intervenienta na strani tožene stranke pa ne gre za takšno izjemo, saj stranski intervenient ni zavod. Intervenient res ni stranka postopka, vendar lahko zahteva, da mu nasprotna stranka, ki je spor izgubila, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP povrne stroške. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je tako tožnika pravilno zavezalo, da je dolžan povrniti stroške stranskega intervenienta skladno s 154. členom ZPP. Stroški so bili tudi pravilno odmerjeni.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe, prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo stranska intervenientka, saj z odgovorom ni doprinesla k rešitvi zadeve.