Jedro

V sporu zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti je tožeča stranka v tožbi ocenila vrednost spora z zneskom 20.000 SIT. Taki oceni bi tožena stranka v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena tedaj veljavnega ZPP/77 lahko ugovarjala, vendar tega ni storila (in v tožbi ocenjeno vrednost spora sama izrecno sprejema tudi še v reviziji). Zato taka ocena vrednosti spora v tožbi veže tudi revizijsko sodišče (drugi odstavek 186. člena ZPP/77 oziroma sedaj drugi odstavek 180. člena ZPP). Ker znesek 20.000 SIT ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in voženj v breme vsakokratnega lastnika služečih zemljišč tožencev in v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih zemljišč tožnika v obsegu, opisanem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ter tožencema naložilo vzpostavitev služnostne poti po služečih parcelah v naravi, izstavitev za vknjižbo služnostne pravice primerne listine in plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, tožencema pa naložilo plačilo tudi tožnikovih stroškov pritožbenega postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta toženca vložila revizijo. Kot revizijska razloga uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlagata spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, oziroma razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Tožnik je vložil tožbo z zahtevkom za ugotovitev obstoja stvarne služnosti in izstavitev zemljiškoknjižne listine dne 23.1.1992 - to je še v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). Ta zakon je bil razveljavljen z uveljavitvijo novega ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99) dne 14.7.1999 (503. člen). V tej zadevi je sodišče prve stopnje izdalo sodbo 10.3.2000 in je v skladu s prehodnimi določbami tudi samo že moralo uporabiti novi ZPP (drugi odstavek 498. člena), uporaba katerega velja za vse njegove določbe razen izjem iz 499. člena. Velja tudi za vprašanje dovoljenosti revizije, saj novi zakon ni sledil zgledu novel prejšnjega zakona, ki so v prehodnih določbah posebej uredile vprašanje dovoljenosti revizije zaradi sprememb denarnih zneskov v zakonu.

Procesna predpostavka za dovoljenost revizije je med drugim tudi vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Ta vrednost mora v premoženjskih sporih po drugem odstavku 367. člena ZPP presegati 1.000.000 SIT. Spor zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine je premoženjski spor.

V tej zadevi je tožeča stranka v tožbi ocenila vrednost spora z zneskom 20.000 SIT. Taki oceni bi tožena stranka v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena tedaj veljavnega ZPP/77 lahko ugovarjala, vendar tega ni storila (in v tožbi ocenjeno vrednost spora sama izrecno sprejema tudi še v reviziji). Zato taka ocena vrednosti spora v tožbi veže tudi revizijsko sodišče (drugi odstavek 186. člena ZPP/77 oziroma sedaj drugi odstavek 180. člena ZPP). Ker znesek 20.000 SIT ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija ni dovoljena in jo je zato bilo treba na podlagi določbe 377. člena istega zakona zavreči. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP (glede stroškov tožencev, ki z revizijo nista uspela) in prvega odstavka 155. člena ZPP (glede stroškov tožnika v zvezi z odgovorom na revizijo, ki jih spričo očitne nedovoljenosti revizije in vsebine odgovora na revizijo, v katerem se tožnik ukvarja z le za meritorno odločitev relevantnimi vprašanji, ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).