Jedro

Do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka: tožena stranka je vozilo vrnila pred vložitvijo predloga za izvršbo, tožeča stranka pa je postavila tožbeni zahtevek v nasprotju z določilom drugega odstavka VIX. Splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu št. FV-06, ker tožbenega zahtevka ni zmanjšala za cenitveno vrednost vozila. Glede na citirano določilo splošnega dela pogodbe o finančne leasingu, je tožeča stranka tožbo, v presežku nad dosojenim delom, vložila neutemeljeno, kar bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo upoštevati, ko bo odločalo o uspehu tožeče stranke v pravdnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 25465/2011 z dne 2. 3. 2011 ostane v veljavi za stroške postopka v 3. točki izreka (I) in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne stroške pravdnega postopka v znesku 2.152,05 EUR s pripadki (II) ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka sama (III).

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi pritožbe izpostavlja, da je tožnica zahtevala plačilo 28.540,85 EUR, sodišče ji je dosodilo 6.513,15 EUR. Sodišče dejstva, da je tožnica uspela s svojim zahtevkom samo v 22 %, ni upoštevalo zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da je imela ob vložitvi predloga za izvršbo, od tožnice pravico terjati tudi vrednost že vrnjenega avtomobila, ker naj bi bila prodaja negotovo dejstvo. Takšno stališče nima materialopravne opore v pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, kjer je določeno, da lahko tožnica v primeru razveze pogodbe od tožene stranke terja dogovorjene stroške zmanjšane za cenitveno vrednost vozila. Te določbe se dolžnica ni držala, čeprav bi se morala. Avto je bil tožeči stranki vrnjen 18. 1. 2011, cenitev vozila je bila narejena 24. 2. 2011, predlog za izvršbo pa je bil vložen 25. 2. 2011. Sodišče tudi ni upoštevalo, da mora stroške postopka odmeriti od vrednosti spora ob vložitvi tožbe od delnega umika dalje, pa od vrednosti 7.764,65 EUR.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja na določilo prvega in drugega odstavka VIX. Splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu št. FV-06. Iz citiranih določil sledi, da ima tožeča stranka zaradi kršitev pogodbenih določil na strani tožene stranke pravico zahtevati enkratno plačilo vseh obrokov pred zapadlostjo ali pa z enostransko izjavo razdreti pogodbo in zahtevati odškodnino za povzročeno predčasno prenehanje pogodbe. Za slednje se je v konkretnem primeru odločila tožeča stranka.

6. Odškodnina je opredeljena v 2. točki in je enaka vsoti vseh (zapadlih in ne zapadlih) neplačanih obrokov po tej pogodbi, povečano za stroškov opominov, zamudnih obresti, odvzema, hrambe, cenitve, zmanjšano za cenitveno vrednost vozila.

7. Pravni položaj v primeru delnega umika tožbe je urejen z 158. členom ZPP. Določeno je, da mora tožeča stranka, ki tožbo delno umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, ki odpadejo na umaknjeni del tožbenega zahtevka. Izjema od tega pravila velja samo v primeru, ko tožeča stranka tožbo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. V konkretnem primeru za takšen dejanski stan ne gre. Do umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka: tožena stranka je vozilo vrnila pred vložitvijo predloga za izvršbo, tožeča stranka pa je postavila tožbeni zahtevek v nasprotju z določilom drugega odstavka VIX. Splošnega dela pogodbe o finančnem leasingu št. FV-06, ker tožbenega zahtevka ni zmanjšala za cenitveno vrednost vozila. Glede na citirano določilo splošnega dela pogodbe o finančne leasingu, je tožeča stranka tožbo, v presežku nad dosojenim delom, vložila neutemeljeno, kar bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo upoštevati, ko bo odločalo o uspehu tožeče stranke v pravdnem postopku.

8. Odločitve sodišča o stroških postopka tudi ni mogoče preveriti, ker iz stroškovnikov, ki so v spisu, ni mogoče razbrati katere priglašene stroške je sodišče strankam priznalo in od kakšne vrednosti spornega predmeta jih je odmerilo. S tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je pritožbi potrebno ugoditi ter izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

9. V ponovljenem postopku naj sodišče odpravi ugotovljeno absolutno bistveno kršitev postopka in ob pravilni uporabi določil materialnega prava ponovno odloči o stroških postopka.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.