Jedro

Kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, se upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo v obdobju 3 koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Preživnine, ki jo tožnik navaja tožena stranka ni mogla odšteti, saj tožnik te preživnine ne plačuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je začasna predsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani-organ za brezplačno pravno pomoč zavrnila prošnja tožnika z dne 12. 3. 2014 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu II K 11317/2010. Iz obrazložitve je razvidno, da je pristojni organ za BPP ugotovil, da je v obdobju od decembra 2013 do februarja 2014 znašal povprečni mesečni dohodek tožnika 639,73 EUR, kar presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega v 8. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), ki znaša 265,22 EUR, torej dvakratnik znaša 530,44 EUR. Tožnik je v obdobju 3 mesecev od predložitve prošnje skupno prejel dohodek v višini 1.919,20 EUR. Tožnik je samska oseba v skladu z drugim odstavkom 23. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Kot družinskega člana je sicer navedel sina A.A., ki pa ne živi s tožnikom in se ne šteje kot družinski član. K prošnji je priloženo obvestilo o uskladitvi preživnine, iz katerega izhaja, da je dolžan mesečno plačevati 132,48 EUR preživnine, ni pa priloženo potrdilo o plačanih preživninskih obveznostih v spornem obdobju (od decembra 2013 do februarja 2014). Iz obrazložitve je še razvidno, da je tožnik pojasnil, da večji priliv na TRR v januarju 2014 v skupni višini 6.137,78 EUR predstavlja znesek, ki ga je izplačal ZZZS in predstavlja izplačilo denarnega nadomestila za čas bolniške odsotnosti za 13 mesecev na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča. Tožnik navaja znesek 5.460,48 EUR, kar predstavlja izplačilo denarnega nadomestila za nazaj, ostali znesek do višine 6.137,78 EUR pa tekoča izplačila. Navedenega zneska organ za BPP ni upošteval pri ugotavljanju dohodka tožnika, saj tožnik že z mesečnim nadomestilom presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP. Tožena stranka ugotavlja, da rednih mesečnih preživninskih obveznosti ne plačuje, čeprav je prošnji priložil obvestilo o uskladitvi preživnine, iz katerega izhaja, da bi moral plačevati mesečno preživnino 132,48 EUR.

Prvostopenjski organ tudi navaja, da bi tožnik premoženjski cenzus presegel tudi v primeru, če bi pristojni organ od dohodkov, prejetih v obdobju 3 mesecev pred mesecem vložitve prošnje (od decembra 2013 do februarja 2014 v skupni višini 6.137,78 EUR) odštel znesek (v povezavi s 14. členom ZSVarPre, po katerem se od lastnega dohodka odštejejo izplačane preživninske obveznosti) za preživninske obveznosti, izterjane z izvršbo v višini 2.137,31 EUR. Lastni dohodek tožnika bi tako znašal 4.000,47 EUR, mesečno pa 1.333,49 EUR, kar presega premoženjski cenzus, tudi v primeru, če bi tožnik redno poravnal preživninske obveznosti.

Tožnik je vložil tožbo iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka. Tožnik je vložil prošnjo na predpisanem obrazcu, kjer je med podatki navedel svojega sina A.A.. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na dejstvo, da tožnik ne plačuje preživninskih obveznostih, zato preživnine ni upoštevala pri tožnikovih prejemkih. Tožena stranka bi morala od povprečnega mesečnega prihodka v višini 639,73 EUR odšteti preživninsko obveznosti v višini 132,48 EUR in ugotoviti, da povprečni mesečni dohodek tožnika znaša 507,25 EUR in ne presega dvakratnika minimalnega dohodka. Tožnik je imel v času odločanja poravnane in plačane vse preživninske obveznosti. Tožena stranka bi morala tožniku dati možnost, da se izjasni oziroma, da dopolni prošnjo v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da so vse preživninske obveznosti dejansko plačane. Sodišču predlaga, da po glavni obravnavi v celoti odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki vrne stroške postopka.

Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja: Kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, se upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo v obdobju 3 koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge (prvi odstavek 20. člena ZSVarPre v zvezi s 14. členom ZBPP). Pri ugotavljanju lastnega dohodka se vsi dohodki in prejemki iz prvega odstavka 12. člena ZSVarPre, kamor sodijo vsi obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine – upoštevajo po zmanjšanju za normirane stroške oziroma dejanske stroške, priznane po zakonu, ki ureja dohodnino ter za davke in obvezne prispevke za socialno varnost odtegnjene od teh dohodkov (tretji odstavek 20. člena ZSVarPre). Po 14. členu ZSVarPre se od lastnega dohodka odšteje v obdobju iz prvega odstavka 20. člena tega zakona in za to obdobje plačana preživnina v povprečni mesečni višini, vendar največ v višini izvršljivega pravnega naslova oz. dogovora. Po presoji sodišča je bila navedena določba pravilno uporabljena. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik v relevantnem obdobju prejel povprečno plačo 639,73 EUR. Preživnine, ki jo tožnik navaja v višini 132,48 EUR od tega zneska ni mogla odšteti, saj tožnik te preživnine ne plačuje. Tožnik ni predložil potrdila o plačilu.

Tako ugotovljen tožnikov mesečni dohodek znaša 639,73 EUR. Osnovni znesek minimalnega dohodka po 8. členu ZSVarPre znaša v relevantnem obdobju 265,22 EUR, torej dvakratnik 530,44 EUR. To pa pomeni, da tožnik presega navedeni finančni cenzus. Tožnik ni izkazal okoliščine, da plačuje preživnino v višini 132,48 EUR in je sklicevanje na to protispisno. Tožnik ni predložil potrdil o plačanih preživninskih obveznostih v obdobju od decembra 2013 do februarja 2014. Dejstvo, da so mu bile z izvršbo dne 20. 1. 2014 preživninske obveznosti odtrgane za nazaj v skupni višini 2.137,31 EUR, kot je zatrjeval tožnik že v postopku, pa na drugačno odločitev glede finančnega cenzusa v obravnavanem primeru ne vpliva. Tožena stranka je pojasnila, da bi tožnik presegel cenzus tudi v primeru, če bi od dohodkov, prejetih v ocenjevanem obdobju, torej v obdobju 3 mesecev pred mesecem vložitve prošnje (to je od decembra 2013 do februarja 2014 v skupni višini 6.137,78 EUR) tožena stranka odštela navedeni znesek za preživninske obveznosti, izterjan z izvršbo. V tem primeru bi, kot pravilno navaja tožena stranka, lastni dohodek tožnika znašal 4.000,47 EUR, torej mesečno 1.333,49 EUR, kar presega premoženjski cenzus tudi v tem primeru, če bi tožnik redno poravnal preživninske obveznosti.

Glede na določbo 14. člena ZSVarPre na zmanjšanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev ne vplivajo odlivi zaradi sodnih ali drugih upravnih prepovedi, zato izvršba na transakcijskem računu tožnika po tretjem odstavku 12. člena ZSVarPre ni določena kot zakonska izjema za priznanje BPP in se pri izračunu lastnega dohodka prosilca ne more upoštevati, tako kot je pravilno navedla tudi tožena stranka.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku sodišče ni našlo kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.