Jedro

V postopku denacionalizacije poslovnih stavb je treba povečanje vrednosti objekta, ki je posledica novih investicij, praviloma obravnavati po 25. členu Zakona o denacionalizaciji. Pri tem se ne upoštevajo le tisti gradbeni posegi, glede katerih bi bilo na podlagi aktov urbanistične inšpekcije ali drugih pristojnih organov izkazano, da gre za nezakonito gradnjo, ki je podvržena odstranitvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za urejanje prostora občine je z odločbami z dne 27.5.1993 odločil, da se M.P., ki je pravna prednica tožnikov, (1.) vrne v last in posest (a) enonadstropni ulični poslovnostanovanjski objekt - vhodna stavba, označena v grafični prilogi odločbe kot objekt A, ki stoji na parc. št. ..., vl. št. ..., v tlorisni izmeri 164 m2, razen dvosobnega stanovanja v 1. nadstropju, ki ga zaseda V. Z., ter poslovnega prostora v pritličju, ki ga zaseda optik ter (b) poslovni objekt, ki stoji na parc. št. ..., vl. št. ..., v tlorisni izmeri 310 m2, označen kot objekt C, (2.) vrne v last (a) stanovanje v izmeri 88 m2 v 1. nadstropju objekta A, ki ga zaseda V.Z., (b) poslovni prostor v izmeri 22,06 m2 v pritličju objekta A, ki ga zaseda Š.L., ter (c) poslovno stavbo, ki stoji na parc. št. ..., vl. št. ..., označeno kot objekt B; v skupni površini 562 m2, in (d) stavbišče parc. št. ... in ..., vpisano v vl. št. ..., v skupni izmeri 1506 m2. Dalje je med drugim odločil, da vrednost objekta A ob podržavljenju znaša 196.000 DEM, ob vrnitvi pa 208.280 DEM, vrednost objekta B ob podržavljenju znaša 325.873 DEM, ob vrnitvi pa 691.045 DEM in vrednost objekta C ob podržavljenju znaša 265.219 DEM, ob vrnitvi pa 148.999 DEM; zavezanka je dolžna z dnem pravnomočnosti odločbe izročiti v točki a 1 in 1 b izreka odločbe opisano premoženje v last in posest, v točki 2 a, b, c in d izreka odločbe pa v last po skrbnici G.N., ki jo je z odločbo postavil za skrbnico za posebni primer.

Na pritožbo zavezanke je tožena stranka z izpodbijano odločbo navedeno odločbo organa prve stopnje odpravila ter mu zadevo vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Svojo odločbo je oprla na ugotovitev, da organ prve stopnje ni upošteval dejstva, da upravičencem ni mogoče vračati stvari, ki niso bile podržavljene. Ta ugotovitev zadeva objekt B, ki je bil po podržavljenju nesporno nadzidan, s čemer je zavezanka pridobila nove poslovne površine v izmeri 75 m2, " ki tudi sicer lahko funkcionirajo samostojno". Tožena stranka meni, da je nepomembno za odločanje v zadevi dejstvo, ali je bila nadzidava izvedena na podlagi ustreznega dovoljenja ali brez njega, ker ugotavljanja tega dejstva zakon o denacionalizaciji ne zahteva. Upravni organ prve stopnje bo moral v ponovnem postopku to upoštevati in potrebno bo k objektu B določiti funkcionalno zemljišče zaradi kasnejše vknjižbe etažne lastnine in deleža na skupnih delih stavbe in funkcionalnem zemljišču. Zaradi izločitve dela objekta B iz denacionalizacije pa bo potrebno objekt B ponovno ovrednotiti, vrednost objekta pa zmanjšati še za delež na skupnih delih stavbe in funkcionalnem zemljišču, ki odpade na izločeni del objekta. Sicer pa tožena stranka ni mogla slediti pritožbenim ugovorom, da izračuni v cenitvi, ki je bila podlaga za vrednotenje podržavljenega premoženja, niso točni in da niso bila upoštevana vsa vlaganja zavezanke. Le-ta namreč v postopku kljub izrecnemu pozivu ni predložila dokazov, s katerimi bi podkrepila svoje navedbe. Neizpodbitno tudi je, da se sredstva, vložena v redno vzdrževanje objekta in v opremo, ki služi za določen namen, ne vštevajo v vrednost objekta. Prav tako tožena stranka ni mogla slediti ugovoru zavezanke, da bi morali biti iz denacionalizacije izvzeti sanitarni prostori, prizidani med objektoma A in B, ter objekt D, kije bil zgrajen v letu 1960 v površini 283 m2. Pomožni in tem podobni prostori, kamor sodijo tudi sanitarni prostori, namreč delijo usodo glavne stvari. Iz denacionalizacije tudi ni mogoče izvzeti stavbišča in funkcionalnega zemljišča provizoričnega lesenega objekta D. Gre za montažni objekt glede katerega ni nobene ovire, da ga zavezanka ne bi smela razstaviti in material odpeljati.

Tožeča stranka v tožbi napada izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega zakona. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da upravičenki ni mogoče vrniti poslovnih prostorov, ki so bili pridobljeni z nadzidavo objekta B. Tožeča stranka meni, da ni pravne podlage za obravnavanje te nadzidave kot etažne lastnine, saj ne gre za primer, kot ga za stanovanja rešuje 116. člen stanovanjskega zakona. Take določbe za poslovne prostore v zakonodaji ni. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni navedla, na kateri pravni podlagi naj bi zavezanec pridobil etažno lastnino na dograjenih poslovnih prostorih. Nepravilno je tudi stališče tožene stranke, da za denacionalizacijski postopek ni pomembno dejstvo, ali je bila nadzidava izvedena na podlagi ustreznega dovoljenja ali brez njega, ker ugotavljanja tega dejstva zakon o denacionalizaciji ne zahteva. Po mnenju tožeče stranke zakon ugotavljanja tega dejstva ne zahteva zato, ker posledice investicijskih vlaganj ureja v 25. členu kot povečanje vrednosti nepremičnine in ne kot etažno lastnino. Tožena stranka bi morala upoštevati, da črna gradnja v našem pravnem sistemu v nobenem primeru ne more privesti do pridobitve etažne lastnine in izločitve iz postopka denacionalizacije. Investicijska vlaganja v poslovne prostore je po mnenju tožeče stranke treba presojati le na podlagi določb 25. člena zakona o denacionalizaciji. Tožeča stranka zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in na podlagi 3. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih samo odloči o pritožbi zavezanca ter jo zavrne, podrejeno pa predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zavezanec kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ima tožena stranka podlago za sporno odločitev tako v procesnem kot v materialnem zakonu, saj lahko avtonomno odloča o tem, da naloži upravnemu organu prve stopnje dodatno raziskanje dejanskega stanja, pravilno pa je tudi uporabila načelo da kar ni bilo podržavljeno, tudi ne more biti predmet denacionalizacije. Zato predlaga, naj se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Ni sicer pravilno pravno stališče tožene stranke, na katerem je utemeljila izpodbijano odločbo, to je, da je treba delno nadzidavo objekta B obravnavati kot etažno lastnino. Za etažno lastnino bi namreč šlo, če bi bil nosilec temeljne pravice (lastninske pravice ali pravice uporabe) na določenem delu stavbe različen od nosilca temeljne pravice na preostalem delu stavbe. V obravnavanem primeru pa temu, vsaj kot izhaja iz odločbe organa prve stopnje in izpodbijane odločbe, ni tako. Čeprav se torej sodišče ne strinja z razlogom, iz katerega je odločbo prve stopnje odpravila tožena stranka, pa meni, da je odločitev tožene stranke vendarle pravilna zaradi naslednjega: Zavezanec je v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje ugovarjal nepravilno ugotovitev vrednosti objektov ob podržavljenju oziroma ob vrnitvi nepremičnin in s tem v zvezi tudi kršitev pravil postopka, ki naj bi bila v tem, da je organ prve stopnje svojo odločitev oprl na izvedensko mnenje sodnih cenilcev, ki je bilo izdelano 4.4. 1993, to je mesec dni po izdelavi poročila iz 65. člena zakona o denacionalizaciji. Z izvedenskim mnenjem navedenih cenilcev zavezanec pred izdajo odločbe ni bil seznanjen, sploh pa je to mnenje napravljeno na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca z dne 1.10.1992 kot "lepljenka", kar pa ne more biti uporabljeno kot dokazilo, na katero bi lahko upravni organ oprl svojo odločitev. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi te ugovore zavrnila kot neutemeljene z argumentacijo, da bi jih mogel zavezanec uspešno uveljaviti le s predložitvijo ustreznih dokazil, n.pr. z novo cenitvijo, na kar je bil zavezanec opozorjen s strani upravnega organa prve stopnje z dopisom z dne 19.10.1993 (pravilno: 1992); in s sklicevanjem na 137. člen zakona o splošnem upravnem postopku. Takšna zavrnitev ugovora pa po mnenju sodišča ni pravilna. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bilo poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju vročeno pooblaščenki zavezanca 28.12.1992. To poročilo je glede cenitve zavezančevih vlaganj oprto na cenitveno poročilo izvedenca z dne 2.11.1992. Organ prve stopnje pa je svojo odločitev med drugim oprl tudi na cenitveno poročilo o deležu vlaganj, ki sta ga pripravila dne 4.1.1993 izvedenca P.S. in A.C. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi bil s tem cenitvenim poročilom zavezanec seznanjen pred izdajo odločbe prve stopnje, iz česar bi tožena stranka mogla sklepati, da je bilo pred izdajo te odločbe kršeno določilo 3. odstavka 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Cenitveno poročilo izvedencev (glede slednjega ni jasno, kako je pri izdelavi poročila sodeloval, saj z njegove strani sploh ni podpisano) tudi ni bilo obravnavano v skladu z določbo 1. odstavka 191. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj med drugim sploh ni obrazloženo, iz upravnih spisov pa ni razvidno, na kakšni podlagi je organ prve stopnje prišel do zaključka, da je to cenitveno poročilo pravilneje od prvotnega izvedenca. Navedene kršitve pravil postopka pa bi po mnenju sodišča lahko vplivale na odločitev, seveda ob v zakonu utemeljenem izhodišču, da je treba morebitno povečanje vrednosti objekta obravnavati po določbah 25. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93), in sicer sleherno povečanje vrednosti, ki je posledica novih investicij, razen tistih investicij, glede katerih bi bilo na podlagi aktov urbanistične inšpekcije ali drugih pristojnih organov izkazano, da gre za nezakonito gradnjo, ki je podvržena odstranitvi. Čeprav tožena stranka na navedene nepravilnosti v postopku ni opozorila, pa prav te nepravilnosti, na katere opozarja sodišče v sodbi, kažejo na to, da je sama odločitev (odprava odločbe I. stopnje in vrnitev zadeve v ponovni postopek) vendarle pravilna. V ponovnem postopku bo moral upravni organ slediti tudi napotilom iz te sodbe. Tožba torej po navedenem ni utemeljena in sodišče jo je moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrniti.

Zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o upravnih sporih je sodišče v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.