Jedro

Tožnik ne ugovarja ugotovitvam inšpekcijskega organa, da je bil objekt delno porušen, delno nadvišan in konstrukcijsko spremenjen, zato ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča sklepanja, da je šlo le za vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku naloženo, da mora takoj po prejemu te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo tam opisanih delov objekta na naslovu …, na parceli št. 221 k.o. …(1. točka), da mora v roku šestih mesecev po vročitvi te odločbe odstraniti navedeno nelegalno gradnjo (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (3. točka izreka), da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka). Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je inšpekcijski organ po preučitvi dokumentacije, ogledih 4. 2. 2011 in 10. 2. 2011 ter zaslišanju tožnika 11. 2. 2011 ugotovil, da je tožnik brez veljavnega gradbenega dovoljenja porušil dele starejšega objekta, nekatere dele nadvišal, ter na mestu prvotnega objekta zgradil nov objekt. V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnik na zaslišanju povedal, da za objekt ni pridobil gradbenega dovoljenja, da pa so ga začeli graditi po pridobljeni lokacijski informaciji novembra 2008. Ker za gradnjo niso bila pridobljena potrebna dovoljenja, gre po določbah ZGO-1 za nelegalno gradnjo.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi pa med drugim navaja, da inšpektor s tem, ko je opravil ogled, na katerem tožnik ni bil navzoč, ni kršil pravil postopka, saj se je tožnik z vsemi ugotovitvami seznanil na zaslišanju. Pritožbene navedbe, da je dela na objektu izvajal, ker so se ob sanaciji strehe začele rušiti stene, je organ zavrnil s pojasnilom, da razlogi za izvedbo nelegalne gradnje niso pravno odločilni in da tudi aktivnosti v smeri pridobivanja gradbenega dovoljenja ne morejo vplivati na odločitev v obravnavani zadevi. Pojasnil je tudi, da ima lokacijska informacija značaj potrdila in ne odločbe, s katero bi bila gradnja že dovoljena.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je med postopkom večkrat pojasnil, da v obravnavanem primeru ne gre za nelegalno gradnjo, temveč za nujna vzdrževalna dela, ki so bila posledica porušenja strehe na obstoječi stavbi. Da je na parceli stavba že stala, naj bi izhajalo iz lokacijske informacije. Šlo naj bi le za vzdrževalna dela, za katera gradbenega dovoljenja ni treba pridobiti. Izrecno poudarja, da obravnavana stavba ni novogradnja in trdi, da je inšpekcijski organ dejansko stanje napačno ugotovil. Navaja, da bi morala inšpektorica preveriti, kakšno je bilo stanje pred izvedbo vzdrževalnih del. Ker naj ne bi pregledala celotne dokumentacije, naj bi storila napake v postopku, zaradi katerih je po tožnikovem mnenju treba izpodbijano odločbo odpraviti. Meni, da prvostopenjski organ ni imel razlogov za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka in opozarja na dolžnost organa ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze, če spozna, da je to za razjasnitev stvari potrebno (prvi odstavek 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP).

Prvostopenjska odloča naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, saj naj ne bi bilo pojasnjeno, zakaj gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo, zato naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tožnik inšpekcijskemu organu očita, da ni navedel, katere dokaze je pregledal in uporabil kot podlago za ugotovitev odločilnih dejstev, zakaj je vodil skrajšani postopek in zakaj ni upošteval tožnikovih izjav. S tem naj bi bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ker naj bi organ le navajal oz. citiral določbe zakona, ne da bi bilo jasno, kaj je želel s tem povedati, naj bi kršil tudi pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Trdi, da je organ odločil samovoljno, arbitrano in brez pravne podlage, s čimer naj bi kršil tudi drugi odstavek 14. člena ter 15. in 33. člen Ustave. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Gradnja novega objekta, rekonstrukcija ali odstranitev objekta se lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). Če se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1).

Iz navedenih zakonskih določb, ki so podlaga za ukrepanje gradbenega inšpektorja v primeru nelegalne gradnje, izhaja, da se v tem postopku ugotavlja le, ali ima investitor za objekt, ki ga gradi oziroma ga je zgradil, pridobljeno gradbeno dovoljenje, oziroma ali so podane okoliščine, v katerih ZGO-1 dopušča gradnjo brez gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3.a člena ZGO-1).

Ker tožnik za obravnavano gradnjo ni pridobil gradbenega dovoljenja, je po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Zgolj tožnikovo nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo še ne utemeljuje očitkov o kršitvah ustavnih načel iz drugega odstavka 14. člena in 15. člena Ustave, niti pravic iz 22., 25. in 33. člena Ustave.

Po presoji sodišča so neutemeljeni tožbeni očitki o neobrazloženosti in arbitrarnosti izpodbijane določitve. Inšpekcijski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel vsa pravno odločilna dejstva, ki jim tožnik tudi v tožbi ne oporeka. Trdi le, da je šlo za vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno. Vendar je iz tožbenih navedb razvidno, da tožnik zmotno meni, da to trditev lahko utemeljuje zgolj okoliščina, da je pred gradbenimi posegi na istem mestu že stal objekt. Zato sodišče pojasnjuje, da vzdrževalna dela niso dela, s katerimi se posega v konstrukcijo objekta. V 10.1. in 10.2. točkah prvega odstavka 2. člena ZGO-1, kot sta veljali v času izdaje izpodbijane odločbe, je bilo namreč med drugim izrecno določeno, da vzdrževalna dela niso dela, s katerimi se posega v konstrukcijo objekta in spreminja zmogljivosti, velikosti in zunanjega videza. Tudi po ureditvi, uveljavljeni z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 57/12 – v nadaljevanju ZGO-1D), vzdrževanje ne pomeni izvedbe del, s katerimi se posega v konstrukcijo objekta (10.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1, kot je bila spremenjena s 1. členom ZGO-1D).

Prvostopenjski upravni organ res ni izrecno pojasnil, zakaj je za obravnavano gradnjo potrebno gradbeno dovoljenje, je pa to pomanjkljivost v okviru pooblastil, ki jih ima na podlagi 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), odpravil organ druge stopnje s pojasnilom, da je za gradnjo novega objekta po 3. členu ZGO-1 treba pridobiti gradbeno dovoljenje in da je gradnja novega objekta v skladu s 7.1. točko prvega odstavka 2. člena ZGO-1 izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt, dozida ali nadzida obstoječega ali se bistveno spremeni njegov zunanji izgled.

Ker tožnik ne ugovarja ugotovitvam inšpekcijskega organa, da je bil objekt delno porušen, delno nadvišan in konstrukcijsko spremenjen, ugotovljeno dejansko stanje tudi po presoji sodišča ne omogoča sklepanja, da je šlo le za vzdrževalna dela, za katera gradbeno dovoljenje ni potrebno. Ne gre torej za to, da inšpekcijski organ tožnikovih navedb ne bi upošteval, temveč za to, da so po vsebini neutemeljene.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o vodenju skrajšanega postopka. Izpodbijana odločba namreč ni bila izdana po skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke, saj je bil tožnik v inšpekcijskem postopku zaslišan 11. 2. 2011, njegova izjava pa je povzeta tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Poleg tožnikove izjave je inšpekcijski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzel tudi ugotovitve obeh ogledov, zato ne drži niti tožnikova tožbena trditev, da organ ni pojasnil, na podlagi katerih dokazov je ugotovil relevantno dejansko stanje.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker stranki nista navedli novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.