Jedro

1. Sodišče je v zemljiškoknjižnem postopku omejeno le na presojo zakonskih pogojev za predlagani vpis in se ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti teka postopka zavarovanja in samega sklepa o zavarovanju, ki predstavlja podlago za vpis.

2. Glede na naravo tega postopka pritožnica tudi ne more uspeti z očitki, da ni bila vabljena na sodišče. Pravico do izjave je imela glede na določbe ZZK-1 možnost uresničiti z vložitvijo ugovora in obravnavane pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica zavrnila ugovor nasprotne udeleženke zoper sklep Dn 268044/2013 z dne 22.12.2014. S slednjim je zemljiškoknjižna sodniška pomočnica pri uvodoma navedeni nepremičnini dovolila vknjižbo hipoteke v korist imetnika T. d.o.o. za zavarovanje terjatve v znesku 23.978,90 EUR s pripadki in zaznambo neposredne izvršljivosti terjatve na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu Z 78/2013 z dne 24.12.2013. 2. Nasprotna udeleženka (dolžnica iz sklepa o zavarovanju, ki v tej zadevi predstavlja podlago za vpis) v pritožbi uvodoma navaja, da nihče ni upošteval Ustave RS in najmanj 6.člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Do danes je ni nihče od sodnikov povabil na sodišče in z javnim sojenjem brez pristranskosti s pomočjo zagovornika po lastni izbiri, odločil ali dolg sploh obstaja ali ne. Sodišču očita, da na podlagi mafijsko podrejenih dokumentov sprejema neke čudne odločitve, ki so daleč od resnice. Meni, da se ji zaradi tega, ker je kljub bolezni ni nihče povabil na sodišče, da dokaže svojo nedolžnost, jemlje njene osnovne človekove pravice in svoboščine, povzroča škodo, sodišče jo je oropalo pravice do osebnega dostojanstva in varnosti, pravice do zasebne lastnine in dedovanja, pravice do izvajanja dokazov v njeno korist, do ustrezne priprave njene obrambe, enakega varstva pravice, pravice do enakosti pred zakonom. Sodišče jo je spoznalo za krivo na podlagi ničesar. Izpostavlja in povzema 1. in 6. člen EKČP. Pritožnica še navaja, da ji je sodišče dalo nesprejemljiv, neenakopraven rok za odgovor 15 dni, kar je v popolnem nasprotju z nadrejenimi dokumenti. Od zemljiškoknjižne sodnice v osmih dneh pričakuje zagovor glede odgovornosti po 257., 258. in 288. členu KZ-1. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre postopek, začet po uradni dolžnosti, na podlagi sklepa sodišča o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini.

5. Kolikor so se ugovorne navedbe nasprotne udeleženke nanašale na obstoj dolga oziroma postopek izdaje sklepa o zavarovanju, ki predstavlja podlago za vpis v tej zadevi, je zemljiškoknjižno sodišče pravilno ocenilo, da so za odločitev o vpisu nerelevantne. Enako velja za tovrstne očitke v pritožbi in za v zvezi s tem priloženi listini (1). Sodišče je namreč v zemljiškoknjižnem postopku omejeno le na presojo zakonskih pogojev za predlagani vpis in se ne sme spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti teka postopka zavarovanja in samega sklepa o zavarovanju, ki predstavlja podlago za vpis. To je lahko kvečjemu predmet obravnavanja v postopku zavarovanja. Kot je bilo nasprotni udeleženki pravilno pojasnjeno, velja v zemljiškoknjižnem postopku načelo formalnosti postopka (124. člen ZZK-1), zato mora zemljiškoknjižno sodišče preveriti, ali so podani pogoji za vpis, ki jih določa ZZK-1 in obstoj teh pogojev je sodišče po preučitvi obvestila in vsebine listin ter zemljiškoknjižnega stanja ugotovilo. To je bilo v izpodbijanem sklepu nasprotni udeleženki tudi jasno obrazloženo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

6. Kolikor pritožnica sicer graja postopanje zemljiškoknjižnega sodišča, je treba poleg načela formalnosti postopka izpostaviti še, da sme v zemljiškoknjižnem postopku na prvi stopnji sodišče odločiti, ne da bi udeležencem postopka vročilo predlog za vpis oziroma jim drugače zagotovilo možnost, da se izjavijo o samem predlogu za vpis oziroma o obvestilu glede vpisa, o katerem odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače (123. člen ZZK-1) in za ta postopek zakon ne določa drugače. Glede na naravo tega postopka (v katerem se ne ugotavlja spornih dejstev) pritožnica tudi ne more uspeti z očitki, da ni bila vabljena na sodišče. Pravico do izjave je imela glede na določbe ZZK-1 možnost uresničiti z vložitvijo ugovora in obravnavane pritožbe. Kot je razumeti pritožbo, problematizira dolžino roka za vložitev pritožbe, ki ga je vseboval izpodbijani sklep o ugovoru. Pouk je skladen z zakonom, saj ZZK-1 v drugem odstavku 159. člena določa, da je treba pritožbo vložiti v petnajstih dneh od vročitve sklepa. Pritožnica v pritožbi ni navedla tehtnih argumentov za očitke o ustavno sporni dolžini roka, pritožbeno sodišče pa ne dvomi v ustavno skladnost omenjenih pravil. Pritožbene trditve o kršitvi ustavnih in konvencijskih pravic so glede na vse navedeno neutemeljene.

7. Ker pravilnosti odločitve pritožba ni omajala, preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Zato in ker pritožba ni imela drugih konkretnih in tehtnih navedb, ki bi terjale obrazložen odgovor, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

op. št. 1: Izpisek odprtih postavk T. d.o.o. na dan 31.12.2014, z dne 5.2.2015, sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu o taksni oprostitvi VL 183287/2013 z dne 30.10.2015.