Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje izhaja iz dokazne ocene več listinskih dokazov, zato zatrjevana kršitev ne pomeni protispisnosti, temveč tožena stranka graja dokazno oceno in uveljavlja zmotno dejansko stanje, kar pa v sporu majne vrednosti ni dovoljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207667/2012 z dne 28. 12. 2012 ostane v prvem odstavku izreka delno v veljavi, in sicer za glavnico v znesku 210 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 do plačila, v tretjem odstavku izreka pa ostane v veljavi za izvršilne stroške v višini 36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013 do plačila.

II. V delu prvega in tretjega odstavka izreka, ki se nanašata na glavnico v znesku 751,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2012 do plačila in na izvršilne stroške v višini 20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2013, se navedeni sklep o izvršbi razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

III. Tožnik je dolžan toženki povrniti pravdne stroške 64,92 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zahtevek tožeče stranke zavrne. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče pritožbo zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo dobavljenih izdelkov in storitev po vtoževanem računu št. 14-2012 z dne 30. 10. 2012 (priloga A12).

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je tožena stranka niti ni konkretizirala, je podana le, ko sodbe zaradi nerazumljivosti, protislovnosti ali neobrazloženosti sploh ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni in jo je višje sodišče lahko preizkusilo.

Tožena stranka nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer, da se v računu tožeče stranke postavke za stranko J. - Dolgi most pod št. 9, 10, 15 in 16 ne nanašajo na to stranko, in je edina postavka, ki se na to stranko nanaša, pod št. 17 v višini 36,60 EUR.

Imena strank, v zvezi s katerimi so bile posamezne postavke vključene v vtoževani račun, pri postavkah 9 in 10 niso navedena in iz predmetne listine ne izhajajo. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da so bili izdelki (čistilo - mazivo in parkol C, ki sta navedena v 9 in 10) in izdelki pod postavkami od 15 do 17, dostavljeni ŠD D., ugotovilo iz delovnega naloga z dne 5. 6. 2012 (priloga A34) in iz računa tožene stranke končni stranki (A16). Sodišče prve stopnje je torej pri ugotavljanju izkazanosti posameznih postavk vtoževanega računa ugotavljalo, katere postavke se ujemajo z delovnimi nalogi, ki so bili podlaga za izstavitev računa toženi stranki, in iz računov tožene stranke končni stranki. Ugotovljeno dejansko stanje glede teh postavk tako izhaja iz dokazne ocene več listinskih dokazov, zato zatrjevana kršitev ne pomeni protispisnosti, temveč tožena stranka preko te postopkovne kršitve graja dokazno oceno in uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar v tem postopku ni dovoljeno.

Neutemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene trditve v zvezi z opravljenimi popravili, ki izhajajo iz 8. postavke računa in sklicevanje na neobstoječo dobavnico ter datum izdaje računa, saj tožena stranka s tem prav tako izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

O predlogu tožene stranke za obnovo postopka se višje sodišče ni izrekalo, saj je to v pristojnosti sodišča prve stopnje (prvi odstavek 397. člena ZPP).

Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).