Jedro

V obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče niti iz izpovedb toženca in priče M. Š., niti iz listinskih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti obstoja posebnega ustnega dogovora o nagradi v stečajnem postopku nad družbo F. d. d., zato se je pravilno oprlo na določbo 215. člena ZPP in o tem dejstvu sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu.

Zaključek sodišča prve stopnje, da poseben ustni dogovor za omenjeni stečajni postopek ni bil sklenjen, pa je tudi skladen z življenjsko logiko, saj je bilo ob odhodu tožene stranke z mesta direktorja pravne prednice tožeče stranke očitno, da bo njuno sodelovanje potekalo le še v okviru zadevne pogodbe, po navedbah tožeče stranke so bile do sklenitve zadevne pogodbe vse njene glavne storitve v obravnavanem stečajnem postopku že opravljene in torej njihov obseg znan, le nagrada stečajnemu upravitelju še ni bila odmerjena, pri sklepanju zadevne pogodbe z dne 7.4.2014 pa sta na obeh straneh sodelovala univerzitetna diplomirana pravnika, zato bi stranki takšen poseben dogovor glede omenjenega stečajnega postopka, v kolikor bi ga sklenili, tudi zapisali, pa tega nista storili.

Sodišča prve stopnje je tožeči stranki določilo 15 dnevni rok za odgovor le na tiste morebitne relevantne navedbe tožene stranke, ki jih je ta podala šele v pripravljalni vlogi z dne 21.3.2016. Samo glede takšnih navedb bi tožeča stranka lahko utemeljeno računala, da z zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo ni prekludirana. Tožena stranka je že ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine priložila vse navedene račune s specifikacijami, na specifikacije računov pa se je izrecno sklicevala v svoji prvi pripravljalni vlogi. Iz omenjenih specifikacij je po oceni pritožbenega sodišča višina v pobot uveljavljanih računov jasno razvidna in enostavno preverljiva. Posledično tožena stranka posameznih postavk specifikacij ni bila dolžna povzemati v svojih vlogah oziroma je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je podatke navedene v specifikacijah štelo za del trditvene podlage tožene stranke.

Zamudne obresti so objektivna posledica zamude, do njih pride ne glede na dolžnikovo krivdo za zamudo ter ne glede na to, ali je upnik zaradi zamude sploh imel kakšno škodo. Delovanje fizične osebe v funkciji organa gospodarske družbe pomeni delovanje gospodarske družbe kot pravne osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 31.5.2016 ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene v višini 10.065,00 EUR (I. točka izreka), nadalje je ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožeče v višini 10.065,00 EUR (II. točka izreka) ter obe terjatvi pobotalo (III. točka izreka). Nadalje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 131490/2014 z dne 3.10.2014, razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka), tožečo stranko pa je zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov toženi stranki v višini 1.354,35 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, pobotni ugovor tožene stranke pa v celoti zavrne kot neutemeljen. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po 2. odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

6. V predmetni zadevi je odločilno vprašanje, ali je bil med tožečo stranko (oziroma njeno pravno prednico) ter toženo stranko poleg Pogodbe o opravljanju storitev z dne 7.4.2014 (priloga A4 spisa, v nadaljevanju pogodba), po kateri je tožeča stranka (kot pravna naslednica izvajalca) upravičena do nadomestila v višini 50% nagrade toženi stranki - stečajnemu upravitelju (kar znaša za v predmetni zadevi obravnavani stečajni postopek nad družbo F. d.d. 10.065,00 EUR (sklep o nagradi upravitelju v prilogi A5 spisa)), sklenjen tudi poseben ustni dogovor glede stečajnega postopka nad družbo F. d.d., po katerem bi bila tožeča stranka za ta stečajni postopek upravičena do 100% nagrade odmerjene stečajnemu upravitelju (t. j. v znesku 20.130,00 EUR, ki ga vtožuje tožeča stranka).

7. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki takšnega posebnega ustnega dogovora za stečajni postopek nad družbo F. d.d. ni uspelo dokazati. Tožeča stranka neutemeljeno graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Ob sklenitvi domnevnega dogovora ni bil, razen toženca in M. Š., prisoten nihče drug. Imenovana sta glede obravnavanega dogovora podala prepričljivi, a diametralno nasprotni izpovedbi, ki imata vsaka oporo tudi v listinskih dokazih (prilogi A27 in B21 spisa). Očitana protispisnost ni podana, saj je sodišče prve stopnje izpovedbi tožene stranke in M. Š. glede odločilnih dejstev povsem dosledno povzelo ter nato ustrezno dokazno ovrednotilo. Izvedene dokaze je prvostopenjsko sodišče skrbno ocenilo in jih primerjalo tudi med seboj. Tako je bil ustrezno upoštevan napotek iz določbe 8. člena ZPP, ki se ne usmerja v vsebino (v iskanje ali v odkrivanje resnice), marveč v metodo (ugotavljanje dejanskega stanja). Po večinskem mnenju teorije bo tisti, ki nosi dokazno breme, uspel, če bo svoje trditve o dejstvih tako argumentiral (dokazal), da bo izključen vsak razumen dvom oziroma, da o resničnosti teh trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek.1 V obravnavani zadevi tako prvostopenjsko sodišče niti iz izpovedb toženca in priče M. Š., niti iz listinskih dokazov ni moglo zanesljivo ugotoviti obstoja posebnega ustnega dogovora o nagradi v stečajnem postopku nad družbo F. d.d., zato se je pravilno oprlo na določbo 215. člena ZPP in o tem dejstvu (obstoju posebnega ustnega dogovora) sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Na tožeči stranki je bilo dokazno breme glede posebnega ustnega dogovora o nagradi v stečajnem postopku F. d.d., ki pa ga, očitno ni zmogla. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je logična in življenjsko prepričljiva, prav tako pa je ne morejo izpodbiti zgolj določene nedoslednosti v nekaterih vlogah tožene stranke, ki še ne pomenijo tudi njene siceršnje neverodostojnosti ter domnevna ekonomska smotrnost posebnega ustnega dogovora za tožečo stranko, na kar slednja neutemeljeno opozarja. Zaključek sodišča prve stopnje, da poseben ustni dogovor za omenjeni stečajni postopek ni bil sklenjen, pa je tudi skladen z življenjsko logiko, saj je bilo ob odhodu tožene stranke z mesta direktorja pravne prednice tožeče stranke očitno, da bo njuno sodelovanje potekalo le še v okviru zadevne pogodbe, po navedbah tožeče stranke so bile do sklenitve zadevne pogodbe vse njene glavne storitve v obravnavanem stečajnem postopku že opravljene in torej njihov obseg znan, le nagrada stečajnemu upravitelju še ni bila odmerjena, pri sklepanju zadevne pogodbe z dne 7.4.2014 pa sta na obeh straneh sodelovala univerzitetna diplomirana pravnika (med strankama nesporno dejstvo), zato bi stranki takšen poseben dogovor glede omenjenega stečajnega postopka, v kolikor bi ga sklenili, tudi zapisali, pa tega nista storili. Glede na vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeča stranka za stečajni postopek nad F. d.d. upravičena le do 50% nagrade odmerjene stečajnemu upravitelju, torej v višini 10.065,00 EUR, kot to priznava tudi tožena stranka.

8. Hkrati pa je tožena stranka kot singularni pravni naslednik P. d.o.o. v pobot uveljavljala terjatev do tožeče stranke v višini 10.065,00 EUR, in sicer na podlagi računov št. 201317 v višini 371,60 EUR, št. 201319 v višini 8.296,80 EUR in št. 201401 v višini 1.3960,60 EUR, ki so bili vsi izdani na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev z dne 20.9.2011, sklenjene med P. d.o.o. in pravnim prednikom tožeče stranke - T. d.o.o. (priloga B24 spisa).

9. Določitev 15 dnevnega roka tožeči stranki na prvem naroku za glavno obravnavo dne 21.3.2016 za odgovor na navedbe tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 21.3.2016, ki jo je tožena stranka vložila na tem naroku, ni možno razumeti na način, da bi tožeča stranka s tem pridobila možnost pravočasno odgovoriti tudi na tiste navedbe tožene stranke, na katere bi morala odgovoriti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišča prve stopnje je tako tožeči stranki določilo 15 dnevni rok za odgovor le na tiste morebitne relevantne navedbe tožene stranke, ki jih je ta podala šele v pripravljalni vlogi z dne 21.3.2016. Samo glede takšnih navedb bi tožeča stranka lahko utemeljeno računala, da z zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo ni prekludirana.2 Tožena stranka je že ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine priložila vse zgoraj navedene račune s specifikacijami (priloge B25 do B31 spisa), na specifikacije računov pa se je izrecno sklicevala v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 26.1.2015. Iz omenjenih specifikacij je po oceni pritožbenega sodišča višina v pobot uveljavljanih računov jasno razvidna in enostavno preverljiva. Posledično tožena stranka posameznih postavk specifikacij ni bila dolžna povzemati v svojih vlogah oziroma je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je podatke navedene v specifikacijah štelo za del trditvene podlage tožene stranke. Tožeča stranka bi zato ob zadostni skrbnosti morala najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo podati konkretne navedbe o tem, katere od storitev, zaračunane z računom št. 201319 z dne 31.12.2013, naj ne bi bile opravljene oziroma, zakaj naj bi bil zaračunani znesek previsok. Zgolj splošne navedbe, da je zaračunani znesek napačno izračunan, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavlja obrazloženega zanikanja dejstev oziroma navedb tožene stranke (2. odstavek 214. člena ZPP). Enako tudi glede računa št. 201401 z dne 3.3.2014, ob jasni specifikacij opravljenih storitev, zgolj pavšalno zanikanje obveznosti in posplošene trditve, da storitve niso bile opravljene, ne ustrezajo standardu obrazloženega, substanciranega prerekanja navedb nasprotne stranke. Ker torej tožeča stranka v zvezi z navedenima računoma ni pravočasno podala ustreznih navedb, dokazi pa služijo zgolj dokazovanju (pravočasno) navajanih dejstev, izpovedba M. Š. o tem, da se računoma priložene specifikacije ne ujemajo s specifikacijami opravljenih storitev v informacijskem sistemu tožeče stranke, ne more nadomestiti oziroma dopolniti neustreznih navedb tožeče stranke v zvezi s tema računoma, pa tudi sicer je njegova izpovedba v tem delu premalo konkretna (npr. pri katerih storitvah naj bi šlo za neujemanje).

10. Navedbe, da tožeča stranka nobenih starejših obveznosti do družbe P. d.o.o v času izvrševanja priloženih nakazil (prilogi A29 in A35 spisa) ni imela ter da nasprotuje bremepisu tožene stranke, tožeča stranka izrecno v postopku na prvi stopnji ni podala (to je trdila le glede obveznosti iz naslova zakonskih zamudnih obresti, pa še to neutemeljeno kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), prav tako pa so te navedbe povsem splošne in ne morejo izpodbiti nasprotnih navedb tožene stranke, ki jih je podkrepila z računoma št. 201301 in št. 201315 s specifikacijo (prilogi B40 in B41 spisa) ter tudi pojasnila način pokrivanja obveznosti tožeče stranke, v zvezi s čimer je predložila še bremepis z obračunom terjatev (priloga B38 spisa). Pritožbene navedbe, da se nakazila, kjer sklic ni izrecno naveden, nanašajo na zadnje predhodno nakazilo z opredeljenim sklicem, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tako pri plačilih, pri katerih tožeča stranka ni navedla, kateri račun plačuje, pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 287. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ) in štelo, da so bile z njimi najprej poravnane starejše obveznosti tožeče stranke do P. d.o.o., in sicer po računih št. 201301 z dne 31.1.2012 in zapadlostjo 10.1.2013 ter št. 201315 z dne 30.10.2013 in zapadlostjo 7.11.2013. 11. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se odgovornost dolžnika glede vzroka zamude ne ugotavlja. Zamudne obresti so namreč objektivna posledica zamude, do njih pride ne glede na dolžnikovo krivdo za zamudo ter ne glede na to, ali je upnik zaradi zamude sploh imel kakšno škodo.3 Prav tako pa delovanje fizične osebe v funkciji organa gospodarske družbe pomeni delovanje gospodarske družbe kot pravne osebe, zato niso utemeljene navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti, ker je bila v obdobju, iz katerega izhajajo v pobot uveljavljane terjatve, tožena stranka tako direktor pravne prednice tožeče stranke kot tudi družbe P. d.o.o. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje računovodkinje T. J. v zvezi z navodili za izvrševanje nakazil v breme tožeče stranke.

12. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker za odločitev v tej zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1 J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, 2. knjiga, stran 386 in naslednje. 2 Podobno npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 23/2012 z dne 22.1.2013. 3 Npr. M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 363.