Jedro

V pravdnem postopku (ki se razvije iz izvršilnega postopka, začetega s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine) vprašanje ali je izpis odprtih postavk verodostojna listina, izgubi svoj pomen. Takšno listino je namreč potrebno oceniti enako kot vsako drugo listino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173063/2012 z dne 15. 11. 2012 ostane v veljavi tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 3.247,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2011 dalje do plačila in ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 91,76 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 645,11 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173063/2012 z dne 15. 11. 2012 v 1. in 3. točki izreka razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica uvodoma izpostavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do odločilnih dejstev, tj. podlage in višine vtoževane terjatve, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju ZPP).

6. Pritožbeno sodišče se z uveljavljanim očitkom ne strinja. Na trditve tožeče stranke iz dopolnitve tožbe z dne 24. 1. 2013, da sta bili pravdni stranki v letih 2011 in 2012 v poslovnem razmerju, da sta bili le-ti dogovorjeni, da tožena stranka pri tožeči stranki kupuje večje količine gradbenega materiala ter da je gradbeni material tožena stranka potrebovala za izolacijska dela, ki jih je opravljala na objektu K. (kot podizvajalec družbe S. d. o. o.), je tožena stranka namreč odgovorila (prva pripravljalna vloga z dne 21. 2. 2013), da ne ugovarja navedbi, da je od tožeče stranke kupovala gradbeni material za potrebe izvedbe gradbeno - obrtniških del na objektu K. za naročnika družbo S. d. o. o., oziroma da sta se pravdni stranki ravno zato, ker se je tožena stranka zavezala, da bo material naročala pri tožeči stranki, ustno dogovorili, da se bo naročeni material dobavljal po cenah, po katerih je tožena stranka pred tem material kupovala pri družbi O. d. o. o.. Na ta način pa je tožena stranka izrecno priznala dejstva v zvezi s temeljem v tem postopku vtoževane terjatve (zaradi česar je podlago tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje pravilno štelo za nesporno). V pritožbenem postopku po presoji pritožbenega sodišča zato ne more uspeti z navedbo, da ji glede temelja predmetnega zahtevka ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

7. Kršitve pravil pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka prvostopenjskemu sodišču ne more očitati niti v zvezi s presojo višine tožbenega zahtevka. Tožena stranka se je zahtevku iz obravnavanega gospodarskega spora upirala z navedbami, da tožeča stranka naročenega materiala ni obračunavala v skladu z dogovorjenimi cenami oziroma da so v priloženi fakturi (tj. računu št. 2RT 0001836-0004319 oziroma vtoževanem računu) navedene cene previsoke (o čemer je tožečo stranko venomer obveščala(2)) ter da je bilo ustno dogovorjeno, da bosta tožena stranka in družba S. d. o. o. sklenili Pogodbo št. 08/2011 pod pogojem, da bo tožena stranka material za izvedbo gradbeno - obrtniških del na objektu K. naročala pri tožeči stranki, slednja pa obračunavala po cenah, po katerih je material pri družbi O. d. o. o. že pred tem nabavljala oziroma naročala tožena stranka. K temu je dodala, da so se vse udeležene stranke s takšnim dogovorom strinjale, zaradi česar je bila Pogodba št. 08/2011 podpisana, ter da vse navedeno iz slednje tudi izhaja (9. člen Pogodbe). Sodišče prve stopnje je vsled ugotavljanja razlike med cenami, ki jih je družba O. d. o. o. zaračunavala tožeči stranki, in cenami, ki jih je tožeča stranka zaračunavala toženki, tudi pozvala, naj od tožeče stranke zahteva predložitev računov, ki se nanašajo na prevzeti material. 8. Slednje je sodišče prve stopnje tudi storilo ter na podlagi primerjave vtoževanega računa (št. 2RT 0001836-0004319, A 2) z računom, ki ga je tožeči stranki izstavila družba O. d. o. o. (A 38, B 36) ugotovilo, da je neto znesek po obeh računih enak, in sicer 4.970,24 EUR. S tem pa je zavrnilo ugovor tožene stranke, da je v računu št. 2RT 0001836-0004319 tožeča stranka gradbeni material zaračunala po višjih cenah od dogovorjenih(3) - iz sporne fakture namreč izhaja le, da tožeča stranka v odnosu do tožene stranke ni upoštevala popusta, kakršnega je tožeči stranki priznala družba O. d. o. o. (in si na ta način obračunala maržo). Pri omenjeni presoji namreč pravilno ni upoštevalo cen, navedenih v naročilnici z dne 10. 8. 2011. Slednjo je tožena stranka kot dokaz predlagala šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2015, ki je, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, upoštevaje določila 451., 452. in 453. člena ZPP, prepozen. Drugih cen, za katere je zatrjevala, da jih je dosegala pri družbi O. d. o. o ., pa tožena stranka ni zatrjevala, da bi na njihovi podlagi sodišče prve stopnje lahko opravilo primerjavo oziroma ugotovilo, ali so cene iz vtoževanega računa napačne.

9. Pritožnica, ki sodišču prve stopnje očita, da se do njenih ugovorov v zvezi z višino tožbenega zahtevka ni opredelilo, spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe zato ne more doseči. To pa še posebej, ker je prvostopenjsko sodišče argumentirano ocenilo tudi njene navedbe v zvezi dopisi z dne 21. 6. 2012, 5. 7. 2012, 12. 9. 2012 in 24. 10. 2012. Njegovi obrazložitvi pod točko 8 se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, pritožnici pa odgovarja še, da zavrnitev računa še ne pomeni, da dolžnik računa ni dolžan poravnati, da prvostopenjsko sodišče nikjer v izpodbijani sodbi ni zapisalo, da tožena stranka računov ni pravočasno zavrnila (zgolj, da jih ni reklamirala sproti in da je mnenje, da obračuni niso pravilni, zavzela šele potem, ko se je pokazalo, da bo morala na podlagi izstavljenih računov znesek iz te tožbe plačati oziroma da bo zadeva šla v pravdo), medtem ko vprašanja, ali je izpis odprtih postavk verodostojna listina, pravilno ni presojalo. V pravdnem postopku (ki se razvije iz izvršilnega postopka, začetega s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine) navedeno vprašanje namreč izgubi svoj pomen. Sodišče verodostojno listino v pravdnem postopku zato ocenjuje tako kot vsako drugo listino v pravdnem postopku.

10. V nadaljevanju tožena stranka pritožbeno izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi zmotno uporabilo materialno pravo. V dejstveni substrat zadeve je drugi odstavek 9. člena Pogodbe št. 08/2011 (v katerem je določeno, da bo izvajalec - tožena stranka - za izvršena dela nabavljal material v celotnem znesku in bo za ves material izstavljal naročilo po dogovorjenih cenah pri T. d. o. o. ter da se bodo celotni računi kompenzirali med H. d. o. o. in S. d. o. o.) sicer pravilno povzelo, pri odločitvi pa ga sploh ni uporabilo - ni upoštevalo, da se bodo oziroma so se kompenzirali celotni računi. Tudi tej pritožbeni graji pritožbeno sodišče ne more slediti. Po stališču pritožbenega sodišča je namreč opustitev uporabe citiranega določila 9. člena Pogodbe pravilna.

11. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2013 navajala, da tožena stranka vtoževane fakture ni nikoli zavrnila. Višini terjatve je po njenih navedbah (v povezavi z opominom tožeče stranke) ugovarjala šele dne 21. 6. 2012, čeprav je bil račun izstavljen že dne 12. 10. 2011 z datumom valute 29. 11. 2011. Pri tem pa je tožeča stranka zgolj v orisu konteksta pojasnila tudi, da je zaplet dejansko nastal le zato, ker je tožena stranka za opravljena dela izstavila račun družbi S. d. o. o. v višini 28.218,22 EUR, tožeča stranka pa toženi račune v skupni vrednosti 31.465,73 EUR. Skladno z opisanim dogovorom o kompenzaciji po drugem odstavku 9. člena Pogodbe št. 08/2011 je zato po njenem mnenju tožena stranka dolžna tožeči stranki poravnati razliko v višini 3.247,51 EUR, ki pa v celoti ustreza terjatvi iz vtoževane fakture.

12. Tožena stranka se navedenemu ni uprla. Na 9. člen Pogodbe se je sklicevala le v smislu dogovorjenih cen, za katere je trdila, da so bile občutno nižje (od teh v računu št. 2RT 0001836-0004319). Sodišče prve stopnje, ki je v predmetnem postopku ugotavljalo, kakšne so bile dogovorjene cene, dogovor o pobotu (kot tudi sam pobot) pa štelo za nesporno dejstvo(4) (in pri tem ni presojalo, ali je bilo pri pobotanju, ki ga zatrjuje tožeča stranka, citirano določilo pravilno uporabljeno), je zato ravnalo pravilno ter vtoževano terjatev, ki ustreza višini nepobotanega dela, naložilo v plačilo toženi stranki.

13. Pritožnica pa sicer utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno sklicevalo na določilo 364. člena OZ. V navedenem členu je namreč določeno, katere aktivnosti dolžnika pretrgajo zastaranje. Te aktivnosti so označene kot pripoznava dolga. Vprašanje pretrganja zastaranja pa se v obravnavanem primeru ni postavilo.

14. Pritožbeno sodišče temu dodaja le, da tožena stranka ugotovitvi sodišča prve stopnje v zvezi s pripoznavo dolga daje preveliko težo. Čeprav je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da je z delnim plačilom vtoževanega računa tožena stranka posredno (tj. konkludentno) pripoznala dolg, ga to (pravilno) ni odvrnilo od presoje njegovega temelja (ki je bil sicer nesporen) in višine - upoštevalo ga je zgolj kot enega izmed pokazateljev, da se je tožena stranka z izstavljenim računom strinjala. Pripoznavo dolga je namreč potrebno ločiti od instituta pripoznave tožbenega zahtevka (316. člen ZPP).

15. Kot pokazatelj, da se je tožena stranka strinjala z izstavljenimi računi, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izjavo priče P., da je tožena stranka ves čas sodelovala v asignacijah, ki so se sklepale med obema pravdnima strankama in družbo S. d. o. o.. O asignacijah je torej izpovedovala priča, zato je očitek pritožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno asignacijo štelo za pripoznavo dolga, neutemeljen.

16. Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali za neutemeljene. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP (z izjemo navidezne zmotne uporabe materialnega prava), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je upoštevaje načelo uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP) pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Kot dokaz je ponudila odgovore na opomine z dne 21. 6. 2012, 5. 7. 2012, 12. 9. 2012 in 24. 10. 2012. Op. št. (3): Dogovorjene cene so potrditvah tožene stranke tiste cene, po katerih je material že pred tem nabavljala pri družbi O. d. o. o..

Op. št. (4): Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ni spora, da je tožena stranka za svoje delo izstavila račun v višini 28.218,22 EUR, da so sledile kompenzacije v smislu 9. člena Pogodbe in da je na koncu ostal znesek 3.247,51, kar je razlika med 31.465,33 EUR (seštevek računov tožeče stranke) in 28.218,22 EUR.