Jedro

Pomanjkljiva obrazložitev očitnega dvoma v tožnikovo identiteto zadostuje za sklep, da niso izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj to pomeni, da izpodbijani sklep nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih.

Po presoji sodišča tožnik utemeljeno tudi ugovarja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla konkretnih dejstev, v zvezi s katerimi bi ga bilo treba še zaslišati, torej opraviti osebni razgovor ter da ni izkazano, da je bila podana morebitna poizvedba oziroma prošnja tuji državi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1069/2020/6 (1312-22) z dne 24. 6. 2020 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore in območje Centra za tujce (CT) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ter obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil, in sicer od 23. 6. 2020 od 13.20 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 23. 9. 2020 do 13.20 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Glede na njegova ravnanja in izjave toženka dvomi v njegovo identiteto in meni, da želi namerno prikriti svojo pravo identiteto in se je zato izognil razkritju svojih dokumentov z zelo skopimi pojasnili, da jih nima in da jih je izgubil. Iz tožnikovih ravnanj pa po mnenju toženke precej nedvoumno izhaja tudi, da zlorablja postopek mednarodne zaščite z namenom, da si zagotovi prosto gibanje in s tem nadaljevanje začrtane poti. Njegova ciljna država je bila namreč Italija, čeprav je kasneje zatrjeval, da bi ostal v Sloveniji, če bi vedel, kakšne pravice so tu. Poudarja, da je Slovenijo v enem dnevu prečkal in prešel v Italijo, kjer so ga prijeli italijanski varnostni organi in ga vrnili v Slovenijo. Ko je izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, je bil prepeljan v azilni dom, ki ga je še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito samovoljno zapustil in se napotil proti Italiji, vendar so ga pred tem prestregli slovenski policisti. Poudarja, da je s tožnikom potrebno opraviti osebni razgovor, brez katerega vsebinske odločitve v skladu z Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ni mogoče izdati. Pojasnjuje tudi, zakaj je treba za tožnika uporabiti ukrep pridržanja na CT.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da iz dejanskih okoliščin ne izhaja očiten dvom v njegovo istovetnost. Toženka torej tega razloga za omejitev gibanja ni obrazložila. V zvezi z omejitvi gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 11/2019, iz katere izhaja, da za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 (ali drugem ustreznem zakonu) ni jasne zakonske podlage. Zato se ukrepa omejitve gibanja, dokler ne bo v predvidljivem zakonu jasnih kriterijev, ki bodo določili kriterije za nevarnost pobega, ne sme izrekati. Tak ukrep namreč predstavlja hud poseg v človekovo osebno svobodo. Poudarja tudi, da iz zapisnika z dne 23. 6. 2020 izhaja, da tožniku razlogi za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 niso bili pojasnjeni. Meni, da ne bi smel biti pridržan v CT iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu, pa tudi zato ne, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. Sodišču tako predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

4. Hkrati s tožbo podaja tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj meni, da je izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa mu bo izvrševanje tega ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v omejenem prostoru zelo slabo počuti. Predlaga, naj sodišče izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

6. Tožba je utemeljena.

K I. točki izreka

7. Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na območje in prostore CT na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 8. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3.a člen Ustave RS.

9. Skladno s točko a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (oziroma ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 na CT), da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

10. S citirano določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, pri čemer je v takih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Izpodbijani ukrep je torej na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren1. 11. Sodišče se strinja s tožnikom, da iz razlogov izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj toženka dvomi v tožnikovo identiteto, saj tega v ničemer ne pojasni. Sklicuje se zgolj na zakonsko ureditev izkazovanja istovetnosti iz 97. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) in ne obrazloži niti tega, zakaj ne verjame tožnikovi zatrjevani identiteti, niti zakaj ne verjame njegovi navedbi, da je svoje dokumente izgubil na poti. Navede namreč le, da se ji poraja dvom v to, da je tožnik navedel resnične osebne podatke in da je pri podaji prošnje dejal zgolj, da je svoje dokumente izgubil na poti, na zapisnik o seznanitvi z omejitvijo gibanja pa je dejal, da bi za pridobitev dokumenta moral osebno v Afganistan ter da glede na ravnanja in njegov izjave močno dvomi v njegovo identiteto, saj je neobičajno, da posameznik preprosto izgubi vse svoje osebne dokumente in nato ilegalno prehaja preko držav na svoji poti. Ne pojasni niti svojega zaključka, da želi tožnik namerno prikriti svojo pravo identiteto in se je zato izognil razkritju svojih dokumentov z zelo skopimi pojasnili, da jih nima in da jih je izgubil. 12. Po presoji sodišča že navedena pomanjkljiva obrazložitev očitnega dvoma v tožnikovo identiteto zadostuje za sklep, da niso izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj to pomeni, da izpodbijani sklep nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih.

13. Sodne presoje, da je izrek izpodbijanega sklepa v tem delu nezakonit, ne spremeni niti dejstvo, da je tožnik na glavni obravnavi 7. 7. 2020 izpovedal, da je, ko je odšel od doma, imel s sabo osebno izkaznico (taskiro), vendar jo je, ko je prišel v Iran, izgubil, ter da je, ko je prišel v Slovenijo, poskušal pridobiti osebni dokument od staršev, ki pa so mu rekli, da je trenutno vojna in da če bo vojne konec, mu bodo dokument lahko poslali. Izpodbijani sklep je namreč nezakonit tudi zato, ker iz njega ni razvidno toženkino dolžnostno ravnanje, torej na kakšen način bo preverjala tožnikovo istovetnost, kar je (kot je pojasnjeno v 10. točki te obrazložitve) druga pravno odločilna okoliščina, ki jo mora organ ugotoviti in obrazložiti, zato da lahko izreče ukrep omejitve gibanja na tej podlagi.

14. Po povedanem so razlogi izpodbijanega sklepa, s katerimi toženka utemeljuje izrek ukrepa iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, tako bistveno pomanjkljivi, da se ga v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 15. Toženka pa, kot rečeno, v izpodbijanem sklepu sprejeti ukrep omejitve gibanja tožniku utemeljuje tudi na drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 16. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da toženka v izpodbijanem sklepu ni navedla konkretnih dejstev, v zvezi s katerimi bi ga bilo treba še zaslišati, torej opraviti osebni razgovor ter da ni izkazano, da je bila podana morebitna poizvedba oziroma prošnja tuji državi.

17. Sodišče namreč s tem v zvezi ugotavlja, da toženka v izpodbijanem sklepu zgolj navaja, da je s prosilcem (tožnikom) treba opraviti osebni razgovor, ki je zanj razpisan za 8. 7. 2020, ter da brez osebnega razgovora vsebinske odločitve v skladu z ZMZ-1 ni mogoče izdati, razen izjem (katerih, ne navede), ki v tem primeru niso podane ter da je prosilčevo sodelovanje potrebno tudi v primeru t.i. dublinskega postopka, če bo katera država članica EU sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito ter da če se v postopku izkaže za potrebno, da se uporabijo informacije o izvorni državi, jih je potrebno pred izdajo odločitve predočiti prosilcu. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tako ne izhaja, katere so tiste konkretne, individualne okoliščine oziroma dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito in za katera je nujno, da jih toženka razjasni na osebnem razgovoru s tožnikom. Niti ni razvidno, ali je toženka katero izmed držav članic EU pozvala k sprejemu odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, kar prav tako pavšalno navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

18. Ob tem sodišče še izpostavlja, da je iz zapisnika z dne 23. 6. 2020, ki je del upravnega spisa zadeve, razvidno, da je tožnikov pooblaščenec že ob seznanitvi tožnika z omejitvijo gibanja ugovarjal, da razlogi za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tega dne niso bili obrazloženi. Glede na to torej, da toženka v izpodbijanem sklepu ni konkretno navedla dejstev, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito in ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti ter ob tem, da takšne utemeljitve ni podala niti na glavni obravnavi 7. 7. 2020, ko je tožnikova pooblaščenka pravočasno, saj sodišče presoja ali so bili ob sprejemu izpodbijanega sklepa in ali so v času glavne obravnave še vedno izpolnjeni zakonski pogoji za tak ukrep, podala takšen ugovor, sodišče zaključuje, da so tudi razlogi glede izpolnjenosti prvega zakonskega pogoja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tako bistveno pomanjkljivi, da se ga tudi v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 19. Ker je po povedanem ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi že iz navedenih razlogov, sodišče niti ni presojalo, ali je pri tožniku podana utemeljena nevarnost pobega in torej ali je izpolnjen drugi zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek izpodbijanega ukrepa, saj morata biti oba pogoja po tej določbi ZMZ-1 izpolnjena kumulativno. Zato tudi ne odgovarja na tožbeni ugovor glede vprašanja podanosti objektivnih meril za begosumnost v ZMZ-1 in na ostale navedbe strank v postopku, ki na odločitev niso vplivale.

20. Sodišče je tako izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1, v katerem bo morala, če bo ob upoštevanju načela zaslišanja stranke ocenila, da je podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost, ob uporabi 118. člena ZMZ-1 pojasniti s tem povezano zbiranje informacij2 ter konkretizirano obrazložiti, katerih dejstev, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ne bi bilo mogoče pridobiti brez sprejetja ukrepa omejitve gibanja tožniku.

21. Ker je sodišče izpodbijani sklep odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, je s tem odpadla pravna podlaga za izvrševanje omejitve gibanja v obravnavani zadevi, in sicer ne glede na to, da je sodišče zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. S tem, ko je bil zaradi ugotovljene nezakonitosti izpodbijani sklep odpravljen, se je namreč zadeva vrnila v stanje, v katerem o pridržanju tožnika na prostore in območje CT (še) ni (bilo) odločeno, kar pomeni, da za izvajanje tega ukrepa do morebitne ponovne odločitve o zadevi ni (več) pravne podlage.

K II. točki izreka

22. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

23. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

1 Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja; prim.: sodba in sklep tega sodišča I U 683/2020 ter I U 771/2020. 2 Sodišče zgolj pripominja, da se v praksi v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti prosilcev navaja tudi jezikovna analiza, ocena starosti, primerjava prstnih odtisov s podatki evropskih baz, DNA analiza, razgovor s prosilcem, ipd (prim.: sodba in sklep tega sodišča I U 683/2020 ter sodba in sklep I U 771/2020).