Jedro

Tožena stranka ne more urejati razmerij za nazaj tako, da bi tožnici prenehala brezplačna pravna pomoč eno leto in tri mesece pred izdajo sedaj izpodbijane odločbe, saj bi taka možnost morala biti izrecno predvidena v zakonu, to pa ni.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani – organa za brezplačno pravno pomoč št. 1177/2007 z dne 9. 12. 2011 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2., 31. in 42. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 in nadaljnji) z izrekom pod točko 1 odločila, da pravica tožnice do redne brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe št. Bpp 1177/2007 z dne 6. 9. 2007 preneha od 1. 9. 2010 dalje, z izrekom pod točko 2 pa je odločila, da se razreši odvetnica A.A. iz Ljubljane. V obrazložitvi ugotavlja, da je bila tožnici odobrena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji v pravdni zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I P 934/2007 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka z odločbo tožene stranke št. Bpp 1177/2007 z dne 6. 9. 2007. Tedaj ji je bila za izvajanje brezplačne pravne pomoči določena odvetnica A.A. Dne 14. 7. 2011 pa je tožena stranka prejela prijavo suma zlorabe brezplačne pravne pomoči, na podlagi katere je v skladu z 42. členom ZBPP, ki ga tudi povzema, začela po uradni dolžnosti postopek ugotavljanja upravičenosti ter z vpogledom v registre transakcijskih računov pri Banki Slovenije ter baze podatkov Geodetske uprave RS, Centralnega registra prebivalstva RS, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Klirinško-depotne družbe d.d. pridobila za tožnico in njeno družinsko članico B.B. podatke. Prav tako je pridobila njune bančne izpiske pri banki C. d.d. in banki D. d.d. o prometu na njunih osebnih računih, pridobila pa je tudi podatke UE Ljubljana o njunem lastništvu motornih vozil. S pozivom z dne 19. 9. 2011 pa je tožnico tudi pozvala na predložitev dokazil o njenih dohodkih in dohodkih njene družinske članice, hčerke B.B., v letu 2010 in 2011. V skladu s tem pozivom je tožnica vložila dne 9. 10. 2011 dopis s priloženimi listinami, obvestili o uskladitvi preživnine za B.B. in Č.Č.., prijavo v evidenco brezposelnih oseb z dne 8. 6. 2011, potrdilo delodajalca o prejetih neto plačah in pregled zaslužkov prek Študentskega servisa za B.B. v letu 2010 in 2011. Tožena stranka na podlagi navedene dokumentacije ugotavlja, da znaša lastni dohodek tožnice in njene družine v trimesečnem obdobju od junija 2010 do avgusta 2010 3.588,20 EUR ter obsega prejete neto plače, gotovinska vplačila tožnice, prejete preživnine, študentsko delo, plačilo za pomoč invalidom po pogodbi B.B., ki se sicer redno šola. Od navedenega zneska pa je tožena stranka odštela izplačane preživnine tožnice za Č.Č. v višini izvršljivega pravnega naslova 138,03 EUR (3 x 46,01 EUR), v skladu z drugo in šesto alineo prvega odstavka 27. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Uradni list RS, št. 54/92 in nadaljnji) tožena stranka ni upoštevala otroškega dodatka in državne štipendije Č.Č., roj. ... 7. 1990, ki jo je sklicujoč se na 23. člen ZBPP štela za družinskega člana tožnice, za katero tožena stranka ugotavlja, da je od junija 2010 prej občasne dohodke iz naslova študentskega dela začela pridobivati kontinuirano in konstantno, kar je tudi po višini postalo primerljivo z redno zaposlitvijo. Tako ugotavlja, da se je v navedenem obdobju premoženjski položaj tožničine družine bistveno izboljšal, takšno stanje pa še vedno traja, saj tako tožnica kot njena družinska članica z delom in prejeto preživnino pridobivata periodične mesečne dohodke v ugotovljeni višini. Tožena stranka ugotavlja, da je znašal povprečni mesečni dohodek na člana družine tožnice že v obdobju od junija do avgusta 2010 povprečno 598,03 EUR, od aprila do junija 2011 pa 750,93 EUR, tako da presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena ZSV v višini 230,61 EUR, dvakratnik torej 461,22 EUR neto. Zato upravičenka ne izpolnjuje več pogojev za brezplačno pravno pomoč, čeprav je sicer navedla, da je trenutno od 1. 6. 2011 brez službe, kar sicer drži, vendar ima pravico uveljavljati denarno nadomestilo za brezposelnost, glede česar po vpogledu v evidenco ZZZS na dan izdaje odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tudi storila. Hkrati ugotavlja, da bodo pri tem dohodki tožnice tudi v času prejemanja nadomestila še vedno presegali zakonsko določen limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, zato se tožena stranka ni spuščala v presojo višine drugega premoženja upravičenke. Hkrati je odločila, da se razreši za izvajanje brezplačne pravne pomoči tožnici določeno odvetnico, ki je dolžna v roku 8 dni od prejema te odločbe vrniti izpolnjeno napotnico Bpp 1177/2007 z dne 6. 9. 2007, o nagradi in nastalih stroških pa bo odločeno s posebnim sklepom. S posebno odločbo bo po vrnitvi napotnice in po izplačilu nagrade in stroškov odvetnice za opravljene storitve določena tudi višina neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči. Tožnica v (skupni) tožbi, poleg uvodoma navedene odločbe tožene stranke, izpodbija hkrati tudi odločbo tožene stranke št. 569/2007, ki je bila tožnici vročena istega dne kot uvodoma navedena izpodbijana odločba. V tožbi tožnica navaja, da je v obeh napadenih odločbah naveden isti datum, to je 1. 9. 2010, ko naj bi ji prenehala pravica do brezplačne pravne pomoči, ki ji je bila odobrena z odločbo z dne 6. 9. 2007. Zato meni, da je odločba nepravilna, saj tožena stranka ne more urejati razmerij za nazaj in sicer več kot eno leto za nazaj. V kolikor tožena stranka meni, da v spornem obdobju tožnica ni bila upravičena do brezplačne pravne pomoči, mora izdati odločbo o tem, da ji je dolžna vrniti izplačan denar odvetnici, ki ji je nudila brezplačno pravno pomoč, ne pa odločbo, da tožnici preneha brezplačna pravna pomoč eno leto in tri mesece pred izdajo izpodbijane odločbe. Tudi ZBPP govori o tem, da je stranka, za katero naj bi se kasneje ugotovilo, da prejema brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) neupravičeno, dolžna vrniti oz. ima sodišče pravico regresirati od nje izplačana sredstva iz tega naslova. Dodatno tožnica uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne ugotovitve dejanskega stanja glede na določila 27. člena Zakona o socialnem varstvu, ki se ga po določilih ZBPP uporablja za ugotavljanje dohodka. Po 27. členu ZSV se v dohodek ne šteje štipendija in tudi drugi prejemki, ki so namenjeni ali omogočajo usposabljanje ali izobraževanje. K dohodkom tožeče stranke je v izpodbijani odločbi tožena stranka prištela tudi dohodke, ki jih je preko študentskega servisa zaslužila hčerka tožnice B.B., rojena ... 7. 1990, ki se redno šola, vendar poudarja, da je tožničina hči z delom preko študentskega servisa zaslužila denar, potreben za plačilo šolnine za šolsko leto 2011 in 2012 v višini 2894,16 EUR, kar je delno poravnala ob vpisu, delno pa bo poravnala po obrokih. V kolikor se od dohodka, ki ga prejemata tožnica in njena hči odšteje šolnina in plačilo najemnine za neprofitno stanovanje, ki ga ima tožnica v najemu od MOL, je očitno, da tožnica sredstev za plačilo odvetnika nima. Iz pridobljenih podatkov je očitno, da je za vpis tožničine hčerke na Zdravstveno fakulteto v Ljubljani bilo potrošenih večino sredstev. Zato meni, da je potrebno navedeni znesek, ki ga je morala za šolnino plačati hči tožeče stranke, odšteti od njenega dohodka, prav tako pa tudi znesek za plačilo stanovanja v višini 249,10 EUR (oz. znižano 236,64 EUR) mesečno. Tožnici po plačilu najemnine ob upoštevanju, da prejema približno 600 EUR nadomestila na zavodu in po plačilu preživnine, ostane za preživetje in pokritje vseh ostalih stroškov manj kot 300 EUR mesečno. Glede na tako dejansko stanje je tožena stranka s svojo odločitvijo, ker ni upoštevala plačila šolnine za B.B., ki bi jo morala upoštevati skladno z Zakonom o socialnem varstvu, in ker ni upoštevala plačila najemnine za neprofitno stanovanje, nepravilno uporabila ZBPP. Sodišču tožnica predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri odločitvi ter razlogih, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Dodatno pojasnjuje, da je pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe 42. člen ZBPP, ki ga tudi citira in izpostavlja razlikovanje med tem določilom, po katerem je mogoče razlikovati med postopkom ugotavljanja upravičenosti do BPP ter postopkom vračila neupravičeno prejete BPP po 43. členu ZBPP, za katerega izvedbo je predpostavka, da je znana višina že izplačane BPP, ki je bila neupravičeno prejeta. V konkretnem primeru pa le-ta še ni znana, ker je prišlo do situacije, ko je tožena stranka okoliščine, zaradi katerih je bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ugotovila še pred zaključkom sodnega postopka, za katerega je bila BPP tožnici odobrena, in še preden je postavljena odvetnica priglasila nagrado in stroške. Kolikor bo izpodbijana odločba postala pravnomočna in ko bo pravnomočen postal tudi sklep o priznani nagradi in stroških odvetnice, bo šele izkazan obseg neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči in bo tožnici dodatno izdana odločba v smislu 43. člena ZBPP. Tožena stranka izpostavlja, da je tožnici bila dana pred izdajo izpodbijane odločbe možnost, da se izjavi o dejstvih in dokazih, pomembnih za izdajo odločbe tako, da jo je tožena stranka s pozivom z dne 19. 9. 2011 seznanila s svojimi ugotovitvami in listinami, na katerih te ugotovitve temeljijo, tožnica pa se je na poziv tudi odzvala in predložila dopis z dne 9. 10. 2011, ki mu je priložila tudi listine. Gre za obvestilo o uskladitvi preživnine za B.B in Č.Č., prijavo v evidenco brezposelnih oseb z dne 8. 6. 2011, potrdilo delodajalca o prejetih neto plačah in pregled zaslužkov prek študentskega servisa za B.B. v letu 2010 in 2011, na kar se je med drugim tožena stranka oprla v izpodbijani odločbi. Ker je po mnenju tožene stranke postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči oz. institut neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči podnormiran v tem smislu, da pozitivni predpisi izrecno ne določajo, ali lahko odločba uredi razmerje „za nazaj“, tožena stranka pojasnjuje, da iz zakonske dikcije v določbi prvega odstavka 42. člena ZBPP (/.../ „bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči, ker upravičenec ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči“ /.../)ne izhaja, da se takšna ugotovitev ne bi mogla nanašati na trenutek v preteklosti zlasti v povezavi z določbo prvega odstavka 41. člena ZBPP, ki določa, da mora upravičenec pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta odobrena. V nasprotnem primeru bi to pomenilo, da bi upravičenec lahko brez finančnih posledic koristil BPP, čeprav je že prišlo do okoliščin, ki njegovo pravico do BPP izključujejo, poleg tega pa teh sprememb ne bi javil niti pristojnemu organu, k čemur je sicer zavezan po tretjem odstavku 41. člena ZBPP. Zakonodajalčev namen pa upoštevaje določila 1. člena ZBPP zagotovo ni bil takšen. Dopustitev izkoriščanja BPP osebi, ki bi pravico do sodnega varstva uresničevala tudi brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine, je v direktnem nasprotju s cilji in namenom ZBPP. Iz navedenega po oceni tožene stranke nadalje izhaja, da je zakonita tudi odločba, s katero se ugotovi prenehanje pravice do BPP tudi za določeno obdobje pred izdajo odločbe o prenehanju. Posebej v zvezi s tožbeno navedbo, da naj bi se zaslužek tožničine hčere B.B. preko študentskega servisa na všteva v dohodek, se tožena stranka ob sklicevanju na šesto alinejo prvega odstavka 27. člena ZSV v tem pogledu ne strinja s tožnico, čeprav sicer verjame, da je bil del tovrstnega zaslužka dejansko porabljen za plačilo šolnine, vendar pri tem ni mogoče ugotoviti, kolikšen del je bil za ta namen dejansko porabljen in kolikšen del za druge namene ob preostalih dohodkih, ki jih hči tožeče stranke pridobiva iz štirih različnih naslovov. Tožena stranka nadalje opozarja, da plačilo najemnine ni navedeno med taksativno določenimi izjemami po 27. členu ZSV, zato jih ni mogla odšteti od ugotovljenega lastnega dohodka tožnice in njene družine.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je z izrekom pod točko 1 tožena stranka odločila o retroaktivnem prenehanju tožnici predhodno odobrene brezplačne pravne pomoči od 1. 9. 2010 dalje, z izrekom pod točko 2 pa je razrešila odvetnico A.A. iz Ljubljane. Pri odločitvi se je oprla na 42. člen ZBPP, po katerem začne služba za BPP postopek ugotavljanja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ker upravičenec ni več upravičen do BPP ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike BPP (prvi odstavek). Na podlagi drugega odstavka 42. člena ZBPP strokovna služba predlaga po izvedenem ugotovitvenem postopku pristojnemu organu za BPP izdajo odločbe, s katero se ugotovi prenehanje upravičenosti do BPP ali določi drug obseg oz. obliko BPP (neupravičeno prejeta BPP). Po določbi tretjega odstavka 42. člena ZBPP o spremembah iz prejšnjega odstavka odloči pristojni organ za BPP takoj. Če to iz objektivnih razlogov ni mogoče, odloči najkasneje s prvim dnem naslednjega meseca po prejemu predloga strokovne službe za BPP. Citirana določila po presoji sodišča ne dajejo podlage za zaključek, na katerega je tožena stranka zmotno oprla izpodbijano odločbo, da je zakonita tudi odločba, s katero se retroaktivno ugotovi prenehanje pravice do BPP tudi za določeno obdobje pred izdajo same odločbe o prenehanju. Tožena stranka zmotno meni, da iz citiranih določil ne izhaja, da se takšna ugotovitev o prenehanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči ne bi mogla nanašati (retroaktivno) na določen trenutek v preteklosti, saj je pri tem prezrla določilo drugega odstavka 155. člena Ustave RS (prepoved povratne veljave pravnih aktov), po katerem lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, za kar je ustavodajalec hkrati določil dva pogoja, ki morata biti v takem primeru kumulativno izpolnjena, in sicer če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Tožnica se v tožbi torej, ob upoštevanju drugega odstavka 155. člena Ustave RS, utemeljeno sklicuje na prepoved povratne veljave pravnih aktov, ko ugovarja, da je izpodbijana odločba nepravilna in da tožena stranka ne more urejati razmerij za nazaj tako, da bi tožnici prenehala brezplačna pravna pomoč eno leto in tri mesece pred izdajo sedaj izpodbijane odločbe, saj bi taka možnost morala biti izrecno predvidena v zakonu, to pa ni. Ker tožena stranka po presoji sodišča ni pravilno uporabila zakona (prvi odstavek 42. člena ZBPP v povezavi z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS) je že iz tega razloga sodišče tožbi moralo ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ne da bi se posebej spuščalo v presojo preostalih tožbenih ugovorov, zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni upravni akt izdan (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora nov upravni akt izdati v 30 dneh od dneva, ko prejme sodbo, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZBPP). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka obravnavati tudi vse ugovore, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, zaradi popolnosti in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se tožniku v primeru, če sodišče tožbi ugodi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007), ki v drugem odstavku 3. člena določa, da se tožniku priznajo stroški v višini 350 EUR, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV, kar znaša skupaj 420 EUR, v primeru zamude paricijskega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.