Jedro

S tem, ko je tožnik na poziv sodišča le pravilno oblikoval zahtevek, kakršen je povsem jasno izhajal že iz tožbe, zahtevku ni spremenil istovetnosti, ni ga povečal niti ni uveljavljal drugega zahtevka poleg obstoječega, tako da ni šlo za spremembo tožbe in privolitev tožene stranke ni bila potrebna.

Meje materialnega procesnega vodstva niso bile prekoračene s tem, ko je sodišče prve stopnje pozvalo tožnika, naj pravilno oblikuje tožbeni zahtevek, ki ni bil ustrezno jezikovno opredeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke št. ... z dne 27.6.2007 ter sklep Komisije za pritožbe pri Vladi RS št. ... z dne 29.8.2007, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračunati bruto mesečno plačo v znesku 1.249,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od zapadlosti do plačila, kot tudi ostale prejemke, ki bi jih tožnik prejel, če bi delal, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je tudi naložilo, da za tožnika odvede davke in prispevke ter mu povrne stroške postopka v znesku 1.299,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo mejo materialnega procesnega vodstva, ko je dovolilo tožniku oblikovanje zahtevka in tako dopustilo spremembo zahtevka (pravilno: tožbe) iz ugotovitvenega v razveljavitvenega. Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da sodišče pomaga postavljati stranki zahtevke, saj mora odločati v mejah postavljenih zahtevkov. Tudi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ne daje podlage za tako široko tolmačenje materialno procesnega vodstva. Sodišče prve stopnje je prekomerno pomagalo tožniku pri oblikovanju zahtevka, čeprav ga je ves čas zastopal odvetnik. Ker je dopustilo spremembo ugotovitvene v razveljavitveno tožbo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se tudi ni izreklo o trditvah tožene stranke, s katerimi je ta izpodbijala izvedeniško mnenje. Protispisna je ugotovitev, da očitane kršitve niso bile storjene iz malomarnosti, saj je izvedenec izpovedal le, da tožnik ni ravnal z naklepom, ne pa, da ni ravnal malomarno. Izpovedal je tudi, da se je tožnik zavedal obveznosti, zato ni pravilno stališče, da se ni zavedal pomena svojega ravnanja. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče ni ugotavljalo, kakšen pomen ima alkohol na očitane kršitve. Z uživanjem alkohola je tožnik sam povzročil stanje, v katerem je kršil delovne obveznosti in glede na izvedene dokaze ne drži, da je duševna bolezen izničila sposobnost tožnikovega razumevanja pomena svojih dejanj. Če bi bilo to res, tožnik ne bi prihajal na delo. Dejstvo je, da je samovoljno zapuščal delovno mesto, vendar samo ob določenih dnevih. Vedel je, da ne sme uživati alkohola, pa ga je vseeno, zato tega početja tožena stranka ni bila dolžna tolerirati in ga tudi ni mogoče pripisati duševni bolezni. O svojem zdravstvenem stanju bi lahko obvestil delodajalca, pa tega ni storil. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih tožena stranka uveljavlja s pritožbo, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07, 45/08) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je o zadevi enkrat že odločalo. Pritožbeno sodišče je odločitev razveljavilo, ker sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva ni poskrbelo za pravilno oblikovanje zahtevka, zaradi česar izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje po napotkih pritožbenega sodišča odpravilo navedeno neskladje, tožnika pozvalo, da oblikuje zahtevek v skladu s tožbenimi navedbami in o zahtevku ponovno odločilo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila storjena s prekoračitvijo okvira materialnega procesnega vodstva in z dovolitvijo spremembe zahtevka (pravilno: tožbe) iz ugotovitvene v razveljavitveno (pravilno: oblikovalno). S tem smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 285. členom ZPP in 1. odstavkom 185. člena ZPP. O spremembi tožbe je v skladu z 2. odstavkom 184. člena ZPP mogoče govoriti ob spremembi istovetnosti zahtevka, povečanju obstoječega zahtevka in uveljavljanju drugega zahtevka poleg že obstoječega. S tem, ko je tožnik na poziv sodišča le pravilno oblikoval zahtevek, kakršen je povsem jasno izhajal že iz tožbe, zahtevku ni niti spremenil istovetnosti, ni ga povečal in uveljavljal drugega zahtevka poleg obstoječega. Že iz tožbe je bilo jasno razvidno, da tožnik z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nasprotuje odločbama delodajalca in Komisije za pritožbe pri Vladi RS, ki ju je v skladu s 1. odstavkom 42. člena ZDSS-1 tožbi tudi priložil. Meje materialnega procesnega vodstva, določene v 285. členu ZPP, niso bile prekoračene, saj je po tej določbi sodišče med drugim dolžno poskrbeti, da stranke dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega pravnega razmerja. V okviru teh pojasnil pa po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožečo stranko lahko pozove tudi k temu, da pravilno oblikuje svoj zahtevek, kadar ta jezikovno ni ustrezno opredeljen. V podobnem primeru je Vrhovno sodišče RS (sodba opr. št. VIII Ips 424/2007 z dne 6.11.2008) celo potrdilo odločitev pritožbenega sodišča, ki je neustrezno jezikovno opredelitev zahtevka toleriralo in ga glede na to, kaj je izhajalo iz tožbe, štelo za ustreznega. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 285. členom ZPP in 1. odstavkom 185. člena ZPP ni podana.

Tudi dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik trpi za shizofrenijo paranoidne oblike z znaki duševne razcepljenosti. Ocenilo je, da očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, saj jih je storil v stanju neprištevnosti zaradi duševne bolezni oziroma duševne motnje.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je tožnika pisno obdolžila, da je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki so se nanašale na predčasno zapuščanje delovnega mesta, neupoštevanje navodil o evidentiranju delovnega časa, kajenje v službenih prostorih, neprimerno obnašanje do sodelavcev in nadrejenih, povzročanje nereda itd. Očitanih kršitev tožnik ni zanikal¸ zato je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič v zvezi z očitanimi in ugotovljenimi kršitvami.

Sporno v tem delovnem sporu je bilo vprašanje, ali je tožnik obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in druge obveznosti iz delovnega razmerja kršil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožena stranka je namreč tožniku po tem, ko je ugotovila obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Po tej določbi delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o trditvah tožene stranke, s katerimi je izpodbijala izvedeniško mnenje in da iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da tožnik ni ravnal z veliko malomarnostjo, tožena stranka smiselno uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, čeprav je v pritožbi pripisana k zatrjevanim bistvenim kršitvam določb pravdnega postopka. Do vseh trditev strank se sodišču ni bilo treba opredeljevati, v zvezi s pripombami na izvedeniško mnenje pa je bistvenega pomena to, da je sodišče prve stopnje izvedenca na obravnavi o njih zaslišalo. V pripombah tožena stranka izraža dvom v ugotovitev, da tožnik ni razumel pomena svojih dejanj, saj sicer na delo ne bi prihajal in ne bi zapuščal delovnega mesta le na določene dneve, nadrejenemu ne bi izročal dokumentacije in ne bi bil kooperativen. Tožena stranka pa je menila tudi, da je tožnik svoje stanje povzročil z uživanjem alkohola, zaradi česar ob določenih kršitvah ni bil prišteven, ob določenih pa je bila njegova zmožnost, imeti v oblasti svoje ravnanje, bistveno zmanjšana.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer res ni povzelo, da so bile to pripombe na izvedeniško mnenje, vendar pa je nanje dobilo odgovor, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzet. Izvedenec medicinske stroke - psihiater je svoje mnenje podal pisno in ga ustno dopolnil, ko je bil zaslišan na obravnavi. Iz mnenja izhaja, da so se tožnikove psihične težave začele pred štirimi leti, ko se je začel zdraviti; jemal je zdravila in užival alkohol. Prvotno je bila izrazitejša odvisnost od alkohola, pozneje pa so se vse jasneje začela kazati znamenja duševne bolezni. Ta je bila ugotovljena pri zdravljenju v psihiatrični bolnišnici v času od 28.5.2007 do 30.8.2007. Ugotovljeno je bilo tudi, da se je postopno razvijala že od leta 2005, v obdobju aprila, maja in junija 2007 pa je popolnoma izničila njegove sposobnosti razumevanja pomena svojih dejanj in obvladovanja ravnanj. Izvedenec je jasno izpovedal, da odvisnost od alkohola ni bila povzročitelj njegovih duševnih težav in da je zanj predstavljalo uživanje alkohola neke vrste pomirilo. Osnovna motnja je bila njegova duševna bolezen, medtem ko uživanje alkohola ni bil bistven za njegovo vedenje in razumevanje dejanj. Zavedal se je, da hodi v službo, vendar je bil njegov odnos do dela in sodelavcev spremenjen. Tak bolnik se svojih ravnanj lahko zaveda (npr. obveznosti in nalog), vendar pa na ta ravnanja vpliva motnja volje, ki je spremenjena.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnik pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni kršil naklepoma ali iz hude malomarnosti. Da tožnik ni ravnal naklepno, je potrdil že izvedenec. Jasno pa je, da mu tudi hude malomarnosti ni mogoče očitati. Huda malomarnost je skrajna nepazljivost, pomeni zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečnega človeka. Element hude malomarnosti je med drugim tudi zavest o ravnanju in njegovih posledicah. Glede na to, da je bila tožnikova bolezen ugotovljena neposredno po dogodkih, ki so predmet sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi te bolezni oziroma duševne motnje pa ni bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj in obvladovati svojih ravnanj je jasno, da se protipravnosti svojih ravnanja in njihovih posledic ni mogel zavedati. Ne gre za to, da se ne bi zavedal ničesar. Lahko je hodil na delo in tudi izpolnjeval določene delovne naloge, lahko se je kazal kooperativnega, vendar pa je bil njegov odnos do dela in sodelavcev spremenjen, zaradi motnje volje pa je bila spremenjena tudi ta. Izvedenec je na vprašanje, ali je vendarle tožnikovo ravnanje posledica uživanja alkohola, tudi povsem jasno odgovoril, da ne, tako da so pritožbene navedbe tudi v zvezi z vztrajanjem, da se je v stanje neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti spravil sam, neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.