Jedro

Raztovarjanje tovora v ugotovljenih okoliščinah po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni nevarna dejavnost, saj že običajna skrbnost zadošča za varno raztovarjanje. Ugotovilo je namreč, da če bi tožnik pravilno ravnal in dvignil varnostno loputo, do škodnega dogodka ne bi prišlo in da torej škodni dogodek ni posledica opravljanja nevarnega dela, temveč posledica nepravilnega ravnanja tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in druga tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku odškodnino za nematerialno in materialno škodo v znesku 5.173,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2016 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvo toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 30,00 EUR, drugo toženi stranki pa v znesku 1.485,96 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, glede višine pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da jo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je s tožbo uveljavljal solidarno obvezo plačila odškodnine prvo tožene stranke iz naslova sklenjenega zavarovanja odgovornosti iz dejavnosti drugo tožene stranke kot uporabnika storitev tožnika (polica št. ...), prav tako pa tudi iz naslova zavarovanja delodajalčeve odgovornosti tožnikovega formalnega delodajalca A., d. o. o, ki je imel s prvo toženo stranko sklenjeno svoje zavarovalno jamstvo (polica št. ...). Tožnik je trdil, da se formalni delodajalec svoje odgovornosti, da delavcu zagotovi varne pogoje dela, ne more razbremeniti s podpisom pogodbe z uporabnikom storitve, tj. z drugo toženo stranko, temveč je dolžan še pred napotitvijo delavca na delo k uporabniku preveriti, v kakšnih konkretnih pogojih se bo delo opravljalo in tudi nadzirati ali se delo dejansko opravlja v skladu z nalogom. To v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. A., d. o. o. je opustil tudi svojo obveznost, da preveri, ali so podani vsi pogoji za prerazporeditev delavca v skladu s sklenjeno pogodbo, saj ni preveril, ali je drugo tožena stranka sklenila ustrezno zavarovanje odgovornosti iz opravljanja svoje dejavnosti za škodo povzročeno napotenemu delavcu pri ali v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje tega zahtevka ne omenja in za to ne navaja razlogov. Ker sodišče prve stopnje o zahtevku tožnika za solidarno plačilo odškodnine iz nesreče tožnika iz naslova zavarovanja odgovornosti delodajalca A., d. o. o. po polici št. ... dejansko ni odločilo, ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se v tem delu niti ne more preizkusiti oziroma sodba sploh nima razlogov. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo glede vprašanja objektivne odgovornosti toženih strank. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vseh nevarnosti, v katerih je tožnik opravljal delo raztovarjanja tovora s kesona tovornjaka, katerih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod nadzorom in jih obvladovati. Nasprotuje zaključku, da že običajna skrbnost zadošča za varno raztovarjanje, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo izmer nakladalne rampe in načina manevriranja vozička na njej. Tožnik je moral po nakladalni rampi ne le potisniti pravilno obrnjen voziček (gibljiva kolesa bližje sebi) proti varnostni loputi, ampak, da bi ga lahko pravilno prislonil, voziček tudi obrniti vsaj za 90 stopinj, da bi ga na varovalno loputo prislonil, kot to zahtevajo navodila za varno delo. Priča B. B. je izpovedala, da lahko delavec pri tem, ko voziček obrača, varnostno loputo pomotoma tudi zadene, pohodi in jo s tem zapre. Tožniku pred škodnim dogodkom ni nihče povedal, da vozički padajo z rampe in da je bilo delavcem dano navodilo, da je v takem primeru najprej potrebno varovati osebe in vozička ne poizkušati zadržati na rampi, če grozi njegov padec, saj je blago za tak primer zavarovano. Tožnikovo ravnanje je bilo instinktivno, zaradi teže naloženega vozička ni uspel uspešno obvladati in z njim manipulirati na rampi v naklonu. Sodišče prve stopnje je spregledalo dimenzije naloženega vozička, ki tožniku onemogoča pregled nad površino nakladalne rampe. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da manipulacija 300 kg vozička po nakladalni rampi ne predstavlja težavne naloge in tudi ne zahteva uporabe velike sile. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je škodni dogodek posledica nepravilnega ravnanja tožnika. Tožnik je na zaslišanju na prvem naroku dne 29. 9. 2020 dejansko izpovedoval zmedeno in v določenih delih nekonsistentno, vendar pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik trditve iz tožbe in pripravljalnih vlog pri svojem zaslišanju ni potrdil, protispisna. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik opustil dvig varovalne lopute, preden je voziček s kesona tovornjaka zapeljal na nakladalno rampo tovornjaka. Ker je izvedenec v dopolnilnem mnenju radikalno spremenil svoje stališče o potiskanju vozička, oziroma v tem delu ni bil konsistenten, je tožnik predlagal angažiranje novega izvedenca, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo in s tem tožniku odvzelo možnost dokazovanja ter s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Mnenje izvedenca ni jasno in popolno, tožnik pa je že med postopkom izrazil dvom v pravilnost in strokovnost mnenja. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je bil tožnik ustrezno podučen o opravljanju svojega dela. Zmotno ali vsaj nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi v zvezi s potrebo po varnostni ograji na nakladalni rampi tovornjaka. Sodišče je upoštevalo mnenje izvedenca, da so takšne rampe izdelane v skladu z evropskimi standardi (SIST EN 1398/1999), ki ne predvideva, da bi morala biti kamionska nakladalna rampa ograjena. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da 63. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih v konkretnem primeru ni uporabljiv, ker gre za dvižno kamionsko ploščad, katere višina se spreminja. Zmoten je tudi zaključek, da premikanje vozičkov ne predstavlja ročnega premeščanja bremen v skladu s Pravilnikom o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005 in nasl.). Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo druga tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. Glede na to, da je bila drugi toženi stranki pritožba vročena 24. 6. 2022, je rok 30 dni za podajo odgovora na pritožbo, upoštevajoč sodne počitnice, potekel 25. 8. 2022. Ker je druga tožena stranka podala odgovor na pritožbo šele 26. 8. 2022, je odgovor prepozen in ga pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 344. člena ZPP ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb glede obveznosti njegovega formalnega delodajalca A. d. o. o., da še pred napotitvijo preveri, v kakšnih pogojih bo tožnik opravljal delo pri drugi toženi stranki oziroma uporabniku. Prva tožena stranka je sicer res imela sklenjeni zavarovalni pogodbi tako z A. d. o. o. kot tudi z drugo toženo stranko, vendar pa je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, kot bo podrobneje navedeno v nadaljevanju, da je bil tožnik pri drugi toženi stranki ustrezno poučen in usposobljen za varno delo, ter da je do nesreče pri delu prišlo izključno zaradi tožnikovega lastnega nepravilnega ravnanja. Takšna ugotovitev pa hkrati pomeni, da je izključena odškodninska odgovornost tožnikovega formalnega delodajalca, saj mu ni mogoče očitati, da je v zvezi s tožnikovo napotitvijo k uporabniku (drugo toženi stranki) ravnal protipravno oziroma malomarno, ker še pred napotitvijo delavca na delo k uporabniku ni preveril, v kakšnih konkretnih pogojih se bo delo opravljalo in tudi nadzirati ali se delo dejansko opravlja v skladu z nalogom. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik izključno odgovoren za nastalo škodo, tudi ni podana vzročna zveza med ravnanjem formalnega delodajalca in nastalo škodo, zato ni podana odgovornost prve tožene stranke na podlagi sklenjene police št. ... Pritožba torej zmotno meni, da o tožnikovem "dejanskem" zahtevku zoper prvo toženo stranko iz naslova sklenjene zavarovalne pogodbe z A., d. o. o. po navedeni polici št. ... ni bilo odločeno. Ker je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku zoper prvo toženo stranko, ter navedlo razloge, zakaj je tožnik izključno odgovoren za nastalo škodo, sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je v tem delu ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Tožnik je za drugo toženo stranko opravljal delo voznika tovornega vozila za dostavo blaga. Dne 2. 7. 2015 se je poškodoval na delu. Pri razkladu blaga na vozičku je voziček z blagom z dvignjene hidravlične rampe padel na tla, skupaj z njim pa tudi tožnik, ki je voziček skušal zadržati ter se pri padcu poškodoval. Tožnik je uveljavljal tako krivdno kot objektivno odškodninsko odgovornost druge tožene stranke, ki je imela sklenjeno zavarovanje odgovornosti pri prvi toženi stranki.

8. Tožnik nasprotuje zavrnitvi odškodninskega zahtevka že po temelju. Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost (179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

9. Tožnik neutemeljeno vztraja, da je potrebno razkladanje tovora oziroma delo s 300 kg težkim vozičkom (delo s premikanjem težkih bremen) na višini preko 1 metra in brez varnostne ograje šteti za nevarno delo oziroma nevarno dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da tožnikovo delo ni predstavljalo nevarnosti, ki bi bila neobičajna, saj potiskanje vozička ni nevarno opravilo, ne glede na to, da se opravlja približno 1 meter nad tlemi, ker je prostora za manevriranje na rampi kamiona dovolj. Raztovarjanje tovora v ugotovljenih okoliščinah po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni nevarna dejavnost, saj že običajna skrbnost zadošča za varno raztovarjanje. Ugotovilo je namreč, da če bi tožnik pravilno ravnal in dvignil varnostno loputo, do škodnega dogodka ne bi prišlo in da torej škodni dogodek ni posledica opravljanja nevarnega dela, temveč posledica nepravilnega ravnanja tožnika. S tem v zvezi pritožba tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je prostora za manevriranje na kamionu dovolj, oziroma da sodišče ni ugotavljalo izmer nakladalne rampe, saj je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje do nesreče prišlo, ker tožnik ni odprl kovinske lopute, ki bi zadržala voziček, ne pa zato, ker na hidravlični rampi ne bi bilo dovolj prostora za manevriranje vozička.

10. Glede sklicevanja pritožbe na izpovedi prič, ki so izpovedale o tem, kako je moral tožnik obrniti voziček, da je lahko manevriral z njim (glede na to, da ima voziček dve fiksni kolesi in dve vrtljivi), oziroma katera kolesa prisloniti na varnostno loputo, da voziček miruje in se ne zapelje prečno proti levemu in desnemu robu nakladalne ploščadi (eno fiksno in eno vrtljivo), pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugotavlja, da tožnik sploh ni odprl varnostne lopute, ki bi zadržala kolesa oziroma voziček, zato posledično ni relevantno stališče pritožbe, da bi moral biti za ustrezno manevriranje ustrezno usposobljen. Poleg tega tožnik ni navajal, da bi voziček zdrsel z rampe v levo ali desno smer v posledici nepravilno postavljenih oziroma oprtih koles na loputo, temveč je voziček odneslo nazaj, kar le še potrjuje pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da je razlog za padec vozička v tem, da tožnik ni odprl varnostne lopute. Zaradi navedenega pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja velikost polno naloženega vozička (160 cm) in tožnikovo višino (169 cm), saj domnevna nepreglednost zaradi višine vozička ni bila vzrok za nesrečo. 11. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da manipulacija 300 kg težkega vozička na nakladalni rampi predstavlja težko delo in zahteva uporabo velike sile. S tem v zvezi neutemeljeno razloguje, da izvedenčeva subjektivna ocena občutka temelji na enkratnem potisku naloženega vozička. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo dopolnitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu C. C., ki ga je potrdil tudi ob zaslišanju, in sicer da potiskanje oziroma manevriranje vozičkov ne predstavlja težavne naloge in tudi ne uporabe velike sile. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je izvedenec v prvotnem mnenju navedel, da Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen, ki edini ureja to področje, ne določa teže, ki bi jo smel potiskati delavec na vozičku, da pa se mu zdi nesprejemljivo, da bi delavec moral potiskati voziček teže 500 kg ter da osebno dvomi, da se vozičke naloži s težo 300 - 500 kg. Po podanih pripombah toženih strank, da gre za pavšalno oceno izvedenca, ki ne ustreza dejanskemu stanju, da ne gre za težje delo, saj to delo opravljajo tudi ženske voznice, pa je izvedenec pred dopolnitvijo mnenja opravil ogled kraja nezgode ter sam preizkusil voziti voziček, kakršnega je moral voziti tožnik in v dopolnilnem mnenju navedel, da je bil ob tem presenečen, saj se dejansko ne občuti teže oziroma ni občutka, da se potiska 300 kg teže, temveč je po njegovi oceni potrebna približno takšna sila kot jo potrebuješ za potiskanje 140 kg prikolice. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi izpovedi prič D. D., B. B. in E. E. ugotovilo, da gre za relativno enostavno delo, kljub temu, da je voziček obtežen, da voznik dejansko ne potiska 300 kg, saj je voziček na kolesih, ter da takšne vozičke vozijo tudi voznice, oziroma da je za premik sicer potrebna določena sila, vendar ne gre za težko delo. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da ta dokazni zaključek sodišča prve stopnje ni dokazno podprt. Glede na vse navedeno torej pritožba neutemeljeno navaja, da gre za objektivno nevarno delo, ki ga ni mogoče imeti stalno pod nadzorom, ga obvladovati in zato kljub zadostni skrbnosti ne prepreči nastanka škode. Na tak zaključek ne vplivajo pritožbene navedbe, da naj bi prihajalo do padcev vozičkov in nekontroliranih premikov.

12. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik v svojem zaslišanju ni potrdil svojih trditev. Zaključek sodišča ni protispisen, saj je tožnik šele na naroku dne 29. 9. 2020, na katerem je bil zaslišan, navedel, da je bila loputa okvarjena, pred tem pa je v tožbi navedel, da je prišlo do zasuka vozička, ki ga je s svojo težo potegnil dol z rampe, in nato še padel nanj. V pripravljalni vlogi z dne 10. 9. 2020 pa je navedel, da je do škodnega dogodka prišlo pri potiskanju vozička na hidravlični rampi tovornega vozila, pri čemer ga je zaradi teže samega tovora in rahlega nagiba rampe povleklo tako, da je padel z nakladalne rampe. Zaslišan pa je izpovedal o dveh variantah, zaradi katerih je prišlo do padca vozička, in sicer, da je voziček na rampi naslonil ob odprto varnostno loputo, ki je nato od teže vozička popustila in padla, in da je loputo odprl, vendar se je nato, ker ni bila brezhibna, zaprla, preden je pripeljal voziček do nje.

13. Nadalje tožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da razlog za spuščeno loputo na nakladalni rampi ni njegova opustitev dviga lopute. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obe varianti, ki jih je ob zaslišanju navedel tožnik, glede na izpovedi prič in izvedenca nista mogoči. Če bi tožnik voziček zataknil za odprto varnostno loputo, potem se ta že zaradi pritiska vozička ne bi mogla zapreti. Prav tako se v primeru, če bi bil mehanizem v loputi pokvarjen, loputa niti ne bi odprla oziroma bi že takoj padla na tla. Loputa se po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v primeru, če bi jo tožnik dejansko odprl, zaradi navedenega ne bi mogla samodejno zapreti. Zato ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na izpoved priče B. B., da lahko delavec pri tem, ko voziček obrača, varnostno loputo pomotoma tudi zadene, pohodi in jo s tem zapre, saj takrat, ko delavec voziček na loputo nasloni, ni več možnosti, da se ta sama od sebe zapre.

14. Glede na to, da je izvedenec pojasnil, zakaj je štel, da manevriranje z vozičkom ni težko delo, ter da je strokovno argumentirano, prepričljivo in jasno zavrnil tožnikovo izpoved, da je bila loputa okvarjena, pritožba neutemeljeno ponavlja, da mnenje ni bilo jasno in popolno ter da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi dvoma v pravilnost in strokovnost mnenja angažirati drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje je vse tožnikove očitke in pomisleke utemeljeno zavrnilo, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je s tem kršilo določbe postopka, ker mu je onemogočilo dokazovanje.

15. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik seznanjen s pravilnim načinom razkladanja vozičkov. Sodišče prve stopnje je ta svoj zaključek pravilno oprlo na tožnikovo izpoved, s katero je potrdil, kako poteka varen način dela. Zato ni utemeljeno sklicevanje na ugotovitve izvedenca, da o tem ni dokazil v sodnem spisu. Svoj zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je bil tožnik ustrezno teoretično in praktično poučen o svojem delu, saj je imel opravljen izpit iz varstva pri delu (BII/5) ter 14-dnevno praktično uvajanje v delo oziroma mentorstvo, pri katerem je bil ustrezno poučen o nevarnostih pri delu. Ker tožnik ni pravilno opravljal dela, ne more biti odločilna pritožbena navedba, da ni bil seznanjen s tem, da je blago zavarovano in da naj ne poizkuša zadržati vozička, saj to ne more biti opravičilo za nepravilno opravljanje dela.

16. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s potrebo po varnostni ograji na nakladalni rampi tovornjaka. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da ni utemeljeno sklicevanje tožnika na tretji odstavek 63. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delu (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl.), ki določa, da morajo biti nakladalne ploščadi, ki so višje od 1m, opremljene z varnostno ograjo, ki preprečujejo padce vozil ali oseb, ter da morajo biti izvedene tako, da je njihovo nameščanje in odstranjevanje enostavno. Pravilno je štelo, da je bil vzrok nezgode dejstvo, da varnostna loputa ni bila dvignjena, zato dejstvo, da hidravlična ploščad ni imela ograje, ni v vzročni zvezi z nezgodo. Upoštevalo je tudi mnenje izvedenca, da hidravlične rampe na kamionih ne potrebujejo varnostne ograje in da jih predpisi ne zahtevajo, ter da bi z ograditvijo takšne rampe nastale velike težave, saj je ne bi mogli zložiti, prav tako bi pri manevriranju z vozički po ploščadi obstajala nevarnost poškodb zaradi stiskov med ograjo in vozički ipd.

17. Pritožba nadalje tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da premikanje vozičkov ne predstavlja ročnega premeščanja bremen v smislu določb Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur. l. RS, št. 73/2005 in nasl.). Ročno premeščanje je po tem pravilniku vsako fizično delo, ki vključuje dvigovanje, prenašanje, spuščanje, potiskanje, vlečenje, nošenje ali premikanje bremena s človeško silo in druga podobna dela (npr. podpiranje, držanje), ki zaradi svojih značilnosti ali zaradi neugodnih ergonomskih pogojev pomeni nevarnost predvsem za poškodbe hrbta delavcev. Potiskanje bremena (ki se ne nahaja na vozičku) tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti s potiskanjem vozička na kolesih, zato omejitve iz pravilnika (npr. da moški starosti nad 45 let, kamor sodi tudi tožnik, lahko potiska bremena v največji skupni masi 45 kg), niso uporabljive.

18. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Druga tožena stranka sama krije svoje stroške prepoznega odgovora na pritožbo, saj kot prepozen ni prispeval k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP).