Jedro

V tej zadevi je predlagatelj predlog za delitev skupnega premoženja enostransko umaknil, zato je krivdno povzročil nasprotni udeležnki stroške postopka. Stroškov nasprotne udeleženke pa ni dolžan povrniti, ker jih tu niti med postopkom niti v 15 dneh po prejemu sklepa o umiku ni priglasila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Nasprotna udeleženka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

V nepravdnem postopku zaradi delitve skupnega premoženja je predlagatelj dne 11.6.1999 umaknil predlog, prvostopno sodišče pa je s sklepom opr. št. N 9/97-21 z dne 11.6.1999 vzelo umik predloga na znanje in postopek ustavilo. Odločilo je, da vsak udeleženec tega postopka trpi svoje stroške. Proti odločitvi o stroških se pritožuje nasprotna udeleženka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom o stroških, ki je neobrazložen, odločitve pa sodišče tudi ne more utemeljiti in obrazložiti. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe 5. odstavka 35. člena Zakona o nepravdnem postopku, kjer je navedeno, da mora udeleženec ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi. V obravnavanem primeru gre evidentno za takšen primer, ko je predlagatelj vložil predlog za razdružitev solastnine izključno iz razloga, da bi vznemirjal svojo bivšo ženo in nasprotno udeleženko, ni pa nikoli izražal resnične pripravljenosti, da solastno premoženje razdeli. Če bi resnično zasledoval cilj razdelitve premoženja, bi nesporno pri takšni odločitvi vstrajal do konca in zadevo s pomočjo sodišča uredil, ne glede na takšen ali drugačen interes nasprotne udeleženke. Glede na to je sodišče ravnalo napačno, ko ni naložilo predlagatelju povrnitve vseh nastalih stroškov nasprotni udeleženki. Zato predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da naloži predlagatelju vse nasprotni udeleženki nastale stroške v tem postopku, vključno s priglašenimi stroški pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Ne drži pritožbena trditev, da je stroškovni izrek neobrazložen in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Prvostopno sodišče je odločitev, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, utemeljilo s tem, da je pojasnilo, da se strinja s predlagateljevim stališčem, da predlagatelj ni dolžan povrniti stroškov nasprotni udeleženki, ker ona ni pokazala nobenega interesa za rešitev zadeve in gre v tem postopku le za povzročanje nepotrebnih stroškov. Pritožbeno sodišče pa se strinja z navedbami nasprotne udeleženke v pritožbi, da je taka obrazložitev zmotna in odločitev napačna. Nasprotna udeleženka pravilno opozarja na določbo 5. odstavka 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), po katerem mora udeleženec postopka ne glede na izid postopka povrniti drugemu udeležencu stroške, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Vendar pa gre za zmotno uporabo navedene določbe, (ki ni procesne narave), torej za zmotno uporabo materialnega prava, ne pa za bistveno kršitev določb nepravdnega postopka, kot trdi pritožba. V postopku za delitev skupnega premoženja sicer načelno vsak udeleženec sam trpi svoje stroške, skupne stroške postopka pa trpijo skupni lastniki v sorazmerju z velikostjo svojih deležev na skupnem premoženju (126. in 123. člen ZNP). To velja praviloma za primer dokončanja postopka z meritorno odločitvijo sodišča. V obravnavanem primeru pa je predlagatelj med postopkom predlog umaknil s pojasnilom, češ da nasprotna udeleženka očitno ne želi, da bi se zadeva rešila, kar pa je povsem nerelevantno, saj iz podatkov spisa ni razvidno, da prvostopno sodišče postopka za delitev skupnega premoženja ne bi moglo zaključiti s svojo odločitvijo na podlagi določb 118. do 130. člena ZNP. Šlo je torej za povsem enostranski umik predloga in do rešitve zadeve ni prišlo. Predlagatelj je tako z vložitvijo predloga, ki je nekaj časa potekal in nato z njegovim umikom povzročil nasprotni udeleženki stroške postopka, zato je stroške, ki so tako nastali po njegovi krivdi, dolžan povrniti. Načelno bi torej moral predlagatelj nasprotni udeleženki povrniti stroške tega postopka. To pa v obravnavanem primeru ne drži, kajti nasprotna udeleženka stroškov postopka sploh ni priglasila. Ne v odgovoru na predlog, ne med postopkom in ne v 15 dneh po prejemu sklepa o ustavitvi tega postopka, nasprotna udeleženka svojih stroškov sodišču ni priglasila. Ker je predlagatelj umaknil predlog izven naroka, je zadnji rok za opredeljeno navedbo stroškov nasprotne udeleženke potekel v 15 dneh po prejemu sporočila o umiku predloga, torej po prejemu izpodbijanega sklepa z dne 11.6.1999 (7. odstavek 164. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ne v tem roku in ne kadarkoli nasprotna udeleženka ni priglasila stroškov tega nepravdnega postopka, zato sodišče predlagatelju ni moglo naložiti v plačilo povrnitev stroškov nasprotne udeleženke in v navedenem smislu tudi ni bilo mogoče spremeniti odločitve o stroških v izpodbijanem sklepu. Tako se pokaže, da drugačna stroškovna odločitev ni mogoča, zaradi česar je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrditi (2. točka 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ni moglo ugoditi predlogu nasprotne udeleženke v pritožbi, da se predlagatelju nalože v plačilo stroški pritožbe, ki so priglašeni na koncu pritožbe. Ker nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.