Jedro

Ker je bilo v prodajni pogodbi navedeno, da prodajalka nepremičnine prepusti kupcu tudi pravico do brezplačne rabe in uživanja dela parcele 38/2 in je bil med pravdnima strankama ta zapis sporen, je moralo sodišče ugotoviti, kaj pomeni. Revident se moti, da je bila sporna le lokacija, sporna je bila vsebina zapisa, ker ni šlo za prepustitev v nepreklicno last, temveč za pravico do brezplačne rabe in uživanja pravic, ki prodajalki pripadajo po 37. členu Zakona o nacionalizaciji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vsebino tega zapisa z različnimi listinami in zaslišanjem prič ter pravdnih strank in se po oceni izvedenih dokazov prepričalo, da tožnik ni dokazal, da bi bilo kupcu V. prodano tudi zemljišče v približni izmeri 54,4 m², ki je bilo po odmeri parcele 38/3 še vedno vpisano kot parcela 38/2. Ker toženec ni dokazal, da bi njegov pravni prednik kupil tudi del parcele, ki je po geodetski odmeri ostala parcela 38/2, tega zemljišča pozneje ni mogel prodati naprej.

Ker je bila pogodba sklenjena v času, ko je veljal režim družbene lastnine, je povsem jasno, da je L. prepustila kupcu v last in posest le tisti del nepremičnine, na katerem je imela lastninsko pravico (stavba). Res je v nadaljevanju razlage mogoče razbrati tudi misel, da se v točki tretjič dogovorjena prepustitev pravice uporabe na delu parcele s št. 38/2 nanaša na vse kupljeno zemljišče, toda tu ne gre za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja, temveč za pravno interpretacijo pogodbenih določil.

Izrek

Revizija proti podrejenemu tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te odločbe njene stroške odgovora na revizijo v znesku 324,00 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje, ki je dovolilo objektivno spremembo tožbe in nasprotne tožbe je razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženec) v 60 dneh izročiti tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v posest južni del parcele 38/2.S,vl. št. 3049, k. o. .., ki se nahaja med južno fasado toženčevega objekta na parc. št. 12/5 k.o. ..., občinsko ograjo oziroma zidom, ki teče vzporedno z Z., drsnimi kovinskimi vrati na jugovzhodni strani parcele št. 38/2.S, k.o. ... in opečnatim zidom, ki teče prečno čez parcelo št. 38/2.S, k.o. ... od zahodne fasade toženčevega objekta na parceli št. 12/5, k.o. ... do občinske ograje oziroma zidu, ki teče vzporedno z V., ter v istem roku iz nepremičnine parc. št. 38/2.S, k.o. ..., odstraniti kovinska vrata, nameščena na posestni meji med parcelno številko 38/2.S, k.o. ... in parcelno številko 1692/28, k.o. ..., ki se nahajajo na skrajni jugovzhodni strani parcele št. 38/2.S, k.o. ... in so velikosti za dostop z osebnimi vozili, odstraniti pregradni vrtni zid na parcelni št. 38/2.S, ki poteka prečno preko parcelne št. 38/2.S in vzporedno z objektom, stoječim na parc. št. 12/5, vse k.o. ..., in odstraniti nadstrešek, stoječ na parcelni št. 38/2.S, k.o. ..., sicer lahko to vse na njegove stroške naredi tožnik J. Z., vse pod izvršbo. Poleg tega mu je naložilo, da mora opustiti takšna in podobna poseganja v nepremičnino. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo.

2. V zvezi z nasprotno tožbo je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je imel toženec na dan 25. 7. 1997, ko je začel veljati Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti, pravico uporabe na delu zemljišča parc. št. 38/2.S, k. o. ..., v izmeri 54,4 m², kakor je označeno na skici, ki je priloga sodbe.

3. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da obstaja v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča nepremičnine parcelna št. 12/5 stavbišče s stanovanjsko stavbo, vpisana v zemljiškoknjižnem vložku 3124, k.o. ..., služnostna pravica dostopa in dovoza z avtomobilom, za potrebe hoje, košnje, čiščenje trate in vzdrževanje sadnega drevja, vse na obstoječem delu parcele na južni strani stanovanjske hiše na naslovu E., v dolžini v podaljšku stanovanjske hiše 6 m, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 38/2.S – stavbišče in dvorišče, vpisani v vl. št. 3049, k.o. ...; da mora tožnik izstaviti tožencu za vknjižbo primerno listino, in da se mu prepoveduje vsako poseganje v to služnostno pravico. Zavrnilo je tudi vsakršno prepoved poseganja v to služnostno pravico.

4. Odločilo je tudi po povrnitvi pravdnih stroškov.

5. Proti tej sodbi se je pritožil toženec, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

6. Proti pravnomočni sodbi je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišču druge stopnje očita, da ni ustrezno odgovorilo na temeljni argument v pritožbi, češ da je bilo med strankama sporno, na kateri del nepremičnine, ki je bila predmet nakupa, se nanaša sporno določilo, ne pa sama vsebina tega določila. Če bi pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo določila uporabiti tako, kot se glasijo (82. člen OZ, 99. člen ZOR, par. 914 v zvezi s par. 6 ODZ). Pri tem sta sodišči prve in druge stopnje storili tudi bistveno kršitev postopka, saj sta odločali izven trditvene podlage strank (7. člen ZPP) in toženki onemogočili možnost izjave o odločilnih dejstvih (339/2.8 člen ZPP ter 22. in 23. člena URS). Nobena od pravnih strank ni zatrjevala spornosti vsebine pravic, ki so se prenašale v 3. točki pogodbe med prodajalko L. in kupcem V., nato med V. in kupcem T. ter nazadnje v 2. členu pogodbe med T. in kupcem U. Šlo je le za vprašanje, na katero nepremičnino se nanašajo te pravice. Pri ugotavljanju nepremičnine, na katero se nanašajo pravice, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se nanašajo na uporabo in uživanje šupe oziroma garaže, torej na del parcele 38/2.S, k.o. ..., višje sodišče pa je zapisalo, da se nanaša na tisto zemljišče, za katerega sta se pogodbeni stranki sporazumeli, da je predmet prodaje oziroma prenosa pravice uporabe, torej na zemljišče, ki je danes označeno s parc. št. 12/5. Ker je torej sodišče druge stopnje ugotavljalo drugačno dejansko stanje, je preseglo svoja pooblastila, saj sme presojati dejansko stanje le v mejah pritožbenih razlogov (350/2 člen ZPP). Dodaja, da je bilo prav za zemljišče, na katerem je stala garaža ali šupa, sporno, ali je bilo predmet prodaje ali ne. Sodbi sodišča druge stopnje očita nasprotja v razlogih sodbe, torej bistveno kršitev določb ZPP iz 339/2.14 člena, ker je najprej zapisano, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, nato pa ugotovljeno drugačno dejansko stanje. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v tem, da sodišči nista pravilno upoštevali, da je bilo v 3. točki pogodb navedeno, da prodajalec prepusti kupcu tiste pravice, ki mu pripadajo po 37. členu Zakona o nacionalizaciji. Iz tega sledi, da se pogodbeno določilo nanaša na zgradbo z zemljiščem. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je to zemljišče južno od objekta na parceli 12/5, na katerem je ob sklenitvi pogodbe stala šupa, torej gre za del parcele 38/2, k.o. ... Nepravilna je tudi ugotovitev višjega sodišča, da za predmetni postopek ni pomemben izid upravnega postopka o gradbeni parceli št. 12/5. Če bi se ugotovilo, da je lastništvo gradbene parcele različno, bi toženec pač pridobil stavbno pravico po 271/2 SPZ in tožnik ne bi mogel uspeti s svojim izločitvenim in odstranitvenim zahtevkom.

7. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Predlaga zavrnitev revizije, povzema dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje in meni, da sta pravilno zaključili, da toženec ni dokazal, da bi pridobil na spornem zemljišču lastninsko pravico. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da toženec ni predložil nobene listine, ki bi izkazovala pridobitev pravice uporabe in tega tudi na podlagi izpovedi prič ni mogel dokazati. Priče so izpovedale, da se je prepustitev spornega zemljišča nanašala le na začasno uporabo na podlagi dovoljenja lastnika in da predmet prodaje V. ni bila garaža z zemljiščem, temveč je L. prodala V. le objekt z zemljiščem severno od današnje parc. št. 38/2, to je objekt na parceli 38/2, sedaj parcela št. 12/5. Pritožbeno sodišče dejanskega stanja ni prav nič drugače ugotovilo in so navedbe v reviziji manipulacija. Revident se sklicuje na svojo razlago spornega določila v pogodbah, pri čemer zanemari tiste izvedene dokaze, ki dokazujejo, da sporni del parcele ni bil prodan toženčevim pravnim prednikom. Trditev v reviziji, da med pravdnima strankama ni bila sporna vsebina tretjega določila prodajnih pogodb ni resnična, saj je tožnik ves čas trdil, da toženec ni mogel pridobiti lastništva na delu njegove parcele, ker ta ni bila prodana toženčevim pravnim prednikom, torej je bila sporna vsebina pogodbenega določila in ne samo lokacija. Zato sta sodišči pravilno presojali sporno določilo v pogodbah v povezavi s celotnimi pogodbami. O predmetu prodajne pogodbe med L. in V. so priče enotno izpovedale in drugačen zaključek sodišč ni mogoč. Sodišče druge stopnje je jasno razložilo, da je bila parcelacija enotne parcele 38/2 naročena le za tisti del zemljišča, ki je dobil številko 38/3 (danes 12/5) in da iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je bilo po njeni delitvi na parceli 38/3 in ostanku 38/2 vseskozi jasno dejstvo, da gre za dve različni parceli in za dva različna lastnika. Tožnik dodaja, da do pravice prenosa uporabe garaže na parceli št. 38/2 ni moglo priti, ker je bila garaža vknjižena kot z.k. telo II in je bila predmet lastninske pravice in ne pravice uporabe. L. zato ni mogla prenesti nobene pravice uporabe na V., ta pa ne naprej. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ker sta sporna določila pogodbe razlagali v povezavi s celotno pogodbo. Na drugačno odločitev, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, tudi ne more vplivati določitev gradbene parcele k objektu toženca. Upoštevati je treba določila SPZ, gradbena parcela pa je le tehnično-prostorski pojem in ne omogoča pridobitve lastninske pravic, zato ne more omejevati varstva na podlagi negatorne tožbe iz naslova lastninske pravice. Če je toženec nelegalno povečal gabarite – tloris svojega objekta in na črno zgradil celotno prvo nadstropje, to ne more vplivati na povečanje njegove gradbene parcele z nezakonito uzurpacijo.

8. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

9. Revizija proti tistemu delu revizije, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, ni dovoljena.

10. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti, potem ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe, zato ni vedno dovoljeno. Revizijo proti sodbi je mogoče vložiti samo v tistih primerih, ki jih določa 367. člen ZPP. V drugem odstavku tega člena je določeno, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev oziroma 4.172,93 EUR.

11. V obravnavanem primeru je toženec 30. 12. 2002 vložil nasprotno tožbo, s katero je zahteval ugotovitev služnosti in označil vrednost spornega predmeta na 842.400 tolarjev, kar ne dosega revizijskega praga. Dne 11. 3. 2003 je nasprotno tožbo spremenil, tako da je kot primarni zahtevek zahteval ugotovitev, da je imel 25. 7. 1997 pravico uporabe na delu zemljišča parcele 38/2.S, k. o. ...; zahtevek v zvezi s služnostjo pa je navedel kot podrejeni tožbeni zahtevek. Vrednost spornega predmeta je za oba zahtevka enotno označil kot 1,900.000 tolarjev. Ker pa gre za zahtevka, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago, se določi vrednost za vsak zahtevek posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker je toženec pri vložitvi nasprotne tožbe že določil vrednost za zahtevek, ki se nanaša na služnost na 842.400 tolarjev, in je sedaj za oba zahtevka skupaj navedel vrednost 1.900.000 tolarjev, je mogoče izračunati, da je vrednost na novo uveljavljenega zahtevka 1.057.600 tolarjev, kar omogoča revizijo, za podrejeni tožbeni zahtevek pa revizija ni dovoljena. Glede na to je revizijsko sodišče tisti del revizije, ki se nanaša na zahtevek v zvezi s služnostjo na podlagi 374. člena ZPP zavrglo.

12. Revizija, ki se nanaša na tožbeni zahtevek in na prvi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, ni utemeljena.

13. Za pravno presojo spora je treba uporabiti zlasti določila Stvarnopravnega zakonika (SPZ)(3), ki se po 276. členu tega zakona uporablja od 1. 1. 2003 in v 266. členu določa, da stvarne pravice, pridobljene pred njegovo uveljavitvijo ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. Ker pa je bila tožba vložena že 7. 4. 2001, se sklicuje na pravila Zakona o temeljnopravnih lastninskih razmerjih(4), ki glede varstva lastninske pravice ne odstopajo od določil SPZ.

14. Tožnik je v tožbi navedel, da je zemljiškoknjižni lastnik na nepremičnini št. 38/2, k.o. ... in da je postal lastnik na podlagi kupne pogodbe in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Ker je toženec, ki je lastnik sosednje parcele št. 38/3 (sedaj 12/5), k.o. ... v letih 1986-2000 posegal v njegovo lastninsko pravico, je zahteval sodno varstvo, ki ga omogoča SPZ kot zaščito pred vznemirjanjem v 99. členu, ali z vrnitvenim zahtevkom v 92. členu. Sodišči prve in druge stopnje sta se na podlagi domneve lastninske pravice (11. člen SPZ) in načela zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ) prepričali, da je tožnik vpisan v zemljiški knjigi kot izključni lastnik parcele št. 38/2.S, k.o. ..., ki je vpisana v vložku 3049 in je v naravi gospodarsko poslopje 104 m² in dvorišče 101 m².

15. Toženec se s tem ni strinjal in je tožniku oporekal aktivno legitimacijo ter zahteval, da tožnik izkaže pravni naslov. Trdil je, da je L. prodala parcelo št. 38/2 tako, da je del parcele, ki je pozneje dobila št. 38/3 (sedaj 12/5) in sporni del parcele št. 38/2, k.o. ... prodala toženčevim pravnim prednikom. Zaradi tega ugovora in zlasti zato, ker je z nasprotno tožbo zahteval ugotovitev, da je imel tedaj, ko je začel veljati Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, pravico uporabe na spornem delu zemljišča na parceli št. 38/2, je sodišče prve stopnje pregledalo prodajne pogodbe in ni preseglo trditvene podlage pravnih strank, ko je ugotavljalo lastninsko pravico in pravico uporabe. Prav tako ni kršilo toženčeve pravice do kontradiktornosti, saj je prejel vse pripravljalne vloge in je bil ves čas prisoten na obravnavah, še več, sodišče je na njegovo prošnjo tudi preložilo razpisno obravnavo, ker je imel zaradi poškodbe kolena težave s prihodom na sodišče. 16. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo, da je toženčeva parcela št. 12/5, k.o. ... že ves čas določena kot stavbišče z dvoriščem. To parcelo je L. 2. 4. 1964 prodala kupcu V. in pogodbeni stranki sta se v pogodbi pod prvič sporazumeli, da mu proda v nepreklicno last in posest od svojih nepremičnin, vpisanih v vložku 3049 – zemljiškoknjižno telo II - gospodarsko poslopje v približni izmeri 100 m², ki dobi po geodetski izmeri parcelno št. 38/3. Ker pa je bilo v pogodbi pod tretjič navedeno tudi, da prodajalka prepusti kupcu tudi pravico do brezplačne rabe in uživanja dela parcele 38/2 in je bil med pravdnima strankama ta zapis sporen, je moralo sodišče ugotoviti, kaj pomeni. Revident se moti, da je bila sporna le lokacija, sporna je bila vsebina zapisa, ker ni šlo za prepustitev v nepreklicno last, temveč za pravico do brezplačne rabe in uživanja pravic, ki prodajalki pripadajo po 37. členu Zakona o nacionalizaciji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vsebino tega zapisa z različnimi listinami in zaslišanjem prič ter pravdnih strank in se po oceni izvedenih dokazov prepričalo, da tožnik ni dokazal, da bi bilo kupcu V. odano tudi zemljišče v približni izmeri 54,4 m², ki je bilo po odmeri parcele 38/3 še vedno vpisano kot parcela 38/2. Ker toženec ni dokazal, da bi njegov pravni prednik kupil tudi del parcele, ki je po geodetski odmeri ostala parcela 38/2, tega zemljišča pozneje ni mogel prodati naprej. To je tožencu po pritožbi pojasnilo tudi sodišče druge stopnje, ki je jasno zapisalo, da je bila po sklenitvi prodajne pogodbe s V. odmerjena prodana nepremičnina, ki je dobila parcelno št. 38/3 s katastrskimi podatki: gospodarsko poslopje v izmeri 65 m² in dvorišče v izmeri 30 m². Ker je bila pogodba sklenjena v času, ko je veljal režim družbene lastnine, je povsem jasno, da je L. prepustila kupcu v last in posest le tisti del nepremičnine, na katerem je imela lastninsko pravico (stavba). Res je v nadaljevanju razlage mogoče razbrati tudi misel, da se v točki tretjič dogovorjena prepustitev pravice uporabe na delu parcele s št. 38/2 nanaša na vse kupljeno zemljišče, toda tu ne gre za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja, temveč za pravno interpretacijo pogodbenih določil. Pri tem pa pritožbeno sodišče nadaljuje, da tudi, če bi se določilo o pravici uporabe nanašalo na vse kupljeno, kupec ne bi mogel pridobiti pravice uporabe na danes spornem delu zemljišča na parceli št. 38/2.S iz dveh razlogov: (1) ker bi bila potem izvedena drugačna geodetska izmera in (2) ker prodaja tedaj ni bila mogoča, saj je na spornem delu zemljišča stala garaža ali šupa, ki pa ni bila predmet prodaje. Tako se izkaže, da sodišče druge stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

17. Ker torej V. od L. ni kupil spornega dela parcele, tega ni mogel prodati naprej T. in slednji ne tožencu. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožnik pozneje, 12. 5. 1997 lahko kupil od L. celotno parcelo 38/2 (sedaj 38/2.S), k.o. ...: stavbišče v izmeri 104 m² in dvorišče v izmeri 101 m². Ugotovljeno je tudi toženčevo poseganje v to parcelo, ki niti ni sporno.

18. Revizija ugovarja tudi stališču, da za izid te pravde ni pomembna odločitev o gradbeni parceli v upravnem postopku, a se moti. Lastninska pravica je opredeljena v SPZ, kjer je v 39. členu določen način pridobitve lastninske pravice, v 40. členu SPZ je določen način pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom, pri nepremičninah pa je v 10 in 11. členu SPZ zapisano tudi pomembno načelo v zvezi z zemljiško knjigo. Upravne evidence niso izkaz o lastninski pravici.

19. Tako se izkaže, da sodišči prve in druge stopnje nista bistveno kršili določil ZPP in da sta pravilno uporabili materialno pravna določila lastninskega prava in varstva lastninske pravice. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija v delu, v katerem je dovoljena, jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo.

20. S tem je zavrnilo tudi predlog toženke za povrnitev stroškov revizije, predlogu za povrnitev stroškov odgovora na revizijo pa je ugodilo. Tožnikove stroške je odmerilo tako, da je priznalo za sestavo odgovora na revizijo 270 EUR in 20 % za davek v znesku 54 EUR, skupaj torej 324 EUR, kar mora v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti toženec.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 87/2002 – 18/2007. Op. št. (4): Uradni list SFRJ 6/1980 – 36/1990.