Jedro

Ker je bila tožnica oproščena stroškov sodnega postopka, je bila izvedenina plačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Te stroške mora nasprotna stranka – namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči – povrniti v korist proračuna RS.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. točka izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna v proračun Republike Slovenije plačati 538,46 EUR pravdnih stroškov, ostale pravdne stroške pa krijeta pravdni stranki vsaka svoje.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.10.2012 dalje (I. točka izreka), višji zahtevek (v presežku do zahtevanih 20.500,00 EUR) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 373,02 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovni del odločitve se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen v celoti, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sklicuje se na 80 % tožničin soprispevek k nastali škodi, kar je uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Trdi, da si z nadaljnjim zlorabljanjem drog tožnica povzroča in povečuje škodo; z vloženo tožbo zasleduje neupravičeno pridobitev odškodnine. Ker sodišče ni navedlo zavrnjenih dokazov, se toženec do zavrnitve dokazov ne more opredeliti. Kot nepotrebno je zavrnjeno zaslišanje sodne izvedenke dr. Ž. T. Toženec je zahteval, da izvedenka predloži medicinsko dokumentacijo, na katero se sklicuje. Kršeno je načelo kontradiktornosti, ker seznanitev z dokumentacijo tožencu ni bila omogočena. Izvedenka je mnenje dopolnila le enkrat, toženec pa je zahteval dodatno dopolnitev in zaslišanje izvedenke. Niti izvedenka niti sodišče pa nista vpogledala v medicinsko dokumentacijo Bolnišnice D. v Z., kjer se je tožnica zdravila. Tožnica je o zdravljenju sama izpovedala; pa tudi, da je imela zaradi abstinenčne krize epileptične napade. Zaradi tega je jemala zdravila, kar je nedvomno vplivalo na njeno zdravstveno stanje. Toženec, ki je predlagal vpogled v bolnišnično zdravstveno dokumentacijo, ni bil uslišan. Izvedenka tudi vseh izvidov iz tožničinega zdravstvenega kartona ni povzela. Izvedenka ni razpolagala s celotno zdravstveno dokumentacijo; svojemu mnenju ni priložila tožničine medicinske dokumentacije. Izvedenskega mnenja se zato ne da preizkusiti. Dopolnitev mnenja z dne 14.12.2015 je bila nepopolna, saj tudi izvedenka ni imela dostopa do celotne dokumentacije. Procesnim kršitvam je toženec na naroku ugovarjal. Sodba je oprta na dokumentacijo, ki je toženec ni videl in se o njej ni mogel izjasniti. Toženec ima zato upravičeno pomisleke o izvedenkini pristranskosti. Do tožničinega 80 % soprispevka se sodišče ni opredelilo. Navedlo je 50 % soprispevek k škodnim posledicam. Pritožnik je prepričan, da bi moral biti prispevek bistveno večji. Razen tega odločitev o višini odškodnine ni jasna. Odškodnina – odmerjena v višini 1.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 1.500,00 EUR za strah, 2.000,00 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in 500,00 EUR za kršitev osebnostnih pravic, skupaj 5.000,00 EUR – bi morala biti zaradi tožničinega soprispevka zmanjšana na polovico, to je na 2.500,00 EUR. Odločitev o stroških je napačna, ker so tožeči stranki prisojeni tudi stroški izvedenskih del, ki jih tožnica ni plačala. Sodbi očita pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. O odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med listinami oz. zapisniki. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, materialno pravo je napačno uporabljeno.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožnik zatrjuje toženkin 80 % soprispevek k nastanku škode, kar utemeljuje s tožničino zlorabo drog; tudi z nadaljnjo zlorabo drog, s čemer naj bi si tožnica povečevala škodo. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je glede kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca vezano na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. I K 22049/2012 z dne 27.9.2012. Iz sodbe ni razvidno, da bi tožnica s svojim ravnanjem kakorkoli prispevala k nastanku škode. Tudi pritožba ne pojasni, za kakšen tožničin prispevek naj bi šlo. Pritožbeno sklicevanje na „nadaljnjo“ zlorabo drog je nerazumljivo, saj je bila škoda povzročena s toženčevim fizičnim in psihičnim nasiljem in ne z zlorabo drog.

5. Ta pritožbeni razlog pa je treba zavrniti tudi v primeru, da pritožnik z njim meri na tožničino zdravstveno stanje pred nastankom škode (čustvena neuravnovešenost, osebnostna motnja, odvisnost od psihoaktivnih snovi). S sklicevanjem na osebno stanje oškodovanke se odškodninske odgovornosti ne more razbremeniti. Kot vzrok škode se namreč lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Tožničino zdravstveno stanje ne more biti podlaga za (delno) razbremenitev toženčeve odgovornosti. Nesprejemljivo je zato pritožbeno sklicevanje na tako imenovano deljeno vzročnost in stališče, da tožničino osebno stanje in osebne lastnosti vplivajo na nastanek oz. so razlog za večji obseg škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo posledice toženčevega ravnanja – telesne bolečine, nevšečnosti, strah, trajne poledice in prizadetost zaradi posega v osebno integriteto. Teh bolečin, nevšečnosti in duševnega trpljenja tožnica ne bi prestajala, če škodnega dogodka ne bi bilo. Sodišče prve stopnje je telesne bolečine in čustveno neugodje, ki je posledica toženčevega ravnanja pravilno ugotovilo, povsem brez potrebe pa jih primerja s trpljenjem, ki je posledica toženkinih osebnih lastnosti (čustvene neuravnovešenosti, odvisnosti od psihoaktivnih snovi). Ugotovitev o razmerju tega trpljenja (50 % / 50 %) pritožnik napačno razume kot tožničin soprispevek k nastanku škode. Tožničinega zdravstvenega stanja ni mogoče opredeliti za vzrok, ki bi lahko vodil v „deljeno vzročnost“. Tudi če je zaradi tožničinega osebnostnega stanja obseg škode večji, kot bi bil pri osebi brez osebnostne motnje, to na obseg vzročne zveze med toženčevim ravnanjem in nastalo škodo ne vpliva. Toženec je odgovoren za celoten obseg škode, ki je posledica njegovega ravnanja; zato so pomembne zgolj ugotovitve o škodi, ki je posledica toženčevega ravnanja. Pritožbeni trditvi o tožničinem soprispevku – niti 50 %, niti 80 % – k nastali škode zato ni mogoče slediti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke nepreverljive, ker ni bila pribavljena medicinska dokumentacija, ki jo je izvedenka uporabila pri izdelavi izvedenskega mnenja. Le-to je sposoben preučiti le strokovnjak medicinske (psihiatrične) stroke, kar niti sodišče ni stranki niti pooblaščenca niso. Toženčevi zahtevi za pribavo medicinske dokumentacije sodišče zato utemeljeno ni sledilo. Izvedenka je razpolagala s potrebno zdravstveno dokumentacijo, katero je v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 14.12.2015 tudi navedla. Neutemeljena je tudi zahteva, da bi izvedenka morala povzeti vse, v zdravstvenem kartonu vsebovane podatke, nanašajoče se na kakršnekoli tožničine psihične težave, psihična stanja ali psihične bolezni. Nasprotno! Če bi bilo izvedensko mnenje zbir vseh teh, laiku delno ali v celoti nerazumljivih podatkov, bi bilo mnenje s podatki prenasičeno in zato nepregledno. Nobenega dvoma ni, da je izvedenka upoštevala vse podatke, saj je ugotovila tožničino čustveno neuravnovešenost: labilno in nepredvidljivo razpoloženje in čustvovanje, da svoja čustva težko nadzoruje in zna biti impulzivna, z ljudmi težko vzpostavlja spodbudne odnose, ker jim ne zaupa, v trajne navezave se ni sposobna predati, ima nizko samopodobo in pomanjkanje zaupanja vase, njena tesnobnost je na visoki ravni, ne zmore se obvladati in sprostiti na neškodljive načine. Kot razlog za táko stanje je navedla neugodne razmere, v katerih je tožnica odraščala in ob katerih je potekal njen osebnostni razvoj: duševno motnjo pri materi in drugih sorodnikih, alkoholno odvisnost pri očetu, zgodnji razvoj, ki ji ni omogočal razviti temeljne varne čustvene navezave, spolno zlorabo v otroštvu, gmotno in socialno pomanjkanje, selitve in pomanjkanje občutja pripadnosti, bivanje v zavodih. Če bi bilo izvedensko mnenje nejasno ali nepopolno, bi bilo sodišče sámo – tudi brez iniciative strank – dolžno dejansko stanje dodatno razjasniti z zaslišanjem izvedenke ali ponovitvijo dokaza z novim izvedencem. Ker je bilo mnenje izvedenke prof. dr. M. B. Ž. T., dr. med. jasno in popolno ter obenem razumljivo in preverljivo, ga ni bilo potrebno dopolnjevati – niti z dodatnim ustnim podajanjem mnenja niti preverjati z novim izvedencem (drugi odstavek 254. čl. ZPP).

7. Pritožnik ne navaja, katera dejstva naj bi se ugotovila iz medicinske dokumentacije, ki je bila izdelana po pregledu v Bolnici za nevrologijo D. v Z. Izvedenka je razpolagala s podatki o tožničinem zdravstvenem stanju pred škodnim dogodkom, zato potrebe po pribavljanju dodatne medicinske dokumentacije ni. Pritožnik ne navaja, kdaj naj bi se toženka zdravila v Z., zakaj naj bi bila pomembna ugotovitev epileptičnih napadov, ki naj bi bili posledica abstinenčne krize. Zgolj trditev, da je tožnica v svoji izpovedbi to zdravljenje omenila – izvedeno naj bi bilo preden je spoznala toženca – ni zadostna podlaga za zahtevo po širjenju obsega medicinske dokumentacije, potrebne za izdelavo izvedenskega mnenja o posledicah toženčevega ravnanja.

8. Glede višine, ki naj bi bila po pritožnikovem mnenju – ob upoštevanju 50 % (so)odgovornosti – znašala 2.500,00 EUR, velja opozoriti na zgoraj navedene razloge o tem, da deljene odgovornosti ni (5. točka te odločbe). Pravilnost uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnost. V zvezi s tem preizkusom velja opozoriti, da v tovrstnih primerih sodna praksa za pretrpljene duševne bolečine na podlagi 181. čl. Obligacijskega zakonika prisoja enotno odškodnino. Po drugi strani pa – zaradi večmesečnega strahu in njegove intenzivnosti (strah za življenje) – ni pomislekov v pravilnost ločenega prikaza škode zaradi strahu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo materialno pravo pri odmeri odškodnine pravilno uporabljeno. Odškodnina kot celota – torej za vse oblike nepremoženjske škode – predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu 179. čl. Obligacijskega zakonika; materialnopravne podlage za njeno znižanje ni. Odškodnina v višini 5.000,00 EUR ustreza okoliščinam konkretnega primera – načelo individualizacije in je ustrezno uvrščena v sistem dosojenih odškodnin za primerljivo škodo. Prisojena odškodnina je pravično zadoščenje za nematerialno škodo, ki jo je zaradi toženčevega fizičnega in psihičnega nasilja utrpela tožnica.

9. Navrženi sta pritožbena trditev o pomanjkljivostih, ki naj bi preprečevale preverljivost sodbe in pritožbena trditev o nasprotju med listinami ter tem, kar se o vsebini listin, zapiskov navaja v razlogih sodbe. Pritožbeno sodišče takih pomanjkljivosti ni zaznalo, pritožnik pa svojega očitka ni pojasnil. 10. Če je bil kateri od pritožnikovih dokaznih predlogov zavrnjen, lahko pritožnik ugotovi sam. Pritožnik, ki je dokazne predloge podal, bi eventualne pomanjkljivosti dokaznega postopka lahko grajal. 11. Pritožba zoper odločitev o stroških postopka pa je utemeljena. Ker je bila tožnica oproščena plačila stroškov sodnega postopka, je bila izvedenina plačana iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Te stroške mora nasprotna stranka – namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči – povrniti v korist proračuna RS (tretji odstavek 46. čl. Zakona o brezplačni pravni pomoči – Ur. list RS 48/2001 s spremembami, v nadaljevanju ZBPP). Sodišče jih upošteva, ne glede na to, ali jih je stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, priglasila ali ne (drugi odstavek 46. čl. ZPP). Ker sodišče 46. čl. ZBPP ni uporabilo, je odločitev o stroških spremenjena tako, da je tožena stranka stroške izvedenine dolžna plačati v proračun Republike Slovenije. Stroški izvedenine znašajo 1.529,00 EUR + 714,58 EUR, skupaj 2.243,58 EUR. Upoštevajoč 24 % uspeh tožeče stranke je tožena stranka v proračun dolžna plačati 538,46 EUR (24 % od 2.243,58 EUR).

12. Posledično je treba spremeniti odločitev o ostalih stroških postopka. Stroški tožeče stranke, zmanjšani za izvedenino, znašajo 921,85 EUR (3.165,43 EUR – 2.243,58 EUR). Stroški tožene stranke po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča znašajo 508,80 EUR. Upoštevajoč 24 % uspeh tožeče stranke in 76 % uspeh tožene stranke ter ostale okoliščine – stroški pravnega svetovanja in zastopanja obeh pravdnih strank bodo plačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči, tožnica je imela 37,95 EUR stroškov prihoda na narok – je primerno, da ostale pravdne stroške pravdni stranki krijeta vsaka svoje (drugi odstavek 154. čl. ZPP). Odločitev ne pomeni spremembe v pritožnikovo škodo, saj je odločeno, da pritožnik tožeči stranki, kateri je bil na osnovi prvostopenjske sodbe dolžan plačati 373,02 EUR, ni dolžan ničesar plačevati.

13. Zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je zavrnjen (četrti odstavek 165. čl. v zvezi s tretjim odstavkom 154. čl. ZPP). Tožena stranka do povrnitve stroškov postopka ni upravičena, ker je s pritožbo uspela zgolj zoper stransko terjatev in je zato njen uspeh s pritožbo minimalen.