Jedro

Po izselitvi imetnice stanovanjske pravice je tožnica kot edina uporabnica, ki je ostala v stanovanju, in ki je z imetnico stanovanjske pravice najmanj dve leti živela v ekonomski skupnosti, obdržala pravico do nadaljnje uporabe stanovanja (2. odstavek 19. člena ZSR). Ta pravica pa je bila, ob upoštevanju prej navedenih pravnoodločilnih dejstev, po svoji vsebini in pravnih učinkih povsem izenačena z imetništvom stanovanjske pravice. To z drugimi besedami pomeni, da tožnica ni pridobila pravice do odkupa spornega stanovanja kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice, kot se v reviziji zmotno zatrjuje, ampak kot imetnica pravice, ki je bila po svoji vsebini in pravnih učinkih povsem izenačena z imetništvom stanovanjske pravice. Zato ji je bila tožena stranka dolžna na njeno zahtevo prodati stanovanje na podlagi določbe 117. člena SZ.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka s tožnico skleniti prodajno pogodbo za stanovanje št. 50, ki leži v 12. nadstropju stanovanjske hiše v L., s pripadajočim kletnim prostorom in sorazmernim solastniškim deležem skupnih prostorov, delov in naprav ter funkcionalnega zemljišča, za ceno 917.457,00 SIT, ji izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino ter povrniti 52.238,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po določbi 117. člena stanovanjskega zakona je dolžan lastnik stanovanja prodati stanovanje le imetniku stanovanjske pravice, z njegovo pisno privolitvijo pa še njegovemu ožjemu družinskemu članu. Na spornem stanovanju je bila imetnica stanovanjske pravice tožničina sestra, tožnica pa ne spada v krog ožjih družinskih članov iz 6. člena stanovanjskega zakona. Tožeča stranka je na stanovanju lahko pridobila le pravico uporabe, saj pravnomočna odločba, ki bi ugotavljala obstoj njene stanovanjske pravice, ni bila nikoli izdana. Tožeča stranka stanovanjske pravice tudi ni mogla naslediti. Ker pogoji za prodajo iz 117. čl. stanovanjskega zakona niso izpolnjeni, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Ker ga ni, naj to stori revizijsko sodišče, ali pa sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da je za odločitev v tej pravdni zadevi nepomembno vprašanje, ali sodi tožnica v krog ožjih družinskih članov. Po odselitvi prejšnje imetnice stanovanjske pravice iz stanovanja, je ostala tožnica edina uporabnica. Zato ji pripada tudi pravica do odkupa stanovanja na podlagi določbe 117. člena stanovanjskega zakona.

Revizija ni utemeljena.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica živela z imetnico stanovanjske pravice več kot dve leti v ekonomski skupnosti, zaradi česar je pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št.18/91 - v nadaljevanju SZ) pridobila status uporabnika stanovanja (5. člen zakona o stanovanjskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 35/82 - v nadaljevanju ZSR), da je imetnica stanovanjske pravice v začetku meseca oktobra 1991 stanovanje trajno prenehala uporabljati in da je tožnica po izselitvi imetnice stanovanjske pravice iz stanovanja ostala v stanovanju kot edina uporabnica stanovanja. Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev, pa sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravo pravilno uporabili. Po izselitvi imetnice stanovanjske pravice je namreč tožnica kot edina uporabnica, ki je ostala v stanovanju, in ki je z imetnico stanovanjske pravice najmanj dve leti živela v ekonomski skupnosti, obdržala pravico do nadaljnje uporabe stanovanja (2. odstavek 19. člena ZSR). Ta pravica pa je bila, ob upoštevanju prej navedenih pravnoodločilnih dejstev, po svoji vsebini in pravnih učinkih povsem izenačena z imetništvom stanovanjske pravice. To z drugimi besedami pomeni, da tožnica ni pridobila pravice do odkupa spornega stanovanja kot ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice, kot se v reviziji zmotno zatrjuje, ampak kot imetnica pravice, ki je bila po svoji vsebini in pravnih učinkih povsem izenačena z imetništvom stanovanjske pravice. Zato ji je bila tožena stranka dolžna na njeno zahtevo prodati stanovanje na podlagi določbe 117. člena SZ.

Po povedanem v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama (154. člen ZPP). Enako pa velja tudi za tožečo stranko, ki je na revizijo odgovorila, saj njen revizijski odgovor ni v ničemer prispeval k odločitvi v revizijskem postopku. Zato stroškov revizijskega odgovora ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP).